Jedro

Aktivna legitimacija tožnice kot (večinske) solastnice stanovanja in garaže je utemeljena že na podlagi 100. člena v zvezi z 92. in 99. členom SPZ. Morebitno soglasje drugih solastnikov toženca ne bi opravičevalo za bivanje v stanovanju, ker je za brezplačno uporabo solastne stvari potrebno soglasje vseh solastnikov, saj tak posel presega redno opravljanje. Neobstoj soglasja oziroma nesklenitev najemne pogodbe pa je tudi po 111. členu SZ-1 podlaga za zaključek o nezakonitem bivanju v stanovanju in razlog za izpraznitveno tožbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je tožnica solastnica spornega stanovanja in garaže v deležu 5/8 in da toženec ni predložil zatrjevanega soglasja druge solastnice, izjava nelastnikov pa je brezpredmetna, ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožencu je naložilo, da mora stanovanje in garažo izročiti tožnici v neposredno posest, opustiti vsa nadaljnja poseganja v navedeni nepremičnini in tožnici povrniti odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Pritrdilo je njegovim razlogom in se strinjalo z nepomembnostjo izjave nelastnikov, poleg tega pa tudi opozorilo, da je dovoljenje za brezplačno uporabo solastne stvari posel, ki presega redno upravljanje, zaradi česar je zanj potrebno soglasje vseh solastnikov. Zato morebitno soglasje samo nekaterih (zatrjevanih) solastnikov ni podlaga za zakonito bivanje v stanovanju.

3. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ob ugoditvi pritožbi tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revident sicer pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča o pomenu 92. in 100. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerih ima tudi solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, vendar ponovno poudarja, da stanovanje zaseda na podlagi sporazuma. Te specifične okoliščine sodišče ni upoštevalo. Na soglasje druge solastnice kaže dejstvo, da ne nasprotuje toženčevemu bivanju v stanovanju. Materialno pravo je napačno uporabljeno, ker ni upoštevan toženčev sklenjeni dogovor. V nadaljevanju toženec iz splošnih opredelitev o segmentih ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS) izpeljuje, da je v tej zadevi prišlo do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in njegove pravice do kontradiktornosti, ker v postopku ni bil zaslišan. Kljub dejstvu, da je sodišče že zaključeno obravnavo ponovno otvorilo, da bi ga zaslišalo, pa tega potem ni storilo in tega dokaznega predloga tudi ni izrecno zavrnilo. Toženec revizijo zaključi z vztrajanjem pri pritožbeni trditvi o neizvršljivosti tožbenega zahtevka, ker nepremičnina ni označena z identifikatorji.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi, zakon za njeno uveljavljanje in razloge določa strožje pogoje. Tako je v tretjem odstavku 370. člena ZPP določeno, da z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato so revizijsko sodišče in stranke vezani na odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale tudi preizkus na pritožbeni stopnji.

7. Ena od ključnih dejanskih ugotovitev v tej zadevi je, da toženec nima soglasja solastnikov za uporabo stanovanja in garaže. Izjave s 15. 4. 2003 (priloga B2) nista dala solastnika, soglasja druge solastnice pa toženec tudi ni dokazal. Te druge ugotovitve toženec v pritožbi ni izpodbijal, v reviziji pa se spet vrača nanjo. Pri revizijski trditvi, da se druga solastnica ne upira toženčevi uporabi stanovanja, gre torej za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar je že iz tega razloga nedovoljeno. Vendar ni odveč pojasniti tudi, da toženec v postopku na prvi stopnji niti ni prerekal tožničine trditve, da je druga solastnica umrla že leta 1987. 8. Aktivna legitimacija tožnice kot (večinske) solastnice stanovanja in garaže je utemeljena že na podlagi 100. člena v zvezi z 92. in 99. členom SPZ. Toženec niti ne ugovarja dodatnim pravilnim razlogom pritožbenega sodišča, da morebitno soglasje drugih solastnikov toženca ne bi opravičevalo za bivanje v stanovanju, ker je za brezplačno uporabo solastne stvari potrebno soglasje vseh solastnikov, saj tak posel presega redno opravljanje (peti odstavek 67. člena SPZ). Neobstoj soglasja oziroma nesklenitev najemne pogodbe pa je tudi po 111. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1) podlaga za zaključek o nezakonitem bivanju v stanovanju in razlog za izpraznitveno tožbo.

9. Toženec poskuša izpodbijati dejansko ugotovitev o neobstoju soglasja tudi v preobleki procesne kršitve, ki pa to ni. Pri uveljavljanju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pomanjkljivo in prirejeno prikazuje okoliščine v zvezi z neizvedbo toženčevega zaslišanja. Toženec se zadnjega naroka ni udeležil kljub izkazanemu vabilu, v katerem je bil opozorjen, da se v primeru njegovega izostanka njegovo zaslišanje ne bo izvedlo. Zakaj toženca ni zaslišalo, je sodišče pojasnilo v četrtem odstavku na drugi strani svoje sodbe. Neizvedba dokaza tudi sicer sama po sebi ne pomeni kršitve načela kotradiktornosti kot enega od segmentov ustavne pravice iz 22. člena URS. Razlogi neizvedbe tega dokaza v tej zadevi pa so v nasprotju z revizijskimi trditvami ustrezno pojasnjeni in temelje na drugem odstavku 258. člena ZPP.

10. Na revizijskim enake pritožbene trditve o zatrjevani neizvršljivosti izpraznitvenega zahtevka zaradi nenavedbe identifikacijskega znaka nepremičnine je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče na koncu druge strani svoje sodbe in tem razlogom ni kaj dodati.

11. Ker sta obe sodišči z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma zavrnitvijo toženčeve pritožbe materialnopravno pravilno odločili, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo.