Jedro

Tožnica je s tem, ko je kljub sklenjenim pogodbam o zaposlitvi vodila tudi najzahtevnejše postopke za uveljavljanje pravic na prvi stopnji, po navodilih delodajalca dejansko v celoti opravljala naloge in opravila bolj zahtevnega in višje vrednotenega delovnega mesta strokovnega svetovalca I. Zato ji je tožena stranka za takšno delo dolžna obračunati in izplačati razliko plače do 35. oziroma 36. plačnega razreda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici za čas od septembra 2010 do novembra 2016 obračuna in plača razliko plače med izplačano plačo in 35. plačnim razredom, za čas od decembra 2016 dalje pa med izplačano plačo in 36. plačnim razredom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnega neto zneska razlike plače od zapadlosti do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.455,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba v delu, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, zanjo predstavlja sodbo presenečenja. Tožnica ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo, da jo je tožena stranka diskriminirala. V zvezi s tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sistema napredovanja v javnem sektorju, saj delavci pri toženi stranki napredujejo glede na količino in kvaliteto opravljenega dela. Meni, da je tožnica prejemala višjo plačo, kot bi si jo na podlagi slabega dela zaslužila. Po stališču tožene stranke je izpovedba A.A. neresnična in neobjektivna, neverodostojna pa je tudi izjava priče B.B. Vztraja, da je tožnica dejansko opravljala delo in naloge delovnega mesta strokovni svetovalec II. Zato je tožničin tožbeni zahtevek za izplačilo razlike plače neutemeljen.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Delodajalec je dolžan na podlagi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) oziroma sedanjega 44. člena ZDR-1, ki se v skladu s 5. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU) uporablja tudi za javne uslužbence, zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Ta obveznost pa izhaja tudi iz 13. točke 2. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), ki kot osnovno plačo opredeljuje tisti del plače, ki ga prejema javni uslužbenec ali funkcionar na posameznem delovnem mestu, nazivu ali funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, izhaja, da tožnica ni opravljala le del in nalog delovnih mest, ki jih je v spornem obdobju formalno zasedala, tj. delovnih mest strokovnega svetovalca IV, III in II, ampak je dejansko opravljala enako oziroma podobno delo, kot so ga opravljali sodelavci, ki zasedajo delovno mesto strokovnega svetovalca I. Edina razlika med navedenimi delovnimi mesti je namreč v tem, da zaposleni na delovnem mestu strokovnega svetovalca I vodijo najzahtevnejše postopke za uveljavljanje pravic na prvi stopnji. Takšno delo pa je v spornem obdobju opravljala tudi tožnica, saj je reševala tako lažje kot najbolj zahtevne zadeve. Teh dejanskih ugotovitev iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe tožena stranka v pritožbi ne izpodbija.

8. Tožena stranka v pritožbi sicer utemeljeno uveljavlja, da tožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da bi bila diskriminirana na podlagi ene od osebnih okoliščin niti ni navedla drugih elementov odškodninske odgovornosti, vendar te navedbe ne morejo vplivati na drugačno presojo. Bistveno je, da je tožnica s tem, ko je kljub sklenjenim pogodbam o zaposlitvi vodila tudi najzahtevnejše postopke za uveljavljanje pravic na prvi stopnji, po navodilih delodajalca dejansko v celoti opravljala naloge in opravila bolj zahtevnega in višje vrednotenega delovnega mesta strokovnega svetovalca I. Zato ji je tožena stranka za takšno delo dolžna obračunati in izplačati razliko plače do 35. oziroma 36. plačnega razreda, ne glede na zaključek sodišča prve stopnje o hkratni kršitvi prepovedi diskriminacije. Do pritožbenih očitkov, povezanih z ugotovitvami o kršitvi prepovedi diskriminacije, in drugih navedb (npr. nekvalitetnem delu tožnice, napredovanju, ipd.), ki niso pomembne za razsojo v tem sporu, se zato pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeliti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

10. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).