Jedro

Zahteve za sodno varstvo ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Občinska sodnica za prekrške je z odločbo spoznala M.B. za odgovornega za prekršek po členu 226/I točka 36 ZTVCP in ga kaznovala z denarno kaznijo, izrekla pa mu je tudi varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca. Pritožbo kaznovanega je Republiški senat za prekrške z uvodoma navedeno odločbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil odločbo organa prve stopnje.

V zahtevi za sodno varstvo, ki jo je vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je kaznovani predlagal, naj se njegovi zahtevi ugodi.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Zahteva za sodno varstvo je izredno pravno sredstvo, ki ga je po določbah člena 203 zakona o prekrških mogoče vložiti le zaradi kršitve materialnega zakona oziroma predpisa, ki določa prekršek in zaradi nekaterih kršitev postopka, ni pa ga mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni bilo mogoče obravnavati trditev kaznovanega, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, ker da vozila ni upravljal, marveč je v njem spal, zaradi česar policija ni imela nobene podlage za kontrolo.

Po povedanem zahteva za sodno varstvo ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti (člen 204/IV zakona o prekrških).

Kaznovani je tudi zahteval, naj se odloži izvršitev odločbe o prekršku, dokler ne bo končan postopek o tej zahtevi. Temu predlogu senat Vrhovnega sodišča RS ni ugodil, ker ni bilo utemeljenih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo zahtevi ugodeno (člen 200/II zakona o prekrških).