Jedro

Glede na to, da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožena stranka izpraznila in izročila nepremičnino tožnika (sporen je le datum izpraznitve in izročitve, in sicer 7. 10. 2015 ali 1. 10. 2015), kar je storila po vloženi tožbi, je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na izpraznitev in izročitev nepremičnine, saj ni bil utemeljen.

To pa pomeni, da tožnik v pravdi ni uspel ter je po načelu uspeha v pravdi dolžan povrniti pravdne stroške toženi stranki (prvi odstavek 154. člena ZPP). V primeru, če bi tožeča stranka umaknila tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, bi morala tožena stranka povrniti pravdne stroške tožeči stranki (prvi odstavek 158. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem sta dolžna toženca izprazniti nepremičnino parc. št. 3/2 k. o. ... ter jo izpraznjeno oseb in stvari vrniti v posest tožeči stranki. Zavrglo pa je tožbo v delu, po katerem naj toženca uredita vse potrebno pri pristojni upravni enoti za odjavo začasnega prebivališča na naslovu ... Odločilo, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki 4.082,68 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper stroškovni del odločbe (III. točka izreka) se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je tožba v zavrnilnem delu pravilna. Toženca sta se šele 7. 10. 2015 oziroma 1. 11. 2015 samoiciativno in skoraj po devetih mesecih pravde izselila. Tudi sicer je tožeča stranka toženca že pred pravdo pozivala na izselitev. Nepravilna pa je odločitev, da sodišče nalaga plačilo stroškov tožeči stranki. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta se toženca iz nepremičnine izselila, sporen pa je datum izselitve. Tožnik trdi, da je prišlo do izselitve 1. 11. 2015, toženca pa 7. 10. 2015. Sodišče poudarja navedeno dejstvo kot nesporno in nadaljuje, da ker tožnik tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na izpraznitev in izročitev nepremičnin, ni umaknil, kljub izselitvi tožencev, je izvedlo dokazni postopek na predlog obeh pravdnih strank zaradi odločanja o utemeljenosti tožbe. Sodišče dokaznega sklepa ni sprejelo z namenom preverbe utemeljenosti tožbe na dan zadnje glavne obravnave, ampak iz razloga, da bi lahko odločilo o potrebnosti in utemeljenosti tožbe v času vložitve tožbe. To je sodišče po načelu odprtega sojenja tudi večkrat pojasnilo. Procesno zgrešena in v nasprotju s podatki spisa je navedba sodišča, da je bil dokazni sklep sprejet in so se dokazi izvajali, ker so stranke pri tem vztrajale. Tudi, če bi tožnik tožbo umaknil, bi moralo sodišče izvesti dokazni postopek. Pritožnik je začuden nad odločitvijo in obrazložitvijo sodišča, da se je dokazni postopek izvajal, da bo sodišče lahko ustrezno odločilo o stroških. Taka sodba pomeni dejansko sodbo presenečenja. Ob navedenem je sklep sodišča, da je tožnik v pravdi propadel in zato krije stroške postopka, arbitraren in neutemeljen. Dejstvo, da tožnik 1. 11. 2015 ni imel več pravnega interesa, ne pomeni, da je tožnik v pravdi propadel. Sodba je obremenjena s kršitvijo po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti ter nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi v nasprotju z obrazložitvijo in glede vsebine sodnega spisa. Sodišče ni uporabilo 214. člena ZPP, določilo 154. člena ZPP pa je uporabilo arbitrarno. Tožena stranka je ves čas postopka, od vložitve tožbe in po sami izselitvi, izročitvi nepremičnine nasprotovala. Z izselitvijo iz nepremičnine pa je pripoznala tožbeni zahtevek. Tožena stranka je tako dala povod za tožbo kot tudi povzročila postopek. Tožnik pa brez vložene tožbe ne bi dosegel izpraznitve nepremičnine.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v njej predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek na izpraznitev nepremičnine in zavrglo tožbo v delu, naj tožena stranka uredi vse potrebno pri pristojni upravni enoti za odjavo začasnega prebivališča na naslovu ... V skladu z načelom uspeha v pravdi je odločilo, da je tožnik v pravdi v celoti propadel, zato mora sam kriti svoje pravdne stroške ter povrniti pravdne stroške tožencm. Svojo odločitev je pravilno oprlo na določilo prvega odstavka 154. člena ZPP.

6. Glede na to, da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožena stranka izpraznila in izročila nepremičnino tožnika (sporen je le datum izpraznitve in izročitve, in sicer 7. 10. 2015 ali 1. 10. 2015), kar je storila po vloženi tožbi, je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na izpraznitev in izročitev nepremičnine, saj ni bil utemeljen. To pa pomeni, da tožnik v pravdi ni uspel ter je po načelu uspeha v pravdi dolžan povrniti pravdne stroške toženi stranki (prvi odstavek 154. člena ZPP). V primeru, če bi tožeča stranka umaknila tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, bi morala tožena stranka povrniti pravdne stroške tožeči stranki (prvi odstavek 158. člena ZPP). Ker v obravnavanem primeru do take situacije ni prišlo, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je upoštevalo načelo uspeha v pravdi, po katerem mora stranka, ki v pravdi propade, povrniti stroške nasprotni stranki.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da morata toženca, ker naj bi dala povod za tožbo in naj bi povzročila predmetni postopek, povrniti stroške tožeči stranki. Ne glede na to, da je tožena stranka izpraznila in izročila sporno nepremičnino tožeči stranki (torej je delno izpolnila njen zahtevek), je tožeča stranka še naprej vztrajala pri zahtevku, ki pa po izpolnitvi ni bil več utemeljen, zato ga je sodišče zavrnilo. To pa pomeni, da tožnik z zahtevkom ni uspel. Poleg tega pa tožeča stranka ni uspela niti z zahtevkom iz 2. točke izreka sodbe, s katerim zahteva tožeča stranka od tožene stranke odjavo začasnega prebivališča z izvedbo ustreznih postopkov na upravni enoti. S takim zahtevkom tožeča stranka v pravdnem postopku ni mogla uspeti že od začetka pravde. Zato ne drži pritožbena navedba, da je bila tožba potrebna.

8. Iz podatkov spisa niti iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi sodišče izvajalo dokazni postopek (le) zato, da bi ugotovilo utemeljenost vložitve tožbe oziroma da bi odločilo o stroških, kot trdi pritožba. Sodišče je obrazložilo, da je izvedlo dokazni postopek v skladu s sprejetim dokaznim sklepom, na predlog obeh pravdnih strank. Ker po izpolnitvi zahtevka s strani tožencev (po vloženi tožbi) tožnik tožbe ni umaknil, je štelo, da tožnik za tožbo nima več pravnega interesa.

9. Odločba tudi ni obremenjena z zatrjevanimi kršitvami po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot zatrjuje pritožba. V njej so navedeni odločilni razlogi, ki omogočajo njen preizkus, niti ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih in tem, kar se navaja v razlogih in vsebini spisa (kar trdi pritožba).

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani stroškovni del odločitve potrditi (2. točka 365. člena ZPP).