Jedro

1. Neutemeljeno je revizijsko stališče, da ZOR ne določa, da veljajo v primerih, kadar je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, daljši zastaralni roki tudi za lastnika nevarne stvari, s katero je bila škoda povzročena. V 377. členu ZOR, ki ureja vprašanja zastaranja odškodninskih terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, je namreč govor o "odgovorni osebi" in ne o storilcu kaznivega dejanja. V krog odgovornih oseb pa sodi v obravnavanem primeru tudi tožena stranka, ki je bila lastnik osebnega avtomobila, s katerim je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo.

2. Skozi odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, da bi ta ustrezala pravnemu standardu "pravične denarne odškodnine", se mora odražati tudi razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. V tem razmerju so meje, preko katerih sodišče ob odločanju o "pravični denarni odškodnini" ne more. Le tako lahko sodišče skozi prisojeni znesek izrazi pomen in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo (2. odstavek 200. člena ZOR).

3. Presoja višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v pretežni meri ugodilo in odločilo, da morata toženi stranki solidarno plačati tožeči stranki odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 5.106.508,60 SIT z zamudnimi obrestmi, od 1.3.1990 dalje pa ji plačevati mesečno rento v znesku 130 SIT. Kar je zahtevala tožeča stranka več (580.000 SIT) je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da sta jih dolžni toženi stranki solidarno povrniti tožeči stranki v znesku 356.180 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbama toženih strank deloma ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je v delu, ki se je nanašal na plačevanje mesečne rente razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki prisojeno odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo pa je znižalo na skupni znesek 4.106.508 SIT. V ostalem je pritožbi toženih strank, pritožbo tožeče stranke pa v celoti, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka pa je odločilo, da trpi stroške pritožbenega postopka tožeča stranka sama, odločitev o pritožbenih stroških toženih strank pa je pridržalo za končno odločbo.

Proti pravnomočnemu delu sodbe sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo tožeča stranka in tožena stranka.

Tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča v tistem delu v katerem je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen. Prisojena odškodnina je prenizka. Tožnik je utrpel zelo hude poškodbe. Stegnenica je bila večkrat zlomljena. Poškodovani so bili tudi drugi deli telesa. Zdravljenje je trajalo kar šest let. Tekom zdravljenja se je moral podvreči številnim operacijam. Zdravljenje so spremljale hude bolečine in neugodnosti. Po končanem zdravljenju so ostali trajni glavoboli. Ves čas zdravljenja ni mogel hoditi. Uporabljati je moral bergle. Gre za izjemen obseg škode, zato tožniku pripada izjemna odškodnina. Pritožbeno sodišče je prezrlo, da je bil tožnik v času poškodbe star šele 28 let. V večji meri bi bilo potrebno tudi upoštevati, da je gibljivost levega kolka omejena. Obseg leve stegnenice je manjši. Tudi dvig stopala od podlage je v skočnem sklepu omejen. Zaradi posledic nesreče je v vsakdanjem življenju zelo oviran. Tožbenemu zahtevku bi zato moralo biti v celoti ugodeno. Iz naslova prestanih fizičnih bolečin bi moralo biti tožeči stranki prisojeno 3.000.000 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti 3.500.000 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pa zahtevanih 330.000 SIT. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi.

Tožena stranka pa izpodbija obsodilni del sodbe sodišča druge stopnje in uveljavlja vse revizijske razloge. Lastnik vozila odgovarja za škodo, ki jo povzroči njegovo vozilo, samo v obsegu njegove skrbnosti in vestnosti. Toženi stranki je bilo vozilo s strani M.F. (drugotoženca) samovoljno odvzeto. Tudi vožnja M.F. je bila samovoljna. Do nezgode je prišlo izven delovnega časa. Ker je samovoljna uporaba tujega vozila brez dvoma protipravno dejanje, odgovornost tožene stranke ne more biti podana. Poškodbe, ki jih je tožnik utrpel zaradi zlomov stegnenice v letu 1986, pa niso v vzročni zvezi s prometno nezgodo, do katere je prišlo tri leta prej. V letu 1984 je bil zlom, ki je bil posledica prometne nesreče, zaraščen, tožnik pa je lahko začel obremenjevati nogo. To pomeni, da je bila poškodba sanirana. Do zlomov v letu 1986 je lahko prišlo zaradi neustreznega zdravljenja, pri katerem pa tožena stranka ni sodelovala. Vzročna zveza med škodo, ki je tožeči stranki nastala v prometni nesreči in škodo, ki je posledica zlomov v letu 1986, je pretrgana. Med izvedeniškimi mnenji obstajajo nasprotja. Na to je tožena stranka opozarjala že v pritožbenem postopku, vendar pa so bile te njene trditve neutemeljeno zavrnjene z obrazložitvijo, da gre za iztrgane citate izvedeniških mnenj. Napačna pa je odločitev tudi v delu, ki se nanaša na zastaranje. V ZOR-u namreč nikjer ni določeno, da velja v primerih, kadar je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, daljši zastaralni rok tudi za imetnika nevarne stvari.

Revizija tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, revizija tožeče stranke pa obema toženima strankama (390. člen ZPP). Na revizijo ni odgovorila nobena od pravdnih strank. Obe reviziji sta bili vročeni tudi Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil. Reviziji nista utemeljeni.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi pritožbeno sodišče in na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da M.F. v času, ko je do prometne nesreče prišlo, ni bil na službeni vožnji, da pa je imel vozilo, ki je last tožene stranke, stalno na razpolago, da je bil zadolžen za vzdrževanje tega vozila in da je med njim in toženo stranko obstajal dogovor, da sme osebni avtomobil uporabljati tudi za vožnje do svojega doma. Z revizijskimi trditvami, da je M.F. toženi stranki vozilo odvzel samovoljno in na protipraven način, tožena stranka te dejanske ugotovitve nižjih sodišč izpodbija, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Enako velja za revizijska zatrjevanja, da zlomi v letu 1986 niso v vzročni zvezi s tožnikovimi poškodbami, ki so bile zadobljene v prometni nesreči v letu 1983, in da so posledica morebitnih nepravilnosti, do katerih je prišlo tekom zdravljenja, na katerega tožena stranka ni imela nobenega vpliva. Po oceni izvedenih dokazov je bilo v postopku pred nižjima sodiščema namreč ugotovljeno, da vzročna zveza obstaja, ta zaključek nižjih sodišč pa je posledica dejanskih ugotovitev, da diagnoza tožnikovih poškodb ni bila napačna, da njegov bolniški stalež ni bil prehitro zaključen in da tožniku osteosintetski material ni bil prehitro odstranjen. Izpodbijanje teh ugotovitev predstavlja izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema sprejete dokazne ocene izvedenih dokazov in s tem dejanskega stanja. To pa v revizijskem postopku, kot je bilo že povedano, ni dovoljeno.

Neutemeljena so tudi revizijska zatrjevanja tožene stranke, da obstaja nasprotje med izvedenimi dokazi (izvedeniškimi mnenji) in razlogi sodbe pritožbenega sodišča. Kot je toženi stranki povsem korektno odgovorilo že pritožbeno sodišče (1. odstavek na 7. strani sodbe), iz ugotovitev izvedenca dr. M.S. ne izhaja, da so tožnikovi glavoboli ponehali, kot je zatrjevala tožena stranka v pritožbenem postopku in pri čemer vztraja tudi v reviziji, ampak je izvedenec dr. M.S. v izvedeniškem mnenju z dne 19.4.1989 ugotovil, "da je glavobol, ki ga je čutil (tožnik) še v letu 1985 pretežno ponehal, nastopa le še ob spremembi vremena, pri večjem psihičnem naporu, izpostavljanju soncu pri uživanju alkohola" (9. stran izvedeniškega mnenja). V reviziji zatrjevanega nasprotja med ugotovitvami sodišča in izvedenimi dokazi (izvedeniškimi mnenji) zato ni, zaradi česar v reviziji sicer le smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana. Končno je neutemeljeno tudi revizijsko stališče, da ZOR ne določa, da veljajo v primerih, kadar je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, daljši zastaralni roki tudi za lastnika nevarne stvari, s katero je bila škoda povzročena. V 377. členu ZOR, ki ureja vprašanja zastaranja odškodninskih terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, je namreč govor o "odgovorni osebi" in ne o storilcu kaznivega dejanja. V krog odgovornih oseb pa sodi v obravnavanem primeru tudi tožena stranka, ki je bila lastnik osebnega avtomobila, s katerim je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo.

Višine prisojene odškodnine tožena stranka izrecno ni izpodbijala. Ker pa višino prisojene odškodnine izrecno izpodbija tožeča stranka, je revizijsko sodišče materialnopravni preizkus odločitve o višini prisojene odškodnine opravilo v zvezi z njenimi revizijskimi zatrjevanji in pri tem ugotovilo, da tudi revizija tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče ob odmeri pravične denarne odškodnine upošteva tako stopnjo duševnih in telesnih bolečin prizadetega kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo (1. in 2. odstavek 200. člena ZOR). Odškodnina mora biti tedaj primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Tožnikovo zdravljenje je bilo res dolgotrajno, prestal je tudi šest operacij, dolge mesece je uporabljal bergle, hodil v zdravilišče in na ambulantne preglede, vse čas zdravljenja, razen krajše prekinitve, pa je bil tudi v bolniškem staležu. Tudi obdobje telesnih bolečin v času zdravljenja je bilo dolgo, saj je trpel močnejše bolečine v zvezi s poškodbo skoraj pet mesecev, nadaljnjih šest mesecev blažje bolečine in ves ostali čas lažje telesne bolečine, ki bodo trajale tudi v bodoče ob obremenjevanju leve spodnje okončine in hoji. Zaradi pretresa možganov je trpel dalj časa hude glavobole, ki pa so se do sedaj že omilili. V času trajnja je bil star le osemindvajset let. Med zdravljenjem je trpel tudi številne omejitve zaradi postkomocijskega sindroma, od slabše možnosti koncentracije, zapomnljivosti do prekomerne občutljivosti, razburljivosti, razdražljivosti in sploh prekomernega čustvenega reagiranja. Za težka fizična dela ni več sposoben. Njegova trajna invalidnost znaša 35 %, kar se odraža v vsakodnevnem življanju z bistveno omejenostjo pri gibanju, nemožnostjo opravljanja težjih fizičnih del, ukvarjanja s športom, ki je tožniku veliko pomenilo, nemožnostjo hoje po neravnem terenu itd. Pri tožniku je podana tudi skaženost, saj ima zaradi prestanih operacij brazgotine na nogi, pa tudi očitno šepa.

Kot je bilo uvodoma že poudarjeno, se mora skozi odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, da bi ta ustrezala pravnemu standardu "pravične denarne odškodnine" odražati tudi razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. V tem razmerju so meje, preko katerih sodišče ob odločanju o "pravični denarni odškodnini" ne more. Le tako lahko sodišče skozi prisojeni znesek izrazi pomen in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo (2. odstavek 200. člena ZOR). Vse to je pritožbeno sodišče po presoji revizijskega sodišča upoštevalo, ko je tožeči stranki iz naslova prestanih fizičnih bolečin prisodilo, namesto zneska 2.500.000 SIT, ki ga je prisodilo iz tega naslova sodišče prve stopnje, denarno zadoščenje v znesku 2.000.000 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, pa namesto s prvostopno sodbo prisojenega zneska v višini 3.500.000 SIT, denarno zadoščenje v znesku 3.000.000 SIT. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ki je bila tožeči stranki že v postopku pred sodiščem prve stopnje odmerjena na 250.000 SIT, pritožbeno sodišče pa je tako odločitev sodišča prve stopnje potrdilo, je v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR. Materialno pravo (200. člen ZOR) je bilo tedaj glede opisanih vrst nepremoženjske škode pravilno uporabljeno. Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče, potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani revizijski razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), reviziji tožeče in tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo (393. člen ZPP).

Ker z revizijo ni uspela nobena od pravnih strank, je izrek o stroških revizijskega postopka odpadel.