Jedro

Skladno z določilom 176. člena ZDR-1 mora delodajalec o disciplinski odgovornosti delavca odločiti najkasneje v enem mesecu od dneva, ko je izvedel za kršitev oz. najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Glede na to, da je tožena stranka o disciplinski odgovornosti tožnice odločila šele 10. 3. 2014, čeprav se je z očitanimi kršitvami seznanila najkasneje dne 23. 1. 2014, je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico zastaralo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je nezakonit sklep o disciplinski odgovornosti z dne 10. 3. 2014, ki ga je tožena stranka izdala tožeči stranki in ga razveljavilo. S sklepom je zavrglo tožbo v delu ugotovitve, da je sklep o prepovedi opravljanja dela z dne 10. 3. 2014, nezakonit in se razveljavi in da je tožena stranka dolžna plačati tožnici nastalo razliko v plači med plačo in izplačanim nadomestilom plače za čas prepovedi opravljanja dela z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici stroške postopka v višini 338,67 EUR v roku 15 dni, po prejemu pisnega odpravka sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka in sicer v delu, kjer tožnica zahteva izplačilo razlike v plači. Navaja, da je tožena stranka dne 23. 1. 2014 tožnici vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor v disciplinskem postopku, ki se ga je tožnica udeležila dne 10. 3. 2014, v prisotnosti predstavnika sindikata. Tožena stranka je tožnici izrekla dva ukrepa in sicer opomin št. 1 pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in sklep o prepovedi dela. Izrečeni ukrep prepovedi dela ni stopil v veljavo, saj je delavka z dnem 11. 3. 2014 nastopila bolniški stalež in ji je bil osebni dohodek izplačan skladno z zakonodajo, do razlike v plači pa zaradi prepovedi dela nikoli ni prišlo. Tožnica je v letu 2014 imela izplačan bolniški stalež in pripadajoč dopust v celoti, kot to predpisuje ZDR-1. Tožena stranka je dne 17. 7. 2014 prejela poziv, naj odgovori na tožbo, kar pa tožena stranka ni storila zaradi dogovora s tožnico, da bo tožbo umaknila. Tožnica tega ni storila, zato je tožena stranka zamudila rok za odgovor na tožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da opravi obravnavo in izvede vse predlagane dokaze ter ugotovi, da sklep o prepovedi opravljanja dela z dne 10. 3. 2014 ni nikoli stopil v veljavo in tako do razlike v plačilu do polne plače ni prišlo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, iz katerih se zamudna sodba lahko izpodbija po 2. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) ter v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka v 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Vse pritožbene navedbe se dejansko nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa 2. odstavek 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb o tem, da izrečeni ukrep prepovedi opravljanja dela nikoli ni stopil v veljavno, da do razlike v plači zaradi prepovedi dela ni prišlo in da tožena stranka ni odgovorila na tožbo iz razloga, ker se je dogovorila s tožnico, da bo tožbo umaknila. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da tožena stranka tudi nima pravnega interesa za vložitev pritožbe v delu zahtevka glede plače, ki ga je sodišče zavrglo.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP zakonito izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Prvi odstavek 318. člena ZPP namreč določa, da sodišče izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je tožba toženi stranki pravilno vročena po odgovoru; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali dejstvi, ki so splošno znana.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožba pravilno vročena toženi stranki dne 17. 7. 2014, tožena stranka pa je bila tudi opozorjena, da bo sodišče izdalo zamudno sodbo, če na tožbo ne bo odgovorila v roku 30 dni. Ker tožena stranka odgovora na tožbo v roku sploh ni podala, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo.

Tožnica je s tožbo zahtevala razveljavitev sklepa o disciplinski odgovornosti z dne 10. 3. 2013, ki ga je izdala tožena stranka, kar je zahtevek, s katerim stranka lahko razpolaga. Izpolnjen je tudi nadaljnji pogoj, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožnica je v tožbi navajala, da je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1. 3. 2012 dalje. Sprva je opravljala dela na delovnem mestu „vodja catering“, nato pa od dne 1. 9. 2013 dalje na delovnem mestu „kuhar II“. Tožena stranka jo je z dopisom z dne 23. 1. 2014 pisno obdolžila kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ker naj bi v času od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 po lastni presoji nosila lastne stvari v kemično čistilnico, ki so se na njeno zahtevo zaračunavale toženi stranki. Tožena stranka je po opravljenem zagovoru dne 10. 3. 2014 izdala sklep o disciplinski odgovornost, za kršitve, zaradi katerih je tožeča stranka prejela pisno obdolžitev z dne 23. 1. 2014. Skladno z določilom 176. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) mora delodajalec o disciplinski odgovornosti delavca odločiti najkasneje v enem mesecu od dneva, ko je izvedel za kršitev oz. najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Glede na to, da je tožena stranka o disciplinski odgovornosti tožnice odločila šele 10. 3. 2014, čeprav se je z očitanimi kršitvami seznanila najkasneje dne 23. 1. 2014, je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico zastaralo (A5). Tožnica je v tožbi tudi utemeljeno opozorila na neustrezno izrečene disciplinske sankcije (opomina št. 1 pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), saj je mogoče delavcu, ki krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, v primeru ugotovljene disciplinske odgovornosti izreči le opomin ali druge disciplinske sankcije, kot so npr. denarna kazen ali odvzem bonitet, če so določene v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti in trajno ne spreminjajo delovnopravnega položaja delavca. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, saj opomin pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne sodi med disciplinske sankcije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člena ZPP).