Jedro

V nasprotju s pogodbeno kaznijo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je mogoče odškodnino za nepremoženjsko škodo po splošnih pravilih obligacijskega prava uveljavljati že v postopku, v katerem se ravnanje delodajalca (konkretno sklep o razporeditvi, zaradi katerega naj bi tožnik utrpel nepremoženjsko škodo) presoja oziroma pred končanjem tega postopka v ločenem individualnem delovnem sporu. Zastaranje takšnega odškodninskega zahtevka tudi ne začne teči šele s pravnomočnostjo postopka o zakonitosti ravnanja delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati odškodnino v višini 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Tožniku je naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v višini 3.124,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj nepravilnosti na pritožbeni obravnavi ni mogoče odpraviti. Navedel je, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da tožbeni zahtevek zaradi zastaranja ni utemeljen, sledilo sodni praksi oziroma odločitvi, s katero je za zakonite spoznalo odločbe tožene stranke, čeprav so bile kršitve delovno pravnih predpisov očitne. Navedena sodba ni postala pravnomočna, ampak je bila v pritožbenem postopku razveljavljena. V konkretnem primeru se je sodišče prve stopnje sklicevalo na okoliščine, povezane s prenehanjem tožnikovega delovnega razmerja, datumu prenehanja delovnega razmerja (17. 3. 1999) in datumu upokojitve (23. 6. 2000) je pripisalo preveliko težo. S tem si je prizadevalo zmanjšati pomen pravnomočne sodbe opr. št. Pd 132/2000 o nezakoniti razrešitvi in nezakoniti razporeditvi tožnika, ker je ocenilo, da je bil tožnik leta 1998 zakonito razporejen in bi mu trajanje mandata tehničnega direktorja v vsakem primeru prenehalo 29. 7. 1998, zaradi česar so v tem letu prenehale posledice, pogojene s predhodnimi razveljavljenimi odločbami tožene stranke. Navedene datume je sodišče prve stopnje upoštevalo kot začetek teka zastaralnega roka, ne da bi se tožena stranka nanje sklicevala, izvajalo pa je tudi dokaze, ki jih stranki nista predlagali (vpogled v sodbi opr. št. Pd 1028/98 in Pd 204/99) in ki za odločitev niso bili potrebni. Tudi zakonsko določbo o zastaranju je zmotno uporabilo, saj je za presojo začetka teka zastaralnih rokov odločilen nastanek škode. V primerih, ko je poseženo v pravice delavca z aktom delodajalca, o nastanku škode ni mogoče govoriti dokler takšen akt ni razveljavljen ali spremenjen, saj do tedaj ni podan element protipravnosti ravnanja kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti. Le tega delavec v odškodninski pravdi ne more zgolj zatrjevati, ampak je potrebno sprožiti ustrezen postopek pred sodiščem, saj sicer odločbe delodajalca postanejo dokončne in zavezujoče, v morebitni ločeni odškodninski pravdi pa ni mogoče uspeti. Ker velja v delovnem pravu posebna ureditev varstva pravic iz delovnega razmerja, bi bil - v kolikor bi tožnik tožbo vložil v roku treh let od izdaje odločb tožene stranke - zahtevek zavrnjen, saj sodišče ne bi smelo presojati zakonitosti odločb. Iz tega razloga je pravno pravilno stališče, da začne zastaralni rok za odškodninsko terjatev teči šele z dnem pravnomočnosti sodne odločbe o nezakonitosti odločb. Za začetek teka zastaralnega roka je pomembno tudi, kdaj je tožnik izvedel za obseg škode, to pa je bilo februarja 2005, ko je prejel sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pd 81/2002 z dne 24. 9. 2004. Pred tem ni mogel vedeti, ali bo njegovemu tožbenemu zahtevku ugodeno oziroma katera izmed številnih odločb tožene stranke bo pravnomočno razveljavljena. Poseg v tožnikovo pravico osebnosti kot posledica dolgotrajnega čakanja na delo je bil grob, intenziven in leta trajajoč. Vsi elementi odškodninske odgovornosti so bili vzpostavljeni šele s pravnomočnostjo sodbe opr. št. Pd 132/2000, tožba pa je bila vložena v okviru triletnega zastaralnega roka. Zastaranje je začelo teči šele, ko je imel kot upnik pravico terjati izpolnitev. Navedeno pravilo je pravna teorija uporabila na sledeče načine: stranka mora imeti na razpolago vse podatke, da lahko terja odškodnino, obstoj zgolj nekaterih škodnih posledic za odškodninski zahtevek ne zadošča (Cigoj, Obligacijska razmerja, 1978). V zvezi s škodo, ki jo delavec utrpi, ker v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja nima dohodkov, začne zastaralni rok teči od dne, ko je nezakonito prenehanje delovnega razmerja ugotovljeno oziroma ko je oškodovancu vročena pravnomočna sodba (sodba Vrhovnega sodišča Srbije opr. št. Gž 3955/72 objavljena v Strohsack, Odškodninsko pravo, 1982). Enako stališče je zavzela skupna seja sodišč združenega dela jugoslovanskih republik in pokrajin v oktobru 1987 (v Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, 1994). Odškodninska terjatev za škodo zastara v treh letih odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki je škodo povzročil. Za zavedanje škode se ne šteje samo vednost, da je škoda nastala, ampak vednost o njenem obsegu in višini, glede storilca pa mora biti podana vednost o okoliščinah, v katerih je podana njegova odgovornost (sodba Zveznega sodišča Jugoslavije opr. št. Gzs 26/79, objavljena v isti knjigi). Tudi za odškodnino za negmotno škodo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja morajo biti izpolnjene vse štiri predpostavke, sicer je tožbeni zahtevek neutemeljen (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1071/97). Zastaralni rok začne v tem primeru teči prvi dan po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, saj se šteje, da je delavec šele tedaj izvedel za škodo in povzročitelja (neobjavljena sodba Delovnega in socialnega sodišča v Novem mestu opr. št. Pd 47/2007 z dne 12. 2. 2008). Vse navedeno sodišča prve stopnje ni zanimalo, saj je svojo odločitev utemeljilo na konstruktu o prenehanju škodljivih posledic glede na sodbo, na katero se stranki nista sklicevali. S tem je bistveno prekršilo pravila postopka. Zmotno je uporabilo tudi materialno pravo ter neutemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca. Stroške za zastopanje tožene stranke je priznalo v previsokem znesku, ker je upoštevalo pripravljalno vlogo z dne 17. 3. 2008, čeprav je tožena stranka navedla le dodatni razlog za zavrnitev (zavrženje) tožbenega zahtevka, to je, da gre za že razsojeno stvar. Takšen ugovor je bil zavrnjen kot neutemeljen, zaradi česar tožnik stroškov za sestavo pripravljalne vloge ni dolžan povrniti.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, potrdi izpodbijano sodbo ter tožniku naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke. Navedla je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo institut zastaranja odškodninskega zahtevka zaradi duševnih bolečin, ki naj bi bile posledica kratenja osebnostnih pravic. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo pojasnil, da uveljavlja odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode, zaradi kršitve pravice človeškega dostojanstva ter pravice do svobode dela. O krnitvi svobode v tem primeru ni mogoče govoriti, saj mu tožena stranka ni odvzela prostosti, kršitve ostalih pravic pa tožnik ni dokazal. Že iz teh razlogov je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen. Sporni sklepi, zaradi katerih naj bi tožnik utrpel duševne bolečine, so bili izdani v obdobju od leta 1994 do 1998, v sodnem postopku so bili razveljavljeni le sklepi do dne 22. 9. 1995. Tožnik je navajal, da je pričel trpeti že po prejemu prvih omenjenih sklepov tožene stranke v letih 1994 in 1995, nato pa so se bolečine le stopnjevale. Glede na navedeno je tožbeni zahtevek v tožbi, vloženi leta 2007, nedvomno zastaran, tožnik pa tudi ni uveljavljal plačila pogodbene kazni, ki bi jo lahko uveljavljal šele od pravnomočnosti odločitve o razveljavitvi sklepov tožene stranke. Poleg tega bi bilo potrebno predmetno tožbo zavreči, sodišče prve stopnje je namreč napačno presodilo, da ne gre za pravnomočno razsojeno stvar. V predhodni zadevi opr. št. Pd 132/2000 se je tožnik skliceval tudi na določila splošnega obligacijskega prava, ki urejajo odškodninsko odgovornost za nepremoženjsko škodo, sodišče se je do tega opredelilo: tako sodišče prve kot druge in tretje stopnje. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o povračilu stroškov postopka. Pripravljalna vloga tožene stranke z dne 31. 3. 2008 je bila pravilno upoštevana oziroma so bili toženi stranki za sestavo pripravljalne vloge utemeljeno priznani stroški za zastopanje, saj je bila predložena pred prvim narokom za glavno obravnavo in je bila neposredno povezana s predmetom spora.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1.., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialno pravno pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, kot neutemeljeno navaja pritožba, saj ni odločalo izven okvirov navedb strank. Tožena stranka je namreč podala ugovor zastaranja že v odgovoru na tožbo z dne 23. 6. 2007, pri čemer je dodala, da je začelo zastaranje odškodninske terjatve, katere plačilo se zahteva s tožbo z dne 30. 5. 2007, teči najkasneje 29. 7. 1998. Sodišče prve stopnje navedenemu argumentu sicer ni v celoti sledilo, ampak je kot začetek teka zastaralnega roka upoštevalo kasnejši datum, s tem pa nikakor ni kršilo pravil postopka, kot zmotno meni tožnik.

Tudi z vpogledom v spise Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pd 1028/98 in Pd 204/99 po uradni dolžnosti sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka, saj lahko glede na določbo 1. odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) izvede dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Pri tem je potrebno upoštevati tudi, da mora predsednik senata na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP že ob predhodnem preizkusu tožbe preveriti, da ni bilo o predmetu spora že pravnomočno razsojeno.

Neutemeljeno so nadaljnje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje, ki je predstavljalo podlago za razsojo. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo ve okoliščine, ki so bile v tem sporu bistvene, predvsem okoliščino, da se je duševno trpljenje tožnika v letu 2000 zmanjšalo oziroma je izzvenelo, saj se je tedaj po nasvetih dr. M.T. začel ukvarjati s proučevanjem zgodovine železarstva (kot je povedal tožnik ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 8. 4. 2008).

Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, saj je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice zaradi poteka zastaralnih rokov neutemeljen. Skladno s 376. členom v času nastanka škode veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji) zastara odškodninska terjatev v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odstavek 376. člena ZOR), v vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (2. odstavek 376. člena ZOR). Citirana določba ZOR predpisuje subjektivni in objektivni zastaralni rok, pri čemer je v konkretnem primeru bistveno, da je ob vložitvi tožbe dne 31. 5. 2007 potekel slednji, saj so se v letu 2000 po tožnikovih navedbah in ugotovitvah v sodnem postopku duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice zmanjšale oziroma so prenehale. Kot zadnji datum, od katerega je potrebno šteti začetek zastaralnega roka, je zato sodišče prve stopnje utemeljeno štelo dan upokojitve tožnika, torej dan 23. 6. 2000. Ker je tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka, niso bistvene navedbe tožnika (v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi), ki se nanašajo na začetek teka subjektivnega zastaralnega roka oziroma na to, kdaj je zvedel za škodo in povzročitelja. Pritožbeno sodišče se zato v tem delu do pritožbenih navedb po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP ne opredeljuje, ampak le dodaja, da v konkretnem primeru ne gre za t. im. pogodbeno kazen oziroma s kolektivno pogodbo dogovorjeno pavšalno odškodnino zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca, ki jo je mogoče uveljavljati šele po tem, ko je nezakonitost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Za uveljavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo po splošnih pravilih obligacijskega prava pa ni ovir, da takšnega tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče postaviti v postopku, v katerem se ravnanje delodajalca (konkretno sklep o predčasni razrešitvi oziroma o razporeditvi) presoja oziroma pred končanjem tega postopka v ločenem individualnem delovnem sporu. Pri tem je vprašanje protipravnosti oziroma zakonitosti ravnanja delodajalca kot ene izmed predpostavk za odškodninsko odgovornost predhodno vprašanje, ki ga mora sodišče prve stopnje rešiti samo ali pa prekiniti postopek in počakati na pravnomočno rešitev.

Neutemeljena je pritožba tožnika tudi v delu, v katerem je ugovarjal odločitvi o povračilu stroškov postopka v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je po določbi 1. odstavka 155. člena ZPP in Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 67/03) toženi stranki v okviru stroškovnika utemeljeno priznalo stroške za sestavo pripravljalne vloge z dne 17. 3. 2008. Kljub temu, da nekatere navedbe, vsebovane v tej pripravljalni vlogi, niso bile utemeljene (nedopustnost sojenja, že razsojena stvar), to še ne pomeni, da pripravljalna vloga ni bila potrebna, saj ima stranka pravico navesti različne (neutemeljene) argumente za zavrženje tožbe ali zavrnitev tožbenega zahtevka. Sicer pa je v konkretnem primeru tožena stranka v tej pripravljalni vlogi ugovarjala tudi utemeljenosti tožbenega zahtevka (zastaranje zahtevka, pomanjkljive navedbe tožnika glede posameznih oblik nepremoženjske škode).

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik v pritožbi, niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožnik sam krije stroške za sestavo pritožbe, saj v pritožbenem postopku ni uspel, tožena stranka pa sama krije stroške za sestavo odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k rešitvi spora.