Jedro

Možnost dostopa z javne poti ali javne ceste do zemljišča predvidenega posega je eden izmed pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 9. 2004, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Novo mesto z dne 8. 7. 2004. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil tožničino vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 15 k.o..., ker nima zagotovljenega dostopa na javno pot. Pot do zemljišča posega v določenem delu poteka tudi po parc. št. 18 k.o..., ki je v lasti B.B., ki pa dostopa tožnici ne dovoljuje.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom za njeno odločitev. Sklicuje se na določbe drugega odstavka 54. člena in 4. alineo drugega odstavka 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Glede na citirane določbe mora biti v lokacijskem postopku možnost dostopa z javne ceste ali javne poti do zemljišča predvidenega posega na ustrezen način izkazana, kar pa v tem primeru ni. Po presoji sodišča prve stopnje je neutemeljeno sklicevanje tožnice na določila Stvarnopravnega zakonika, saj sporna pot ni v solastnini ali skupni lastnini tožnice in B.B. Tožnica bi svojo pravico vožnje po parceli, last B.B., morala izkazati s služnostno pravico oziroma s pravico nujne poti.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in njeni vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja ugodi. Navaja, da do zemljišča, na katerem je predvidena gradnja, poteka pot, ki jo je zgradila Občina N.m. V to pot je vključena parc. št. 17 k.o..., last tožnice, in parc. št. 18, last B.B. Pot uporabljajo tudi stanovalci stanovanjskih hiš in stranke, ki prihajajo v frizerski salon. Mestna občina N.m. je vložila zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice pri parc. št. 17 kot javno dobro, izdan je bil že sklep, ki pa je bil nato spremenjen in zemljiškoknjižni predlog zavrnjen. Tožnica ima po določbah Stvarnopravnega zakonika pravico uporabljati asfaltirano cesto za dostop do svojih parcel. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterij iz drugega odstavka navedenega člena (ker je po ZUN pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta), se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je pravnomočnost lokacijskega dovoljenja pogoj za njegovo izvršljivost. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi je tožnica z vlogo z dne 7. 5. 2001 zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 15 k.o... Glede na določbo 190. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02 in 47/04) se postopki za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86, Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97). Sodišče prve stopnje se je tako upoštevaje datum vložitve vloge pravilno oprlo na drugi odstavek 54. člena ZUN, ki določa, da se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji (v obravnavanem primeru z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za zunajmestni prostor Mestne občine N.m., Uradni list RS, št. 98/2003), izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta se pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih, med drugim pa mora vsebovati tudi podatke o prometnih in komunalnih priključkih (4. alinea drugega odstavka 55. člena ZUN). Tožnica bi tako morala tudi izkazati, da ima možnost dostopa z javne poti ali javne ceste do zemljišča predvidenega posega, kar je eden izmed pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja. Med strankama ni sporno, da pot do zemljišča posega poteka po parc. št. 17 k.o..., ki je last tožnice, in po parc. št. 18 k.o..., ki pa je v lasti B.B., ki tožnici kot investitorici ni dala dovoljenja za prevoz preko svojega zemljišča. Zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopnega sodišča, da je v obravnavanem primeru utemeljena zavrnitev tožničine vloge za izdajo lokacijskega dovoljenja, ker tožnica nima urejenega dostopa z javne ceste ali poti do zemljišča posega.

Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin tožbeni ugovor, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da je sporno asfaltirano cesto, ki jo je zgradila Občina N.m., upravičena uporabljati po določbah Stvarnopravnega zakonika. Sporna pot ni v solastnini ali skupni lastnini tožnice in B.B., temveč v določenem delu poteka po parceli, ki je v izključni lasti B.B. Tožnica pa ni izkazala kakršnekoli pravice, da bi lahko posegala v njeno lastnino, ali da bi bila ta pot javna cesta ali javna pot. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja je v obravnavanem primeru nedopusten. V 3. točki prvega odstavka 75. člena v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 je določeno, da je dopustna pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kadar je upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je odločilo o sporu iz 66. člena ZUS-1 (kršitev ustavnih pravic). V drugih primerih uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po ZUS-1 ni dopustno. Prav tako uveljavljanje tega pritožbenega razloga ni bilo dopustno po prej veljavnem ZUS (peti odstavek 72. člena). Ker po presoji Vrhovnega sodišča v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopenjsko sodišče samo, česar pa v tem primeru ni storilo, se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo.

Ker tožnica ni navedla, v čem naj bi bil podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru razlogov iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in ugotovilo, da takih kršitev ni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.