Jedro

Ker navidezni kupec sklene veljavno prodajno pogodbo v svojem imenu, a v poslovnem interesu resničnega kupca, mora med njima obstajati obligacijskopravna zaveza, da bo prvi na drugega po določenem času ali ob nastopu določenih pogojev prenesel koristi, ki izvirajo iz pogodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je štirisobno stanovanje v Ljubljani, skupno premoženje pravdnih strank, solastninski delež vsake pa znaša 1/2. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno listino, ki ji bo omogočila vpis njenega solastninskega deleža na sporni nepremičnini do 1/2 in ji povrniti 298.900 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2003 do plačila. Ocenilo je, da je sporno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank, saj je bilo kupljeno s sredstvi, ki so bila ustvarjena z delom v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ni soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje o navideznosti prodajne pogodbe, ampak je štelo, da je bil navidezen le kupec. Strinjalo pa se je z oceno, da je bil pravi kupec stanovanja toženec, ki je prispeval denar za kupnino. O tem je po mnenju pritožbenega sodišča obstajal dogovor med njim in G. S. Proti tej sodbi je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Meni, da pojem navideznosti pogodbe predpostavlja, da morata biti za to obe pogodbeni stranki. V konkretnem primeru pa ni šlo za to, da bi oba pogodbenika želela doseči disimuliran cilj, saj je bilo med njima doseženo soglasje volj o predmetu in ceni. Sodišče druge stopnje bi dejstvo glede "dogovora" med tožencem in njegovo materjo moralo ugotavljati na obravnavi - te pa ni opravilo. S tem je ravnalo v nasprotju z načelom neposrednosti in relativno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je v obrazložitvi dopolnilo dejansko stanje sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev. Trditveno in dokazno breme ni na toženi stranki - ne glede smiselnega dogovora med tožencem in materjo ne glede obstoja finančnih sredstev za nakup spornega stanovanja. Za razjasnitev materialne resnice bi bilo nujno zaslišati prodajalca spornega stanovanja. Premoženjsko stanje toženca ni nesporno dejstvo. Nikoli ni zaslužil toliko, da bi lahko kupil stanovanje. Zaradi materinega darila se je odpovedal dedovanju. Stališče nižjih sodišč, da sta stranki pravdnega postopka le tožnica in toženec, je pravno problematično. Sodišče prve stopnje je samo spremenilo tožbeni zahtevek, tako da je kot pravdno stranko "izločilo" toženko G. S. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo, pod katero normo je subsumiralo ugotovljeno dejansko stanje.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo zavrne. Poudarja, da je bil pravi kupec spornega stanovanja toženec. Ker je bilo stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze s tožnico, je del njunega skupnega premoženja.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Kot je pravilno nakazalo že pritožbeno sodišče, je neustrezno poimenovanje kot navidezne pogodbe po 66. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) tiste vrste prodajne pogodbe, pri kateri ni navidezna njena vsebina (causa), ampak ni v skladu z resničnostjo le oseba enega pogodbenika. ZOR (niti novejši Obligacijski zakonik) pogodbe z navideznim pogodbenikom ne ureja. Takšno pogodbeno razmerje pa pozna pravna teorija in ga obravnava sodna praksa. Skupni imenovalec vseh teoretičnih in praktičnih spoznanj v zvezi z omenjenim pravnim institutom je, da gre v primeru prodajne pogodbe z navideznim kupcem (tako imenovani slamnati kupec) za tri udeležence pogodbenega razmerja: prodajalca, resničnega kupca in navideznega kupca. Resnični kupec noče (iz različnih razlogov) ali ne more (na primer, ker je stvar v omejenem pravnem prometu) skleniti prodajne pogodbe. Prodajno pogodbo zato v interesu resničnega kupca sklene navidezni kupec. Kadar prodajalec za dogovor med resničnim in navideznim kupcem ne ve (nasprotno v obravnavani zadevi ni bilo zatrjevano), prodajna pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem ni navidezna, saj ni soglasne volje pogodbenikov o tem, da so njune izjave volje zgolj navidezne.1 Ker navidezni kupec sklene veljavno prodajno pogodbo v svojem imenu, a v poslovnem interesu resničnega kupca, ki ostaja v ozadju, je med njima dogovorjeno, da bo prvi varoval interese drugega in mu po preteku določenega časa ali ob izpolnitvi določenih pogojev prenesel koristi, ki izvirajo iz prodajne pogodbe.

Izhajajoč iz pravkar opisane pravne podlage, spada v sklop pravno odločilnih dejstev, ki utemeljujejo pravno posledico, ki jo tožnica uveljavlja s tožbo, poleg veljavno sklenjene prodajne pogodbe za sporno stanovanje in ugotovitve o izvoru sredstev za kupnino tudi obstoj obligacijskopravne zaveze pokojne G. S., da bo vse koristi iz prodajne pogodbe prenesla na svojega sina M. S. Sodišče prve stopnje te okoliščine, ki je element konkretnega dejanskega stanu v obravnavanem primeru, zaradi drugačnega pravnega naziranja ni ugotavljalo, nasprotno pa je to storilo sodišče druge stopnje, ki je o obstoju pravnorelevantnega dejstva sklepalo na podlagi določenih indicev (5. do 6. stran sodbe sodišča druge stopnje). Ni dvoma, da je pravna kvalifikacija višjega sodišča lahko drugačna od tiste nižjega sodišča - zaradi drugačne pravne kvalifikacije sme višje sodišče celo spremeniti sodbo nižjega sodišča. V obravnavani zadevi pa življenjski primer ni le drugače pravno ovrednotilo, ampak je ugotovilo drugačno dejansko stanje, torej uporabilo novo procesno gradivo, ne da bi pri tem spoštovalo pravila iz 358. člena ZPP. Nepravilna uporaba citirane pravne norme je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 339. člena ZPP), revidentu pa je bilo tudi onemogočeno, da sodeluje v kontradiktornem dokaznem postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Opisana procesna kršitev, ki jo je zagrešilo sodišče druge stopnje, je narekovala ugoditev reviziji tožene stranke (prvi odstavek 379. člena ZPP), razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. V izogib nadaljnjemu nepotrebnemu razglabljanju o domnevnih drugih procesnih kršitvah nižjih sodišč revizijsko sodišče dodaja, da nima nobenih pomislekov v zvezi z opredelitvijo strank na pasivni strani. Tožeča stranka je tožbo naperila zoper M. in G. S.. Ker glede izgube sposobnosti biti stranka fizične osebe velja, da se izgubi s smrtjo, Gospa S. od 17.11.2000 nima več sposobnosti biti stranka. Dejstvo, da je M. S. procesni naslednik pokojne G. S., je posledica materialnopravnega nasledstva, saj je bilo na naroku za glavno obravnavo 23.10.2002 nesporno ugotovljeno, da je njen dedič.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. 1: Podrobneje glej Ogrizek, Prodajna pogodba z navideznim kupcem (in 66. člen ZOR), Pravosodni bilten, št. 1-2/88, stran 54 in Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV, Ljubljana 2003, stran 361.