Jedro

Predhodno uveljavljenje varstva pravic pri delodajalcu je procesna predpostavka za sodno varstvo. Tožnik (vojak) odločb o določitvi plač ni izpodbijal, zato so postale dokončne in pravnomočne. Tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval od tožene stranke razporeditev v drug plačni razred in obračun in izplačilo razlik v plači, je zato potrebno zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 8. 2008 in št. ... z dne 16. 3. 2009 nezakoniti in se razveljavita. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnika od 23. 10. 2008 do 31. 1. 2009 razporediti v 38. plačni razred in mu za to obdobje obračunati in izplačati razliko v plači med prejeto plačo in plačo za 38. plačni razred ter od 1. 2. 2009 dalje razporediti v 39. plačni razred in mu od 1. 2. 2009 dalje obračunati in izplačati razliko v plači med prejeto plačo in plačo za 39. plačni razred, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila. S sklepom je zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo), da je tožena stranka dolžna tožnika od 12. 10. 2004 do 31. 7. 2008 razporediti v plačni razred s količnikom 3,20 in mu za obdobje od 12. 10. 2004 do 14. 4. 2005 obračunati in izplačati razliko v plači med količnikom 2,30 in 3,20 in mu za obdobje od 15. 4. 2005 do 31. 7. 2008 obračunati in izplačati razliko v plači med količnikom 2,40 in 3,20, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ga od 1. 8. 2008 do 22. 10. 2008 razporediti v 38. plačni razred in mu za to obdobje obračunati in izplačati razliko v plači med prejeto plačo in plačo za 38. plačni razred, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sklepa). Zaradi delnega umika tožbe (razlika za delovno dobo in dodatek za stalnost) je postopek ustavilo (II. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 62,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (III. točka izreka sklepa).

Zoper sodbo in zoper sklep o zavrženju tožbe se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ustava RS zagotavlja vsem državljanom enake pravice pred zakonom, kar pomeni, da zaposlenim za enaka dela in naloge pripada tudi enako osnovno plačilo, ne glede na formalno razporeditev na delovno mesto. V vtoževanem obdobju je tožnik le zaradi formalne razporeditve na formacijsko dolžnost, za katero ni bil predviden količnik po 65. členu ZDDO, prejemal za enako delo in enake dolžnosti, nižjo plačo, kot npr. sodelavec A.A.. Vse zaslišane priče so potrdile, da je bilo v navedenem obdobju predvideno zgolj določeno število formacijskih dolžnosti z višjim količnikom po 65. členu ZDDO, vsi pa so opravljali enako delo. Zato je tudi tožniku potrebno za vtoževano obdobje priznati plačilo oziroma osnovno plačo s količnikom po 65. členu ZDDO. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi v delu, ko je tožbo zavrglo. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožnik uveljavlja pravice oziroma razliko v plači le od vložitve zahteve za varstvo pravic dalje in ne za nazaj. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 7., 11 točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. In 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik ugovarjal odločitvi o določitvi količnika osnovne plače. Izpodbijal je torej odločitev o pravici iz delovnega razmerja, ki temelji na razporeditvi na določeno formacijsko dolžnost. Sodišče prve stopnje je zavrglo del tožnikove tožbe, v kateri je predlagal, da ga je tožena stranka dolžna od 12. 10. 2004 do 31. 7. 2008 razporediti v plačni razred s količnikom 3,20 in mu za obdobje od 12. 10. 2004 do 14. 4. 2005 obračunati in izplačati razliko v plači med količnikom 2,30 in 3,20 in mu za obdobje od 15. 4. 2005 do 31. 7. 2008 obračunati in izplačati razliko v plači med količnikom 2,40 in 3,20 ter da ga je dolžna od 1. 8. 2008 do 22. 10. 2008 razporediti v 38. plačni razred in mu za to obdobje obračunati in izplačati razliko v plači med prejeto plačo in plačo za 38. plačni razred. Pravilno je ugotovilo, da tožnik ni pravočasno uveljavljal sodnega varstva. Predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu je procesna predpostavka za sodno varstvo. Če ta procesna predpostavka ni podana, se tožba zavrže. Tožnik odločb o določitvi plač ni izpodbijal, zato so postale dokončne in pravnomočne. Zato tudi ni bilo mogoče upoštevati ugovora tožnika z dne 16. 1. 2009, v katerem je zahteval izplačilo razlike v plači za čas od 12. 10. 2004 dalje.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka za odpravo odločb tožene stranke z dne 26. 8. 2008 in z dne 16. 3. 2009, posledično pa tudi zahtevek za plačilo razlike v plači. Ugotovilo je, da sta izpodbijani odločbi temeljili na prej izdanih odločbah tožene stranke, ki so postale dokončne in pravnomočne. Glede na navedeno ni bilo podlage za ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožniku izdala naslednje odločbe: - odločbo z dne 26. 8. 2008, s katero je bil razporejen v 31. plačni razred in - odločbi z dne 16. 3. 2009, s katero je bil razporejen v 32. plačni razred.

Tožnik je v postopku izpostavil, da je bila prevedba v letu 2008 za delovno mesto, na katerem je bil razporejen, pravilna. Vendar pa izpodbija odločitve o napačni razporeditvi pred prevedbo. Ob prevedbi v letu 2008 sta bili pravnomočni odločbi z dne 1. 10. 2007 in z dne 27. 2. 2008. Zoper odločbi tožnik ni ugovarjal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila prevedba izvedena v skladu z določbo 49. a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. list RS, št. 56/2002 in naslednji). Zmotno je stališče tožnika, da lahko uveljavlja plačo za opravljeno delo na podlagi tega, kakšno plačilo so prejeli njegovi sodelavci. Tožnik nima pravne podlage, da bi mimo dokončne in pravnomočne odločbe prejel višjo plačo le iz razloga kot navaja, da so sodelavci prejemali plačo, obračunano po višjem količniku. Plača se določa individualno z odločbo, kot je bilo tudi v primeru tožnika glede na to, na kakšno dolžnost je posameznik imenovan. Za delovna mesta, na katera je bil tožnik razporejen, se ne more uporabiti 65. člen Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. list RS, št. 15/90 in naslednji), saj za ta delovna mesta z uredbo vlade ni bil določen višji količnik, kot je določen v zakonu. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).