Jedro

ZOR s posebnimi pravili ni določal zastaralnega roka za terjatve za izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo, zato je zanje veljal splošni petletni zastaralni rok. OZ v 350. čl. določa, da terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih letih, vendar to pravilo v predmetni zadevi ne pride v poštev, saj je tožničin obligacijski zahtevek zastaral že pred uveljavitvijo OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zavrne se predlog tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica enosobnega stanovanja v izmeri 38 m2 v stanovanjski hiši v K., ki je vknjižena kot etažna lastnina, pripisana k vl.št. E 39-B-III k.o. S., št. stanovanja 002, na parc.št. 495/6, na podlagi darilne pogodbe, sklenjene dne 16.04.1994, kar je toženka dolžna priznati in tožnici izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bo vknjižila lastninska pravica na tej nepremičnini na ime tožnice do celote, ker bo sicer takšno listino nadomestila sodba. Tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti toženki pravdne stroške v znesku 523,56 EUR (prej 125.467,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05.05.2005 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. V pritožbi navaja, da ima tožbeni zahtevek v predmetni zadevi dve komponenti. Tožnica zahteva ugotovitev, da je na podlagi darilne pogodbe pridobila nepremičnino, v posledici česar ji je toženka dolžna priznati to dejstvo in izstaviti zemljiškoknjižno listino. Sodišče je v izpodbijani sodbi obravnavalo ta tožbeni zahtevek kot dva ločena zahtevka in zahtevek na ugotovitev obstoja lastninske pravice tožnice na podlagi sklenjene darilne pogodbe zavrnilo, ker tožnica zaradi odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa ni pridobila lastninske pravice na nepremičnini. Drugo komponento zahtevka, torej intabulacijski zahtevek, je sodišče štelo kot obligacijskopravni zahtevek in ugotovilo, da je petletni zastaralni rok po členu 371 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) potekel pred vložitvijo tožbe, zaradi česar naj bi bilo treba iz tega razloga tožbeni zahtevek zavrniti kljub temu, da se toženka ni izrecno sklicevala na zastaranje. V času sklenitve darilne pogodbe ni bilo zakonskega predpisa, ki bi določal, da je intabulacijski zahtevek na izstavitev listine za vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi treba uveljaviti v 5-letnem zastaralnem roku. Takšno določilo je na novo uvedel šele Obligacijski zakonik (OZ) v členu 350. Tožba je bila vložena 30.12.2003, torej v času, ko je OZ že stopil v veljavo. Zakon na novo določa terjatev na izstavitev listine kot obligacijsko pravico in določa za uveljavitev te pravice zastaralni rok 10 let. V predmetni zadevi gre za poseben primer publicijanske tožbe s katero tožnica, ki je pridobila nepremičnino s pravnim poslom in na zakonit način, zahteva od posestnice priznanje lastninske pravice in posadno izjavo za vknjižbo te svoje lastninske pravice. V 3.odst. 41.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je lex specialis glede stvarnih pravic in iz njih izvirajočih zahtevkov, je določeno, da pravica do takšne tožbe ne zastara. Zastaranje pravice do tožbe vsebinsko pomeni postavitev prekluzivnega roka. Zakon torej določa, da tožnik, ki uveljavlja lastninsko pravico, ne more biti s svojo tožbo prekludiran. Ker je zahtevek na izstavitev listine sestavni del lastninske tožbe oziroma pendant temeljnega zahtevka na ugotovitev dejstva, da ima tožnik na podlagi sklenjenega pravnega posla pravico do takšnega zahtevka, ne morejo za takšne zahtevke veljati splošni roki za zastaranje terjatev, še zlasti ob dejstvu, da gre za specifično terjatev, ki v ZOR sploh ni bila regulirana. Določba ZTLR o nezastarljivosti pravice do tožbe pomeni, da se je po takrat veljavni zakonodaji štelo zahtevek na izstavitev listine za zahtevek, ki ni vezan na prekluzijo, in ker je ZOR izrecno določal v členu 370, da se pravila o zastaranju ne uporabljajo v primerih, ko zakon za uveljavitev neke pravice določa prekluzivni rok, tudi po tej drugačni poti pridemo do rezultata, da pravica iz predmetne tožbe ni urejena z obligacijskim predpisom ampak stvarnopravnim. Tožnica se sklicuje v svojih navedbah in ponuja ustrezne dokaze o tem, da je pokojni O.M. dala denar za odkup stanovanja, ta je stanovanje odkupila po Stanovanjskem zakonu na svoje ime, tožnici prenesla z darilno pogodbo lastnino, tožnica pa njej dosmrtno brezplačno uporabo stanovanja. Okoliščine, kako in zakaj je prišlo do prevarnega ravnanja M.O., ki je izposlovala vknjižbo na svoje ime, in kakšna je bila pri tem vloga sedanje toženke, niso bile raziskane v dokaznem postopku. Sodišče dejanskega stanja sploh ni raziskovalo, temveč je v izpodbijani sodbi le zavzelo stališče do vprašanja materialnega prava, ki pa je napačno. Sodba torej nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar onemogoča popoln preizkus.

Toženka je v odgovoru na tožbo navajala, da je nedovoljena novoto v pritožbi zatrjevano prevarno ravnanje pokojne O., namigovanje o nepoštenosti tožene stranke pa pomeni hkrati tudi žalitev, saj iz ravnanja tožene stranke ves čas izhaja, da je želela zadeve korektno urediti in je kljub temu, da so vsi zahtevki tožnice zastarali, predlagala, da ji v znak poravnave izplača vrednost posojila v revalorizirani vrednosti, čeprav tega ni bila dolžna. Tožnica se je zgolj pogovarjala o možnosti sklenitve darilne pogodbe s pokojno toženkino sestro, ni pa sprejela odločitve, da pristopi k tej pogodbi, kar je evidentno iz okoliščine, da se je vknjižila v zemljiški knjigi dve leti po sklenitvi zatrjevane darilne pogodbe. Darilna pogodba tudi ni bila prijavljena davčni upravi. Tožnica je imela ves čas zagotovljeno pravno pomoč, vendar ni nikoli zahtevala od pokojnice veljavne sklenitve in realizacije zatrjevane darilne pogodbe, niti ni prerekala vknjižbe v zemljiški knjigi. Tak zahtevek je sedaj seveda prepozen in zastaran, prav tako se neutemeljeno sedaj zahteva od toženke izstavitev zemljiškoknjižno sposobne listine. Razpravljanje glede zahteve po intabulacijski klavzuli v pogodbi so irelevantne, saj je pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini pri takem pravnem poslu njena vknjižba v zemljiško knjigo, to pa se je tudi po starem zakonu lahko izvedlo samo na podlagi pogodbe, kjer je bil podpis prodajalca overjen. Opredelitev strank ob primerjavi s publicijansko tožbo je zgrešena. Tudi omemba, da naj bi sodišče izven sklicevanja stranke upoštevalo zastaranje ni točna. Na zastaranje se je tožena stranka sklicevala tako v odgovoru na tožbo kot na samem naroku glavne obravnave.

Pritožba ni utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, pri sojenju pa tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in se jo da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo dejansko stanje glede na tožbeno trditveno podlago in za odločitev v tej zadevi niso pravno pomembne okoliščine, zakaj je prišlo do vknjižbe lastninske pravice na M.O., dejstvo, da je tožnica dala denar za odkup stanovanja, pa med strankama ni bilo sporno.

Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla (darilne pogodbe), kar je stvarnopravni zahtevek, in izstavitev ustrezne listine za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, kar je obligacijski zahtevek za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in so drugačna pritožbena izvajanja neutemeljena. Tožnica in M.O. sta dne 16.4.1994 podpisali darilno pogodbo za stanovanje v K. Podpis darovalke na pogodbi res ni overjen, kar pa ni pogoj za samo veljavnost darilne pogodbe. S sklenitvijo darilne pogodbe tožnica ni pridobila lastninske pravice na nepremičnini. Po določbi 33. čl. ZTLR, ki je veljal v času sklenitve darilne pogodbe, se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo ali na drug z zakonom določen način (z ev. priposestvovanjem, kar je tudi ugotavljalo sodišče prve stopnje). Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni pridobila lastninske pravice na stanovanju že s sklenitvijo darilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je petletni zastaralni rok za uveljavljanje obligacijskopravnega zahtevka potekel že leta 1999, tožba pa je bila vložena 31.12.2003. Ne držijo trditve tožeče stranke, da toženka ni ugovarjala zastaranja. Toženka je v odgovoru na tožbo in na glavni obravnavi navajala, da ni bila nikoli zahtevana realizacija darilne pogodbe in "so roki za take zahtevke sedaj že zastarani" oziroma da je "vse tudi zastaralo", kar pomeni, da je dovolj jasno in nedvoumno izrazila ugovor zastaranja. Tožnica je s podpisom pogodbe pridobila obligacijskopravni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine in je tak zahtevek zastaral zaradi poteka splošnega petletnega zastaralnega roka iz 371.čl. ZOR (ki se v predmetni zadevi uporablja na podlagi 1060.čl. OZ). ZOR s posebnimi pravili ni določal zastaralnega roka za terjatve za izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo, zato je zanje veljal splošni petletni zastaralni rok. OZ v 350. čl. določa, da terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih letih, vendar to pravilo v predmetni zadevi ne pride v poštev, saj je tožničin obligacijski zahtevek zastaral že pred uveljavitvijo OZ (ki velja od 1.1.2002). Tožnica ni ne zatrjevala in ne dokazovala, da je pok. M.O. pozvala, da omogoči zemljiškoknjižni prenos, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je zastaralni rok pričel teči s sklenitvijo pogodbe in je potekel leta 1999. Sodišče prve stopnje je tudi ugotavljalo, ali ni morebiti tožnica pridobila lastninske pravice na stanovanju s priposestvovanjem in je pravilno ugotovilo, da desetletni priposestvovalni rok do vložitve tožbe ni potekel, pritožba pa zaključkov sodišča prve stopnje glede priposestvovanja ne izpodbija. Glede na tožbeno trditveno podlago (da je tožnica že pred oporočnim razpolaganjem s stanovanjem na podlagi veljavnega pravnega posla pridobila lastninsko pravico na stanovanju; realizacija darilne pogodbe z izročitvijo v posest s tem, da je tožnica stanovanje z družinskimi člani uporabljala občasno, da so prespali ob daljših izletih in v njem preživljali dopust) v obravnavni zadevi ne gre za lastninsko tožbo, ki je bila urejena v 37. čl. prej veljavnega ZTLR oziroma sedaj v 92. čl. SPZ, saj je bilo ugotovljeno, da tožnica ni pridobila lastninske pravice na stanovanju, in tudi ne za publicijansko tožbo po 41. čl. ZTLR oziroma 98. čl. SPZ, kot trdi tožnica, zato se pritožba neutemeljeno sklicuje, da tožničina pravica do tožbe ni zastarala. Glede na navedeno je odločitev sodišča pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Pritožbeno sodišče se ni opredeljevalo do pritožbenih trditev, ki za odločitev niso relevantne.

Tožnica ni zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov, zato je izrek o tem odpadel, toženka pa v odgovoru na pritožbo ni navajala nič takega, kar bi pripomoglo k rešitvi zadeve, zato gre za nepotrebne pravdne stroške in ji pritožbeno sodišče teh stroškov ni priznalo.