Jedro

Tožena stranka je kot delodajalec za vse relevantne okoliščine v zvezi z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izvedela že v septembru 2010, ko je bil o zadevi obveščen generalni direktor tožene stranke. Ker je postopek odpovedi izpeljala potem, ko je bila končana kriminalistična preiskava, je bila odpoved (podana v mesecu februarju 2011) podana prepozno.

Dejstvo, da se je tožnik po odpovedi upokojil, ne pomeni, da nima pravice do povrnitve škode zaradi prikrajšanja (razlike med plačo, ki bi jo prejemal, in pokojnino) zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v II/1 in III. točki izreka ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeni stroški tožnika so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved, ki jo je podala tožena stranka tožniku s sklepom z dne 4. 2. 2011 in potrdila komisija za pritožbe z dne 30. 3. 2011, nezakonita (tč. I/1 izreka); ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, ampak je trajalo do 13. 4. 2011, kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (tč. I/2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in izplačati razliko med izplačano in polno bruto plačo za mesec januar, februar, marec in del aprila 2011 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz tč. I/3 izreka. Nadalje je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati odpravnino ob upokojitvi v bruto znesku 8.802,93 EUR, od tega zneska odvesti zakonsko določene dajatve od osebnih prejemkov, neto znesek pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2011 dalje do plačila, višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti, je zavrnilo (tč. I/4 izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi materialne škode v višini 779,94 EUR mesečno za čas od 14. 4. 2011 do izdaje sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska (tč. II/1 izreka) in zavrnilo je zahtevek na plačilo odškodnine zaradi nematerialne škode v višini 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitve roka dalje do plačila (tč. II/2 izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 806,82 EUR, v roku 8 dni, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka je zavrnilo (tč. III izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne in tožniku naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi sodišče prve stopnje zmotno pojasni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožena stranka ni podala v tridesetih dneh od ugotovljenega razloga za izredno odpoved. Navaja, da je bil tožnik z obvestilom o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vabilom povabljen na zagovor 24. 1. 2011, datum zagovora je bil preložen na 25. 1. 2011, zagovora sta se udeležila tako tožnik kot njegov pooblaščenec. Na podlagi dokumentov v spisu se ugotavlja, da je bila tožena stranka v konkretnem primeru seznanjena z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami v zvezi z ugotovitvijo razloga 7. 1. 2011, ko je PU N. prejela obvestilo, da je tožnik osumljen storitve kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1, oziroma najkasneje na zagovoru 25. 1. 2011, saj je šele takrat lahko ugotovila subjektivne elemente kršitve. Izpodbijani sklep je bil izdan 4. 2. 2011. Rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi začne teči, ko pristojni organ izve za kršitev in storilca. Subjektivni rok za odpoved teče od dneva, ko je za kršitev zvedela oseba, ki ima pooblastila za odločanje o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Policija je po določbi 1. člena Zakona o policiji organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, ki jo skladno s 5. členom ZPol vodi generalni direktor policije. Predstojnik policije je torej njen generalni direktor, ki je v konkretni zadevi tudi izdal sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, zato je za začetek teka subjektivnega roka pomembno, kdaj se je generalni direktor policije seznanil s samo kršitvijo in z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Navaja, da je že v prvostopnem sklepu ustrezno obrazložila pogoj, določen v 1. odstavku 110. člena ZDR in navedla, da je ravnanje tožnika povsem v nasprotju z osnovno nalogo policista. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na odškodnino za materialno škodo v celoti (točka II/1 izreka) in zoper III. točko izreka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi in samo odloči o zadevi ter ugodi zahtevku tožnika oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Navaja, da tožena stranka ni prerekala zahtevka tožnika iz naslova povračila materialne škode, zato je sodišče kršilo razpravno načelo, kar je vplivalo na zakonitost sodbe, hkrati pa takšno ravnanje predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Glede nedopustnosti ravnanja tožene stranke je sodišče prve stopnje navedlo, da kljub temu, da je izredna odpoved nezakonita, to še ne pomeni, da je tožena stranka odgovorna za škodo. Takšno razlogovanje je samo s seboj v nasprotju. Tožena stranka tudi ni z ničemer dokazovala, da ni podana njena krivda. Krivda se v odškodninskem pravu domneva. Iz sodbe jasno izhaja, da je tožena stranka zavestno ravnala protizakonito, ko je podala nezakonito izredno odpoved, kljub temu pa sodišče navaja, da naj ne bi bilo krivdnega ravnanja. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza med nezakonito izredno odpovedjo in materialno škodo, ki jo vtožuje tožnik. Tožnik je nedvomno izkazal, da bi v delovnem razmerju prejel 779,94 EUR več mesečno, kot je prejel iz naslova pokojnine. Tožnik je zaradi nezakonite izredne odpovedi ostal brez sredstev za življenje, zato je ravnal razumno, ko je minimiziral materialno škodo. Če ne bi bilo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se tožnik ne bi upokojil, kljub temu, da je izpolnjeval pogoje za upokojitev in bi mu nedvomno delovno razmerje trajalo najmanj do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Razlika med dohodkoma (pokojnino in plačo) predstavlja izgubljeni dobiček v navedenem obdobju. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da ni podana vzročna zveza oziroma da je tožnik z upokojitvijo izgubil pravico uveljavljati zahtevek iz naslova materialne škode. Zaradi napačne odločitve o zahtevku za povračilo materialne škode je posledično napačna tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik še opozarja, da kakršnakoli uporaba nedopustnih dokazov oziroma opiranje odločitve na takšne dokaze pomeni za tožnika grob, neustaven in nedopusten poseg v temeljne človekove pravice. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Tožniku je očitala, da je naklepoma kršil pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 in ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Po določbi prvega odstavka 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na način, ki ga določa ZDR. Po določbi tretjega odstavka citiranega člena se za posamezne načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi uporablja ZDR, če ta zakon ne določa drugače. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita le tedaj, če so izpolnjeni pogoji iz 82. člena ZDR (utemeljen razlog za odpoved), iz prvega odstavka 110. člena ZDR (možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka) in 111. člena ZDR (razlogi za izredno odpoved). Poleg tega morajo biti izpolnjene druge zahteve, ki so namenjene varstvu pravic delavca. Drugi odstavek 83. člena ZDR določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Po določbi tretjega odstavka 83. člena ZDR pa mora biti v pisnem vabilu na zagovor naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ter datum, ura in kraj zagovora. Pri zagovoru lahko po pooblastilu delavca sodeluje predstavnik sindikata ali druga s strani delavca pooblaščena oseba. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožena stranka ni podala v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, v skladu z določbo drugega odstavka 110. člena ZDR. Ugotovilo je, da je tožena stranka kot delodajalec za vse relevantne okoliščine v zvezi z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izvedela že v septembru 2010, ko je bil o zadevi obveščen generalni direktor tožene stranke. Tožena stranka je postopek izredne odpovedi izpeljala potem, ko je končala s kriminalistično preiskavo (ki je bila zaključena 29. 12. 2010), zato je bila izredna odpoved dne 4. 2. 2010 podana prepozno.

Po določbi 1. člena Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/98 in naslednji) je Policija organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve, ki jo v skladu s 5. členom ZPol vodi generalni direktor policije. V primeru policije je torej predstojnik njen generalni direktor. Le-ta je tožniku dne 4. 2. 2011 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po določbi 2. odstavka 110. člena ZDR mora pogodbena stranka v primeru krivdnega razloga na strani delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka že v septembru 2010 seznanila in razpolagala z dokazi, ki so bremenili tožnika. Tožena stranka oziroma pristojni organ (generalni direktor policije) je bil torej že v septembru 2010 seznanjen s kršitvijo in storilcem, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je bila tožena stranka z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami seznanjena šele 7. 1. 2011, ko je PU N. prejela obvestilo, da je tožnik osumljen storitve kaznivega dejanja oziroma po zagovoru z dne 25. 1. 2011. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 2. 2011, potrjen s strani Komisije za pritožbe Vlade RS z dne 30. 3. 2011. Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik se je po dokončnosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 14. 4. 2011 upokojil. V tožbi je tožnik zahteval odškodnino zaradi materialne škode v višini 779,49 EUR mesečno od 14. 4. 2011 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da je tožniku z upokojitvijo prenehalo delovno razmerje, zato ni imel več pravice do plače, prav tako ne more uveljavljati zmanjšanja premoženja na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi, ki je z upokojitvijo prenehala veljati. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da se tožnik ne bi upokojil, če mu tožena stranka ne bi podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delovno razmerje bi mu zato nedvomno trajalo najmanj do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Glede na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je imel tožnik pravico do reintegracije. Tožnik do priznanja delovne dobe ni upravičen, saj je z pravnomočno odločbo pridobil status uživalca pokojnine, zato ne more zahtevati še priznanje delovnega razmerja (ki ga tožnik tudi ne zahteva). Tožnik pa bi lahko uveljavljal pravico do vrnitve na delo, vendar le pod pogojem, da bi se ponovno aktiviral. Ker se je tej pravici odpovedal, ima pravico do povračila škode. Dejstvo, da se je tožnik upokojil ne pomeni, da nima pravice do povrnitve škode zaradi prikrajšanja (razlike med plačo, ki bi jo prejemal in pokojnino) v primeru nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi v primeru, da delavec ne želi nadaljevanja delovnega razmerja se lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja (1. odstavek 118. člena ZDR). Glede na navedeno določbo ZDR bi bil tožnik upravičen do razlike med plačo in pokojnino od upokojitve do odločitve sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in razveljavilo izpodbijani del (točka II/1 izreka) sodbe sodišča prve stopnje ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Glede na razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, da bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno odločalo o vseh stroških postopka.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevajoč zgoraj navedena izhodišča in nato ponovno odločiti o vtoževanem denarnem zahtevku tožnika.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Pritožbeni stroški tožnika so nadaljnji stroški postopka (3. odstavek 165. člena ZPP).