Jedro

Specialna procesna določba iz 2. odstavka 125. člena SZ-1 določa, da mora inšpekcijski organ dati upravniku možnost, da se izjavi o razlogih za izdajo odločbe pred njeno izdajo in to je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno, česar tožnik ne zanika. Dejstvo, da je pobudo za inšpekcijski postopek dal upravnik in da ob priložnosti ogleda ni podal pripomb, ker se je strinjal z inšpekcijskim postopkom, ne pomeni, da je bila določba 2. odstavka 125. člena SZ-1 kakor koli kršena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

S prvostopenjskim aktom (v povezavi s popravnim sklepom) je stanovanjski inšpektor na podlagi 125. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1, Ur. list RS, št. 69/03, 57/08) etažnim lastnikom v večstanovanjski stavbi A., Ljubljana, ki jih zastopa upravnik B. d.o.o., izdal odločbo, da so etažni lastniki v večstanovanjski stavbi A., Ljubljana, ki jih zastopa upravnih B. d.o.o., seznam lastnikov je v prilogi odločbe in je njen sestavni del, dolžni po pravilih gradbene stroke zagotoviti: do 31. 12. 2009 zamenjavo dotrajanih armiranobetonskih kap dimnikov in zračnikov, do 31. 12. 2010 popravilo armiranobetonskih sten jaškov za dvigala v delu, kjer so te poškodovane.

Upravnik B. d.o.o., mora o izdaji te odločbe takoj obvestiti etažne lastnike, navedene v tč. 1. izreka in v okviru svojih pooblastil storiti vse, kar je potrebno za njeno izvršitev.

V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je stanovanjska inšpekcija pričela s postopkom po uradni dolžnosti na podlagi 125. člena SZ-1 ter vloge, prejete dne 11. 11. 2009, ki se nanaša na slabo stanje skupnih delov, zlasti kap dimnikov in zračnikov ter jaškov dvigal večstanovanjske stavbe A., Ljubljana. Predložen je predlog načrta vzdrževanja od 2009 do 2014, ki pa ni bil potrjen. Stanovanjska inšpekcija je dne 16. 11. 2009 opravila ogled na kraju samem. Ob ogledu je bilo ugotovljeno, da so armiranobetonske kape dimnikov in zračnikov večstanovanjske stavbe A. Ljubljana, v pretežnem delu dotrajane, deli betona so na več mestih odpadli, zlasti na odkapnih robovih, ki mestoma manjkajo v celoti. Armatura je nezaščitena. Pri vhodu z nepohodne ravne strehe na skupno stopnišče na naslovu A., Ljubljana, prihaja do zamakanja. Zaradi dotrajanega stika med kapo poleg stoječega zračnika in zidu zateka mimo podboja kovinskih vrat v notranjost. Vidna so zasilna krpanja in tesnjenje s trajno elastičnim kitom. Površina armiranobetonskih sten obeh jaškov dvigal je na več mestih na zunanji strani poškodovana, pri čemer so deli zaščitnega betona odpadli, vidna je atmosferilijam izpostavljena armatura. Na podlagi navedenega stanovanjska inšpekcija ugotavlja, da armiranobetonske kape dimnikov oz. zračnikov ter stene jaškov dvigal kot skupni deli (2. odstavek 5. člena SZ-1) večstanovanjske stavbe A., Ljubljana, niso vzdrževani v skladu s Pravilnikom o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj (Ur. l. RS 20/04) in tudi niso primerni za normalno rabo, zaradi česar je bilo treba na podlagi 125. čl. SZ-1 odločiti kot je to navedeno v točki 1. izreka te odločbe. Upravnik se je izjavil o razlogih za izdajo predmetne odločbe ob ogledu na kraju samem in ti so enaki kot jih navaja stanovanjska inšpekcija.

Tožnik je vložil pritožbo zoper drugo alinejo 1. točke izreka prvostopenjske odločbe. Pravi, da je upravnik dne 10. 11. 2009 pod številko 873/09 na stanovanjsko inšpekcijo podal zahtevo za ogled poškodovanih armiranobetonskih kap dimnikov in zračnikov in da je direktor B. d.o.o., C.C., dne 13. 11. 2009 z inšpektorjem osebno dogovoril datum in uro ogleda. Pravi, da inšpektor ne pojasni, zakaj navedene skupne naprave niso primerne za normalno rabo oziroma ne pojasni javnega interesa na podlagi 124. člena SZ-1, ki bi ga bilo v dani zadevi potrebno zavarovati.

Dejstvo pa je, da vsa štiri dvigala (2 za deset in 2 za šest oseb) ves čas nemoteno delujejo. Prepričan je, če bi inšpektor menil, da so jaški za dvigala v takem stanju, da ni zagotovljena njihova normalna raba (beri: varna) raba dvigal, bi moral o tem nemudoma obvestiti pristojno inšpekcijo (v spisu ni takega podatka). Upravnik pa bi moral takoj ustaviti delovanje dvigal, o tem obvestiti vse lastnike, sklicati zbor lastnikov in jim pojasniti stanje jaškov za dvigala in ponovno predlagati sprejem posla, ki je nujen za vzdrževanje stvari, za zagotovitev normalne – varne rabe. Oziroma še več – če bi bila naprava nevarna bi upravnik moral kot dober gospodarstvenik takoj začeti s sanacijo za ljudi nevarne stvari, še posebej, če govorimo o dvigalih v hiši z desetimi nadstropji, kjer živi veliko starejših ljudi, ki najbrž ne morejo hoditi peš tako visoko, da nevarnosti v primeru zdravniških potreb prebivalcev ne omenja. Tega opozorila pa tudi ni bilo v predlogu načrta vzdrževanja, opozorila pa tudi ni bilo po seznanitvi z nesprejetim načrtom vzdrževanja.

To ga napeljuje na sklepanje, da gre za zlorabo inštituta stanovanjske inšpekcije. To še dodatno potrjuje dejstvo, da imajo lastniki za odpravo, sanacijo, kar 1 leto časa, iz česar izhaja, da očitno tudi po mnenju samega inšpektorja raba ni nenormalna, nemotena in predvsem nevarna. Če bi po mnenju in strokovnem ogledu inšpektorja raba bila nenormalna in nevarna, bi gotovo določil krajši rok za sanacijo. Pri tem dodaja, da je treba pravni standard „normalne rabe“ po stališču Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi U 1304/94-4 z dne 28. 11. 1996) razlagati ozko. Iz omenjenega stališča Vrhovnega sodišča izhaja, da lahko stanovanjski inšpektor zaradi varstva javnega interesa naloži lastniku odpravo samo tistih pomanjkljivosti, ki onemogočajo varno uporabo stanovanja oziroma skupnih naprav. Inšpekcijski organ mora na podlagi drugega odstavka 125. člena SZ-1 v postopku pred izdajo odločbe omogočiti upravniku, da se izjavi o razlogih za izdajo odločbe. Ker pa je upravnik celo sam podal predlog inšpektorju, pa je vprašanje, ali je bil namen te določbe zagotovljen. Etažni lastniki se namreč o tem niso mogli izreči, upravnik kot prijavitelj pa gotovo ni podal izjav, ki bi bile v prid etažnim lastnikom. S tem v postopku izdaje upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka glede možnosti, da etažni lastniki uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, kar pa bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Posledično so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Da je bil v dani zadevi zlorabljen institut inšpekcijskega nadzorstva, pa kaže tudi to, katere listine je upravnik predložil stanovanjski inšpekciji. Listine o (ne)sprejetem načrtu vzdrževanja namreč nimajo popolnoma nobene zveze z inšpekcijsko odločbo, s katero je potrebno zavarovati javni interes in omogočiti normalno rabo stvari. Če je o sanaciji skupne stvari potrebno odločiti z inšpekcijo, potem je čisto vseeno, ali je to bilo predmet načrta vzdrževanja ali ne.

Meni, da je v dani zadevi upravnik s predlogom za izdajo inšpekcijske odločbe po 125. členu SZ-1 zaobšel določila 26. in 28. člena, ki določajo pravico lastnikov, predvsem pa dolžnost upravnika, potem, ko načrt vzdrževanja ni sprejet (28. člen, 2. odstavek: …, mora to storiti upravnik v nadaljnjih 15 dneh). Iz dostopnih podatkov mu ni znano, da bi katerikoli lastnik ali upravnik izkoristil edino pravno možnost, da zagotovi sprejem načrta vzdrževanja oz. posameznega posla za nujno vzdrževanje stvari. To sicer s pristojnostmi državnih organov nima nobene zveze, vendar opozorila upravniku s strani vsaj enega etažnega lastnika, kažejo na to, da je v dani zadevi prišlo do zlorabe instituta inšpekcije. Dne 4. 11. 2009 je upravnik vse lastnike z dopisom št. 841/09 obvestil, da pristopa k urgentni sanaciji kap dimnikov in zračnikov. Upravnik je sam izbral najugodnejšega ponudnika, s tem pa kršil 19. člen pogodbe o upravljanju (začasni poslovnik NO). Kot pritožnik navaja, da ne nasprotuje popravilu, obnovi, sanaciji, vzdrževanju ipd. stanovanjske hiše, vendar ne na način kot ga je pričel upravnik: s prisilitvijo z inšpekcijsko odločbo. Iz zapisnika v spisu ob pregledu spisa (2. 12. 2009) pa ne izhaja, da bi se upravnik na samem ogledu izjasnil o čemer koli, zapisnik je le podpisan, brez pečata upravnika.

Z drugostopenjsko odločbo je ministrstvo za okolje in prostor pritožbo tožnika zavrnilo. Če skupni deli večstanovanjske stavbe niso vzdrževani v skladu z normativi za vzdrževanje stanovanj in večstanovanjskih stavb, ki jih s pravilnikom predpiše minister, ter niso primerni za normalno rabo, stanovanjski inšpektor po 125. členu SZ-1 z odločbo odredi, katera dela je treba izvesti in primeren rok za njihovo izvedbo. Pritožnikove navedbe, da glede na navedbe inšpektorja dvigalo ne bi smelo delovati oziroma ni zagotovljena njegova normalna raba, organ druge stopnje pojasnjuje, da niso v izpodbijani odločbi predmet popravil dvigala, temveč ogrodje večstanovanjske stavbe, to so armiranobetonske stene, ki so hkrati stene jaška za dvigalo. Na navedenih stenah je vidna armatura, zato armiranobetonska stena nima več zaščite in je pod vplivom atmosferilij uničena, kar pomeni, da ni več zagotovljena stabilnost zunanje nosilne stene stavbe, ki je hkrati jašek za dvigalo.

Pojem „normalna raba“ je v inšpekcijskem postopku potrebno razlagati ozko, kar pomeni, da inšpektor lastniku naloži odpravo tistih pomanjkljivosti stanovanja, ki onemogočajo varno uporabo stanovanja.“ Predmet 125. člena SZ-1, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, pa so skupni prostori in tokrat inšpektor ni določil posredovanje, ko je onemogočena normalna raba, temveč je naložil ukrep, ko skupni deli niso primerni za normalno rabo. Če skupaj združimo pravni standard „normalna raba“ iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča in primernost, pomeni, da inšpektor ukrepa, ko skupni deli niso primerni za njihovo varno uporabo. V predmetnem postopku je inšpekcijski organ ugotovil, da armiranobetonska stena jaška ni več primerna za varno uporabo, saj je zunanja plast armiranobetonske stene poškodovana. Ker je zunanja plast poškodovana, je stena nezaščitena pred zunanjimi vplivi, ki uničujejo jedro stene. Če je upravnik predlagal začetek inšpekcijskega postopka, ima njegova vloga le značaj prijave, ne pa zahteve v smislu 128. člena ZUP. Navedba pritožnika, da bi moral inšpekcijski organ poleg upravnika zaslišati tudi etažne lastnike, niso smiselne, saj se postopek, začet na podlagi 125. člena SZ-1, vodi po določbah o skrajšanem postopku, kar pomeni, da ni potrebno izpeljati posebnega ugotovitvenega postopka, temveč je dovolj, da inšpektor opravi ogled na kraju samem. Inšpektor upravniku omogoči, da na podlagi 2. odstavka 125. člena SZ-1, poda izjavo o razlogih za izdajo inšpekcijske odločbe. Hkrati organ druge stopnje ugotavlja, da je zamenjava dotrajanih kap dimnikov in zračnikov redno vzdrževalno delo manjše vrednosti, za katerega izvedbo mora po Pravilniku in SZ-1 upravnik skrbeti sproti in zanje niti ne potrebuje sklepa s soglasjem etažnih lastnikov.

V tožbi tožnik pravi, da jo vlaga zoper prvostopenjsko odločbo. Navaja, da mu je popolnoma jasno, da v izpodbijani odločbi ni predmet popravilo dvigala, temveč ogrodje večstanovanjske stavbe (armiranobetonske stene, ki so hkrati stene jaška za dvigalo). Da ni več zagotovljena stabilnost zunanje stene stavbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe inšpektorata ni razvidno, iz odločbe ministrstva pa tudi ni razvidno, da bi na podlagi 248. člena ZUP drugostopenjski organ dopolnil, spremenil obrazložitev izpodbijane odločbe. Bistveno pa je, da ministrstvo med drugim navaja, da „ni več zagotovljena stabilnost zunanje stene stavbe, ki je hkrati jašek za dvigalo“. Če je temu res tako, potem bi moral inšpektor, upravnik, nemudoma ustaviti delovanje dvigal, saj je, kot izhaja iz obrazložitve ministrstva konstrukcija, ki jih drži, nestabilna. Ker dvigala (oprta na konstrukcijo) ves čas nemoteno in brez opozoril delujejo, se pojavlja dvom v nujnost inšpekcijskega posega, ki poleg vsega ni obrazloženo, raba pa je normalna. Etažni lastniki se namreč o tem niso mogli izreči, upravnik kot prijavitelj pa gotovo ni podal izjav, ki bi bile v prid etažnim lastnikom S tem v postopku izdaje upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka glede možnosti, da etažni lastniki uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, kar pa bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Ponavlja ugovore iz pritožbe in dodaja, da je odločba pritožbeni ugovor zavrnila, češ, da „se postopek vodi po določbah o skrajšanem postopku, kar pomeni, da ni potrebno izpeljati posebnega ugotovitvenega postopka...“ (stran 4, zadnji odstavek). Na isti strani (stran 4) pa v prvem odstavku MOP navaja, da je stanovanjska inšpekcija v predmetni zadevi izvedla posebni ugotovitveni postopek z ogledom na kraju samem. Predlaga, da se tožbi ugodi in citirano odločbo v celoti odpravi oziroma razveljavi. Daljšo obrazložitev poteka dogodkov, zaradi katerih misli, da je upravnik zaobšel predpise in s pomočjo inšpekcijskih služb dosegel izvedbo dela, katerega stanja ni konkretno poročal lastnikom, pa podaja v nadaljevanju tožbe. Tožnik priglaša stroške pritožbe zoper izpodbijano odločbo in stroške sodne takse v tej upravni tožbi.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik je sicer pritožbo zoper prvostopenjski akt izrecno podal samo v zvezi z drugo alinejo 1. točke izreka prvostopenjske odločbe, vendar pa je 1. točka izreka izpodbijane odločbe enotna, le da je razdeljena na dve alineji, ki vsaka zase predstavlja svojo obveznost za etažne lastnike. Kljub tako postavljeni pritožbi pa je pritožnik v pritožbi omenjal tudi vsebino iz 1. alineje 1. točke izreka, zato sodišče ni tožbe zoper prvo alinejo 1. točke izreka prvostopenjske odločbe zavrglo, ker tožnik ni vložil pritožbe zoper navedeni del odločbe, ampak je štelo, da se je tožnik pritožil zoper celotno prvostopenjsko odločbo, kar izhaja tudi iz vsebine tožbe, le da je (pri)tožbene ugovore, kot izhaja iz vsebine (pri)tožbe, tožnik dejansko vezal le na drugo alinejo 1. točke izreka izpodbijane odločbe. Sodišču ni treba ponavljati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS. št. 105/2006, 62/2010). Tak je obravnavani primer. Glede na tožbene ugovore pa sodišče utemeljitvi izpodbijanega akta dodaja naslednje: Specialna procesna določba iz 2. odstavka 125. člena SZ-1 določa, da mora inšpekcijski organ dati upravniku možnost, da se izjavi o razlogih za izdajo odločbe pred njeno izdajo in to je bilo v obravnavanem primeru tudi storjeno, česar tožnik ne zanika. Dejstvo, da je pobudo za inšpekcijski postopek dal upravnik in da ob priložnosti ogleda ni podal pripomb, ker se je strinjal z inšpekcijskim postopkom, ne pomeni, da je bila določba 2. odstavka 125. člena SZ-1 kakor koli kršena. Po specialni procesni določbi 3. odstavka 125. člena SZ-1 mora po vročitvi odločbe upravnik obvestiti etažne lastnike in tožnik v tožbi ne uveljavlja, da upravnik tega ni storil. Ker je obveznost v izpodbijanem aktu naložena etažnim lastnikom, med katerimi je tudi tožnik, je sodišče sprejelo tožnikovo tožbo v obravnavo; izpodbijani akt z vidika sodelovanja tožnika v upravnem postopku ni nezakonit, ker je bil postopek po SZ-1 upoštevan in uresničen. Napaka v obrazložitvi drugostopenjskega organa, kjer le-ta utemeljuje pogoje za skrajšani postopek, čeprav je bil v konkretnem primeru nesporno opravljen ogled na kraju samem in je šlo zato za poseben ugotovitveni postopek, pa ni takšna, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1). Tudi kar zadeva uporabo materialnega prava, izpodbijani akt ni nezakonit. Pojem normalne rabe, kadar gre za vprašanje rabe jaškov za dvigala v stolpnicah, je treba že po sami naravi stvari razlikovati med tisto primernostjo za normalno rabo, ki še dopušča uporabo dvigal, a je potrebno zaradi slabega stanja jaškov v določenem roku opraviti obnovitvena dela, in med tisto primernostjo za normalno rabo, ki zahteva takojšnjo prepoved uporabe dvigal in čim hitrejšo izvedbo obnovitvenih del. Posledice drugačne razlage lahko pripeljejo do najhujših škodnih dogodkov za življenje ljudi in premoženje, zato ni mogoče reči, da objekt ni primeren za normalno rabo samo takrat, ko je tik pred uničenjem. Izpodbijani akt bi sicer moral biti bolje obrazložen v tem smislu, da se ne bi smel zgolj sklicevati na Pravilnik o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj (Pravilnik, Uradni list RS, št. 20/2004, 18/2011), ampak bi moral v skladu z določilom 2. člena Pravilnika tudi vsebovati konkreten standard iz priloge št. 1 k Pravilniku. Vendar pa zaradi te pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe, sodišče tožbi ni ugodilo, kajti tožnik niti ni uveljavljal, da so jaški (ali kapi dimnikov in zračnikov) vzdrževani v skladu z normativi iz Priloge št. 1 Pravilnika. Na tej podlagi je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).