17. 11. 2016

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Alme Gregori, Italijanska republika, in Radmile Stanojević, Ljubljana, ki ju zastopa Odvetniška družba Brulc, Gaberščik in Kikelj, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 17. novembra 2016

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 48. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Uradni list RS, št. 75/15) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnici vlagata pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega do petega odstavka 48. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (v nadaljevanju ZNVP-1). Zatrjujeta neskladje z 2., 14., 33. in 67. členom Ustave. Pobudnici navajata, da izpodbijana ureditev posega v njuno lastninsko pravico, saj njuno imetništvo vrednostnih papirjev doslej ni bilo povezano z nobenimi stroški, na podlagi izpodbijane ureditve pa bosta morali plačevati stroške vodenja trgovalnega računa tudi zgolj za imetništvo vrednostnih papirjev. Menita, da izpodbijana ureditev, ki predvideva ukinitev registrskih računov zaradi prehoda na nov sistem trgovanja, ni sorazmerna, saj je izboljšanje učinkovitosti pravnega prometa z vrednostnimi papirji mogoče doseči na drug način, ki ne bi posegal v njuno lastninsko pravico. Registrski računi bi po mnenju pobudnic lahko obstajali še naprej, če njihov imetnik z vrednostnimi papirji ne bi razpolagal oziroma trgoval. V zvezi z očitkom neskladja s 14. členom Ustave pobudnici navajata, da izpodbijana ureditev postavlja manjše vlagatelje v neenak položaj v primerjavi z večjimi, za katere so stroški trgovalnega računa relativno manjše breme. Pobudnici opozarjata še na neenak položaj v primerjavi z lastniki nepremičnin, ki ne plačujejo stroškov vodenja zemljiške knjige. Z vidika 2. člena Ustave pomeni po mnenju pobudnic izpodbijana ureditev tudi arbitrarno poslabšanje njunega pravnega položaja, ki ni v skladu z načelom zaupanja v pravo.

B.

2.Glede na vsebino zatrjevanih protiustavnosti je Ustavno sodišče štelo, da pobudnici izpodbijata le prvi odstavek 48. člena ZNVP-1. Izpodbijana ureditev predvideva ukinitev registrskih računov do 1. 1. 2017 in prenos vrednostnih papirjev na račun sodišča po pravilih za položitev stvari pri sodišču, če jih imetniki vrednostnih papirjev do ukinitve registrskih računov sami ne prenesejo na trgovalni račun.

3.Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da uživajo premoženjske in upravljavske pravice, ki izhajajo iz kapitalskega vložka (delnice) delničarja v delniški družbi, ustavnopravno varstvo na podlagi 33. in 67. člena Ustave (primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-165/08, Up-1772/08, Up-379/09 z dne 1. 10. 2009, Uradni list RS, št. 83/09, in OdlUS XVIII, 40, ter št. U-I-28/11 z dne 24. 10. 2013, Uradni list RS, št. 98/13). Ukinitev registrskih računov in prenos vrednostnih papirjev na trgovalni račun ali položitev na račun sodišča sama po sebi ne posega v nobeno od premoženjskih ali upravljavskih pravic pobudnic, ki izvirajo iz vrednostnih papirjev. Zahteva, da se za opravljeno storitev, ki je nujno povezana z načinom izvrševanja pravice na nematerializiranem vrednostnem papirju in v zvezi s katero nastajajo stroški, plača, sama po sebi ne more pomeniti posega v pravice tistega, za katerega je bila storitev opravljena. Tudi navedba pobudnic o obveznosti plačila 35,00 EUR za stroške odprtja trgovalnega računa in prenosa na trgovalni račun ne more vplivati na navedeno stališče. V naravi pravice na nematerializiranih vrednostnih papirjih je, da zahteva določeno obliko elektronskega evidentiranja v registru. Oblika evidentiranja in delovanje registra pa sta prav načina, na katera imetnik izvršuje svojo pravico na nematerializiranem vrednostnem papirju v smislu drugega odstavka 15. člena Ustave. Ustavnosodna presoja zakonske ureditve, ki po vsebini ne pomeni omejitve posamezne človekove pravice, je nujno zadržana. Ustavno sodišče v tem okviru predvsem preizkuša, ali je imel zakonodajalec za sprejetje izpodbijane ureditve razumne razloge, ki izhajajo iz narave stvari. Pri tem je treba razumnost razumeti kot zvezo med ukrepom in ciljem, torej po stvarni povezanosti ukrepa s predmetom urejanja.[1]

4.Registrski računi so bili vzpostavljeni zaradi izvedbe privatizacije, saj so omogočali "razdelitev" nematerializiranih delnic, ne da bi bodoči delničar moral vstopiti v pravno razmerje s članom centralne depotne družbe.[2] To se izraža tudi v opredelitvi registrskega računa. Sledeč pravilom poslovanja namreč velja, da je registrski račun prehodni račun, ki ga ne vodi noben član.[3] Posledica ukinitve računov je, da bodo vsi imetniki nematerializiranih vrednostnih papirjev na registrskih računih morali stopiti v pravno razmerje s članom centralno depotne družbe, kar je povezano s plačilom določenih stroškov v smislu odprtja in vodenja trgovalnega računa. Posledica izpodbijane ureditve, ki (prehodne) registrske račune ukinja, je zgolj stroškovno izenačenje imetništva vrednostnih papirjev, pridobljenih v okviru privatizacije, in imetništva vrednostnih papirjev, ki so bili pridobljeni na drugi podlagi, pri čemer je zakonodajalec v prvem in četrtem odstavku 48. člena ZNVP-1 celo predvidel, da stroški v določenih primerih ne nastanejo, oziroma je postavil stroškovno mejo glede na vrednost vrednostnih papirjev na trgovalnem računu. Zakonodajalec v obrazložitvi predloga zakona kot razlog izbrisa navaja prehod na nov sistem trgovanja in nove tržne standarde,[4] ki so povezani s prehodom na enoten sistem[5] trgovanja z vrednostnimi papirji na ravni EU. Zahteva, da se v okviru poenotenja tehničnih in pravnih okvirov trgovanja z vrednostnimi papirji za opravljeno storitev, ki je nujno povezana z načinom izvrševanja pravice na nematerializiranem vrednostnem papirju in v zvezi s katero nastajajo stroški, plača,[6] prestane test razumnosti, ki ga v okviru presoje načina izvrševanja pravice zahteva Ustava.

5.Po presoji Ustavnega sodišča ne zdrži primerjava pobudnic z večjimi investitorji in lastniki nepremičnin, ki jo navajata v okviru očitka o kršitvi enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave. Stroški trgovalnega (in tudi na primer bančnega) računa so za večjega investitorja namreč vselej relativno nižji glede na vloženo premoženje. To je posledica ekonomskega položaja in ne neskladja z načelom enakosti, pri čemer je zakonodajalec celo sam predvidel, da stroški v določenih ekscesnih primerih ne nastajajo.[7] Tudi primerjava z zemljiško knjigo in stroški poslovanja zemljiške knjige ni upravičena. Že v temelju gre pri izpodbijani ureditvi zgolj za izenačenje položajev lastnikov vrednostnih papirjev na registrskih računih in tistih lastnikov, ki imajo že sedaj vrednostne papirje na trgovalnih računih (torej niso bili pridobljeni v sklopu posebnega načina privatizacije). Zemljiška knjiga je javnopravna evidenca (pravnega) statusa nepremičnin, ki s transparentnostjo in ustreznimi zemljiškoknjižnimi mehanizmi zagotavlja varnost v pravnem prometu z nepremičninami. V zemljiški knjigi se torej evidentira le pravni (ali pravno relevantni) obstoj nepremičnine, ki seveda obstaja tudi v naravi. Vrednostni papirji v nematerializirani obliki pa že po naravi stvari lahko obstajajo samo, če so tako ali drugače knjiženi na določenem računu (npr. na registrskem računu ali računu člana). Evidenca v primeru nepremičnin ni zvezana z obstojem nepremičnine. Register (račun) vrednostnih papirjev v nematerializirani obliki pa je zvezan s samim obstojem vrednostnega papirja, četudi je hkrati v funkciji pravne evidence. Dejstvo, da je za sam obstoj nematerializiranega vrednostnega papirja potrebna evidenca, pomeni, da je položaj v primeru vrednostnega papirja v temelju različen od položaja v primeru nepremičnin.

6.Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da Ustava ne preprečuje, da bi zakon spreminjal zakonsko določene pravice ali pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z Ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti načelu varstva zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države iz 2. člena Ustave. Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku in pravni osebi zagotavlja, da država njunega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, to je brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od človekovih pravic, ki jim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in posege, to načelo nima absolutne veljave. V večji meri kot posamezne človekove pravice je dostopno omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med to in drugimi ustavnimi dobrinami treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin (ali načelu varstva zaupanja v pravo ali načelu prilagajanja prava družbenim razmeram) je v posameznem primeru treba dati prednost (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-66/08 z dne 11. 12. 2008, Uradni list RS, št. 121/08, in OdlUS XVII, 73). Pri tem je treba upoštevati, ali so bile sporne spremembe relativno predvidljive in ali so prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali ter kakšni so teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za upravičence na eni strani in javni interes, ki utemeljuje drugačno ureditev od obstoječe, na drugi strani (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007, Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 86). Pobudnici očitanega posega v načelo zaupanja v pravo v pobudi natančneje ne opredelita. Zakonodajalec je v obrazložitvi predloga zakona podal razumne razloge za izpodbijano ureditev. Iz te ureditve za pobudnici ne izhaja legitimno pričakovanje glede trajnega obstoja njunih registrskih računov ali brezplačnega vodenja lastništva na njunih nematerializiranih vrednostnih papirjih, ki je po naravi stvari zvezano z določenimi stroški.

7.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo. Pri tem se ni spuščalo v vprašanje pravnega interesa pobudnic.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS) ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Ernest Petrič in Jasna Pogačar. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Jadranka Sovdat Predsednica

[1]Glej pri R. Zagradišnik v: L. Šturm (urad), Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev − A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 1046.

[2]Predlog zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (EVA 2013-1611-0180), Poročevalec Državnega zbora z dne 26. 6. 2015.

[3]Prav tam.

[4]Gre za t. i. sistem "TARGET2-Securities" (v nadaljevanju T2S) in standarde "Corporate Actions Joint Working Group" (v nadaljevanju CAJWG), ki bodo vodili v poenotenje trgovanja z vrednostnimi papirji v okviru Evropske unije (v nadaljevanju EU). Razlog ukinitve registrskih računov je v prilagoditvi sistemu T2S, ki bo na ravni EU olajšal trgovanje z vrednostnimi papirji in prispeval k večji varnosti. Registrski račun ni združljiv s sistemom T2S in standardi CAJWG. Registrski račun vodi KDD in ne član KDD. Podrobneje Predlog zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (prav tam).

[5]Prvi in četrti odstavek 48. člena ZNVP-1.

[6]Primerjaj tudi naslednjo točko obrazložitve.

[7]Prvi odstavek 48. člena ZNVP-1.