Jedro

Tožena stranka je dokazala, da očitanih ravnanj (nesklicevanje sestankov strokovnega sveta in nesestavljanje zapisnikov, odločitev mimo tožnika v določenem primeru, neaktivnost pri reševanju pritožbe v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu, zahteva po osebnem dvigu diplome, neodobritev službenih poti in neodobritev dopusta) ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v višini 2.790,55 EUR, po poteku roka za prostovoljno plačilo pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži povrnitev vseh stroškov tožnika. Navaja, da ni dolžan dokazovati protipravnega ravnanja, zato bi sodišče prve stopnje moralo, če je štelo, da protipravnost ni dokazana, odločiti po pravilih o dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje je izpustilo presojo zapisnika Inšpektorata RS za delo Območne enote A. z dne 29. 7. 2009, iz katerega izhaja, da je inšpektorica opravila telefonski pogovor z vodjo enote v A. in namestnikom direktorja B.B., v katerem je bilo dogovorjeno, da se vodja enote ne bo več poglabljal v službene poti in s tem povezane stroške tožnika ter da bo imel pri tem tožnik popolno svobodo. Navedenega dokaza sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je tožnika nesorazmerno in veliko bolj kot ostale delavce obremenila z znižanjem kvote kilometrov. Tožena stranka je tožnika trpinčila tudi z drugimi ravnanji (spreminjanje predhodno izdanih soglasij za prehod divjadi, onemogočanje opravljanja dela in udeležbe na sestanku za izpite za lovske čuvaje, zavrnitev s strani tožnika predlagane pomoči lovski družini C., preprečitev ogleda škode od zavarovanih živalskih vrst). V zvezi z očitanim trpinčenjem zaradi neodobritve letnega dopusta navaja, da bi lahko tajnica vodji OE, čeprav je bil odsoten, dejstvo zahteve po dopustu sporočila ali pa bi vlogo rešil njegov namestnik, saj je tožnik tajnici že 13. 5. 2009 povedal, da bo dne 15. 5. 2009 koristil letni dopust. V zvezi s spremenjenim dovoljenjem za prehod divjadi v D. navaja, da ni res, da bi ga E.E. izdal glede na kasneje spremenjene razmere, saj se te niso v ničemer spremenile. Ker tožena stranka konflikta med tožnikom in vodjo OE, ki je obstajal od konca leta 2008, ni uspela rešiti, to že samo po sebi predstavlja ravnanje, zaradi katerega je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Nerazumno in za tožnika s stroškovnega vidika nesprejemljivo je postopanje sodišča prve stopnje, da je po izvedenem dokaznem postopku v zvezi z obsegom nematerialne škode in obstojem vzročne zveze sprejelo sklep o postavitvi izvedenca medicinske stroke, če je ugotovilo, da v objektivnem smislu navedena ravnanja ne predstavljajo trpinčenja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo listinskega dokaza - zapisnika Inšpektorata Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) za delo (B25) in se do njega ni opredelilo. Iz navedenega razloga absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj tožnik sodišču prve stopnje ne očita, da je v sodbi napačno povzelo vsebino izvedenih dokazov. Prav tako ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožba sodišču prve stopnje ne očita, da izpodbijana sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, pač pa zgolj, da določenega listinskega dokaza sodišče ni upoštevalo in se do njega ni opredelilo. To pa je kvečjemu očitek relativne bistvene kršitve določbe 8. člena ZPP, ki ureja pravilo, da mora sodišče o tem, katera dejstva bo štelo za dokazana, odločiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Ker pa sodišče pri tem ni dolžno upoštevati dokazov, s katerimi ni mogoče ugotoviti relevantnih dejstev (prvi odstavek 213. člena ZPP), sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je kršilo 8. člen ZPP zato, ker ni upoštevalo navedenega zapisnika Inšpektorata RS za delo. Navedeni zapisnik namreč ne more vplivati na presojo, ali je bila v pristojnosti tožene stranke odločitev, da tožniku ne bodo odobrene službene poti, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Zato se sodišče prve stopnje do tega listinskega dokaza ni bilo dolžno opredeliti.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki naj bi se dogajalo v obdobju njegove zaposlitve pri toženi stranki (do 31. 5. 2010). Trpinčenje na delovnem mestu prepoveduje četrti odstavek 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), iz katerega izhaja tudi definicija trpinčenja na delovnem mestu, tj. vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Na podlagi prvega odstavka 15. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki se za tožnika uporablja na podlagi drugega odstavka 1. člena ZJU, je delodajalec javnega uslužbenca dolžan varovati pred šikaniranjem, grožnjami in podobnimi ravnanji, ki ogrožajo opravljanje njegovega dela. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZDR pa je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Podlago za odškodninsko odgovornost delodajalca daje četrti odstavek 45. člena ZDR, ki določa, da je delodajalec delavcu v primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem, odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Splošna pravila civilnega prava, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost, so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), in sicer v 2. oddelku II. poglavja splošnega dela (členi 131. do 188.).

7. Iz drugega odstavka 45. člena ZDR izhaja, da je v primeru odškodninskega spora zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki ga mora zatrjevati delavec, dokazno breme na delodajalcu. Navedeno je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Zapis v 29. točki obrazložitve, na katerega opozarja pritožba, tj. da protipravno ravnanje tožene stranke ni dokazano, pa je glede na celotno obrazložitev v izpodbijani sodbi treba razumeti na način, da je tožena stranka uspela dokazati, da ni ravnala protipravno. Določba 215. člena ZPP, na katero opozarja pritožba, v tem primeru ne pride v poštev, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov lahko z zanesljivostjo sklepalo, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z določbami ZDR o prepovedi trpinčenja na delovnem mestu, torej da ni ravnala protipravno.

8. Tožnik je v postopku navajal, da je bilo nad njim izvajano trpinčenje na delovnem mestu, in sicer s strani F.F., vodje Območne enote (v nadaljevanju: OE) A. pri toženi stranki. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki dne 31. 5. 2010 opravljal delo vodje Odseka za ..., hkrati do 1. 2. 2010 pa delo vodje lovišča s posebnim namenom „G.“. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek utemeljeval s številnimi dogodki oziroma ravnanji vodje OE A. F.F., ki jih je možno strniti v naslednje sklope: nesklicevanje sestankov Strokovnega sveta in nesestavljanje zapisnikov, odločitev mimo tožnika v primeru parcele v D., neaktivnost pri reševanju pritožbe v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu, zahteva po osebnem dvigu diplome, neodobritve službenih poti in neodobritve dopusta.

9. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tako z dejanskimi kot pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo zapisnika Inšpektorata RS za delo (B25), na podlagi katerega bi moralo zaključiti, da so ravnanja vodje OE A. F.F., povezana z neodobritvami službenih poti, pomenila trpinčenje tožnika na delovnem mestu. Iz navedenega zapisnika izhaja, na kar opozarja tudi pritožba, da je bil dne 27. 7. 2009 opravljen telefonski pogovor z vodjo OE A. F.F. in namestnikom direktorja B.B., v katerem je bilo dogovorjeno, da se vodja enote ne bo več poglabljal v službene poti in s tem povezane stroške tožnika ter da bo imel pri tem tožnik prosto svobodo. Navedeni zapisnik Inšpektorata RS za delo za toženo stranko ne more biti zavezujoč, saj je bila tožena stranka pri odrejanju službenih poti dolžna upoštevati omejitve porabe finančnih sredstev, kar izhaja tako iz listinskih dokazov (B35) kot tudi iz izpovedi prič (F.F., E.E., H.H., I.I., J.J.) in tožnika. Tožena stranka ima kot zavod sredstva za delo, s katerimi je omejena (prvi odstavek 48. člena Zakona o zavodih - ZZ; Ur. l. RS, št. 12/1991 in nadalj.), nad finančnim poslovanjem zavoda pa se opravlja tudi nadzor (drugi odstavek 50. člena ZZ), zato je omejitve porabe finančnih sredstev dolžna spoštovati. Poleg navedenega bi v primeru spoštovanja takšnega dogovora nasproti preostalim zaposlenim kršila določbo o prepovedi diskriminacije iz 6. člena ZDR. V zvezi z neodobritvami službenih poti je neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena navedba, da je tožena stranka tožnika veliko bolj kot ostale zaposlene omejila pri službenih poteh. Zaslišane priče (F.F., K.K., E.E., H.H., J.J. in I.I.) so namreč izpovedale, da je omejitev veljala za vse enako.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ostala očitana ravnanja vodje OE A. F.F.. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da ravnanje vodje v zvezi z neodobritvijo dopusta za dne 15. 5. 2009 ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Glede na to, da je iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne ugovarja, izhaja, da vodja zaradi odsotnosti ni bil seznanjen s prošnjo za odobritev dopusta, ki jo je tožnik podal šele dva dni pred predvidenim koriščenjem dopusta, ni mogoč zaključek, da je bilo ravnanje vodje v kakršnemkoli smislu protipravno. Sicer pa je bil tožniku za ta dan letni dopust odobren.

11. V zvezi z okoliščinami dogodka glede izdaje soglasja k ukinitvi prehoda za divjad na parceli v D. ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da do spremembe dejanskega stanja ni prišlo. O tem je namreč izpovedala priča E.E.. Tudi dejstvo nerešitve konflikta med tožnikom in vodjo OE A. samo po sebi še ne pomeni dejanja trpinčenja na delovnem mestu, kot zmotno meni pritožba.

12. Ostala ravnanja, ki po tožnikovem mnenju predstavljajo trpinčenja na delovnem mestu, pritožba omenja zgolj pavšalno. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tudi zaradi teh ravnanj tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.

13. Tožnik se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, ki je pravilna tako po temelju kot po višini. Ne glede na (ne)pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da v konkretni zadevi odredi izvedenstvo, pritožbene navedbe niso utemeljene. Toženi stranki, ki je dokaz s postavitvijo izvedenca predlagala, so stroški z njegovo izvedbo nastali. Ker gre za potrebne stroške postopka, jih mora povrniti tožnik, ki v sporu ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).