Jedro

Za presojo dovoljenosti revizije se upošteva vrednost spornega predmeta ob vložitvi tožbe.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da kot lastnika parcele št. 367/2 k.o. nimata služnostne pravice vožnje z osebnimi avtomobili in peš hoje čez parcelo št. 360 vl. št. 711 in parcelo št. 367/4 vl. št. 577 iste k.o., je bil pravnomočno zavrnjen.

Tožeča stranka je vložila predlog za obnovo postopka po 9. točki 421. člena ZPP, pa je sodišče prve stopnje ta predlog zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke proti takšni odločitvi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni odločitvi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom na njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje. Služnost je bila izvrševana na skrivaj. Sestavljalec pogodbe je tožečo stranko zavedel. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 400. člena ZPP stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Med take sklepe sodi tudi odločitev o pravnomočni zavrnitvi predloga za obnovo postopka. Vendar pa revizije zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan ni v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo (2. odstavek 400. člena v zvezi z 2. in 3. odstavkom 382. člena ZPP).

V obravnavanem primeru se je postopek začel s tožbo, ki je bila vložena dne 29.9.1987, v njej pa je tožeča stranka opredelila vrednost spornega predmeta z zneskom tedanjih 15.000,00 din (sedanjih 1,5 SIT). Postopek se je torej začel (185. člen ZPP) v času veljavnosti novele ZPP iz leta 1982 (Uradni list SFRJ, št. 69/82), ki velja od 27.11.1982. Za presojo dovoljenosti obravnavane revizije je zato treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku tedanjih 50.000,00 din (sedanjih 5,00 SIT). S poznejšo novelo ZPP (Uradni list SFRJ, št. 74/87), ki velja od 22.11.1987, je bila mejna vrednost spornega predmeta za dopustnost revizije celo zvišana na tedanjih 800.000,00 din (sedanjih 80,00 SIT). Zneska 5,00 SIT (50.000,00 din) vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi ne presega (kar je bil po tedaj veljavnih določbah ZPP pogoj za dovoljenost revizije v premoženjskopravnih sporih).

Nasprotno sklepanje bi bilo možno le ob okoliščinah glede na določbo 3. odstavka 40. člena ZPP. Če je tožnik namreč navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost tako, da nastane vprašanje o pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega ni, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnvanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. Podatki spisa ne omogočajo sklepanja, da bi sodišče prve stopnje na navedeni način in v navedenih okoliščinah (po uradni dolžnosti ali na predlog stranke) ugotavljalo pravilnost v tožbi navedene vrednosti tožbenega zahtevka. Povišanje vrednosti tožbenega zahtevka na znesek 15.000,00 SIT po končanem naroku za obnovo postopka dne 23.4.1992 je bilo torej opravljeno izven okoliščin predvidenih v 3. odstavku 40. člena ZPP, zaradi česar na tej osnovi ni mogoče sklepati o dovoljenosti revizije po 3. odstavku 382. člena ZPP (v zvezi z 2. odstavkom 400. člena ZPP).

Glede na opisano stanje stvari je revizijsko sodišče po določbi 392. člena ZPP nedovoljeno revizijo tožeče stranke zavrglo.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).