Jedro

Pravica do plačanega letnega dopusta ne more ugasniti, če delodajalec delavcu pravočasne izrabe dopusta dejansko ni omogočil, pri čemer je dokazno breme v zvezi s tem na delodajalcu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa se delno razveljavi v drugem odstavku IV. točke izreka sodbe in v II. točki izreka sklepa in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožnico in tožencem v obdobju od 1. 10. 2015 do 1. 3. 2019 za delovno mesto "natakarica v strežbi" (I. točka izreka sodbe). Tožencu je naložilo, naj tožnici za obdobje od 19. 4. 2018 do 3. 5. 2018 plača zakonske zamudne obresti od zneska 574,79 EUR. V presežku (glede plačila obresti od zneska 574,79 EUR za obdobje od 7. 4. 2018 do 18. 4. 2018) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Tožencu je nadalje naložilo, naj tožnici povrne 115,20 EUR stroškov prihoda na delo in z dela z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.214,00 EUR iz tega naslova pa je zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožbena zahtevka, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške za prehrano med delom v znesku 3.959,64 EUR (prvi odstavek IV. točke izreka sodbe) in ji plačati nadomestilo za izrabo letnega dopusta v znesku 1.793,37 EUR (drugi odstavek IV. točke izreka sodbe), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaradi umika tožbe je ustavilo postopek v delu, v katerem je tožnica od toženca zahtevala izdajo pisne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "natakarica v strežbi" od 1. 10. 2015 dalje za polni delovni čas (I. točka izreka sklepa). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev v II. točki izreka sklepa, da sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za vpogled v fotografije SMS sporočil, ki sta si jih stranki pošiljali v vtoževanem obdobju, ki dokazujejo, da je tožnica delo opravljala najmanj 40 ur tedensko, tožencu pa del plače vračala v gotovini. Ta dokazni predlog je bil podan pravočasno z namenom ugotovitve odločilnih dejstev, njegova izvedba pa tudi ne bi zavlekla reševanja spora, zato je sodišče prve stopnje z nasprotno presojo kršilo določbo 286. člena ZPP. Uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi tudi njenemu dokaznemu predlogu za zaslišanje priče A.A., ki bi potrdil njene navedbe glede nepričakovane najdbe izgubljenega mobilnega telefona. Opozarja, da ji toženec v času trajanja delovnega razmerja ni izdajal plačilnih list, s čimer je kršil obveznost iz 135. člena ZDR-1. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec zoper njo poravnal vse obveznosti iz naslova povračila stroškov v zvezi z delom. Vztraja pri navedbah, da je bila s tožencem dogovorjena za urno postavko v višini 5,00 EUR neto, kar dokazujeta izpovedi prič B.B. in C.C. Uveljavlja, da sodišče prve stopnje plačilnih list, ki jih je predložil toženec, pri odločitvi ne bi smelo upoštevati, saj so prirejene za potrebe njegovega uspeha v tem postopku. Sodišče prve stopnje se do njenih navedb v zvezi s tem ni opredelilo. Opozarja, da se datum in višina dejansko izvršenih izplačil ne ujemata s podatki v plačilnih listah. Uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje pri izračunu njenega prikrajšanja iz naslova stroškov za prihod na delo in z dela moralo upoštevati razdaljo 10 km v eno smer. Sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedi priče D.D., ki je bila zaradi sorodstvenih in poslovnih vezi s tožencem zainteresirana za njegov uspeh v postopku. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita kršitev 8. člena ZPP. Po njenem mnenju izpovedi prič E.E. in F.F. nista bistveni za odločitev. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je pri oblikovanju tožbenega zahtevka za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela upoštevala podatke iz plačilnih list in v zvezi s tem zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo neizplačanega nadomestila za izrabo letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo kot bistveno, da ni navedla razloga, zakaj dopusta ni koristila in da ni zatrjevala, da njeni prošnji za izrabo dopusta ni bilo ugodeno. Navaja, da skladno s stališči novejše sodne prakse Sodišča EU pravica do letnega dopusta ugasne le v primeru, če je delodajalec delavcu dejansko omogočil izrabo dopusta in ga o tej pravici ustrezno pouči, česar toženec v obravnavani zadevi ni dokazal. Zaradi nasprotovanja odločitvi o glavni stvari nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba in je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana odločba takšnih pomanjkljivosti nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožba navedeno bistveno kršitev neutemeljeno uveljavlja z navedbo, da je sodišče prve stopnje glede tožbenega zahtevka za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela kot vtoževani znesek upoštevalo znesek 2,88 EUR na dan, saj iz izreka (III. točka) in obrazložitve sodbe (9. točka) skladno izhaja, da je upoštevalo znesek 3,60 EUR na dan, ki ga je tožnica zahtevala v tožbi.

7. Sodišče prve stopnje je tožničin dokazni predlog za vpogled v fotografije SMS sporočil, ki ga je tožnica podala na zadnjem naroku za glavno obravnavo, glede na določbo 286. člena ZPP pravilno zavrnilo kot prepoznega. Tožnica je pravočasnost tega dokaznega predloga utemeljevala z navedbami, da je izgubljen mobilni telefon, na katerem so bila shranjena sporna SMS sporočila, ki sta si jih s tožencem pošiljala v vtoževanem obdobju, našla pri urejanju hiše tik pred zadnjim narokom za glavno obravnavo 3. 3. 2020. To predvsem ob upoštevanju okoliščine, da tožnica v nobeni vlogi ni navajala, da tovrstna korespondenca med strankama obstaja in da se nahaja na izgubljenem mobilnem telefonu, po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne predstavlja opravičljivega razloga za podajo dokaznega predloga po roku iz prvega odstavka 286. člena ZPP. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da izvedba tega dokaza ne bi zavlekla reševanja spora. Iz razlogov sodbe pravilno smiselno izhaja, da tudi ta alternativni pogoj za upoštevanje dokaznega predloga po prvem naroku za glavno obravnavo ni bil izpolnjen. Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi tožničinih trditev v zvezi s spornim dokaznim predlogom presodilo, da pogoj nekrivde iz tretjega odstavka 286. člena ZPP ni izkazan, je utemeljeno zavrnilo tudi njen dokazni predlog za zaslišanje priče A.A., ki ga je tožnica predlagala kot dokaz za navedbe glede nepričakovane najdbe izgubljenega mobilnega telefona.

8. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je v pretežni meri tudi materialnopravno pravilna. Delno zmotna je le odločitev v drugem odstavku IV. točke izreka sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo neizplačanega nadomestila za izrabo letnega dopusta v znesku 1.793,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala ugotovitev delovnega razmerja pri tožencu za obdobje od 1. 10. 2015 do 1. 3. 2019, plačilo zakonskih zamudnih obresti od (prepozno) izplačanega nadomestila za čas bolniške odsotnosti, povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ter za prehrano med delom in plačilo neizplačanega nadomestila za izrabo letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ugodilo, v presežku (glede plačila denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja) pa je tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrnilo.

10. Tožnica je tožbeni zahtevek za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane med delom utemeljevala z navedbami, da je delo v vtoževanem obdobju opravljala najmanj 40 ur tedensko in da sta bila s tožencem (ustno) dogovorjena za urno postavko v znesku 5,00 EUR neto. Pri teh navedbah neutemeljeno vztraja tudi v pritožbi, saj je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da obstoja dogovora o urni postavki v višini 5,00 EUR neto med tožnico in tožencem ni potrdila nobena od zaslišanih prič, oziroma ob ugotovitvi, da iz izpovedi priče D.D. in prokurista tožene stranke G.G. izhaja, da sta bili stranki dogovorjeni za plačilo v višini minimalne plače (kar po preračunu pomeni urno postavko v približnem znesku 5,00 EUR bruto), pravilno zaključilo, da tožničine navedbe glede dogovorjene višje urne postavke niso dokazane. Na tej podlagi je kot neutemeljene zavrnilo tudi nadaljnje navedbe tožnice, da je toženec z mesečnimi nakazili na njen transakcijski račun poravnal le obveznosti iz naslova plače, saj je po ugotovitvi sodišča prve stopnje s tem v pretežnem delu izpolnil tudi obveznosti iz naslova povračila stroškov v zvezi z delom, do katerih je bila tožnica upravičena na podlagi določbe 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

11. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njenih navedb glede neverodostojnosti plačilnih list, ki jih je predložil toženec. Njene navedbe o tem, da je toženec podatke v teh plačilnih listah priredil, tako da je z namenom prikaza izplačila stroškov v zvezi z delom znižal postavko obračunane in izplačane plače, je kot neutemeljene zavrnilo v 15. točki obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je zaključek o verodostojnosti plačilnih list v spisu, iz katerih izhaja, da je tožnica poleg plač prejela tudi povračilo stroškov v zvezi z delom, pravilno utemeljilo na ugotovitvi, da se zneski, ki jih je toženec v obdobju od novembra 2015 do marca 2018 nakazoval na tožničin transakcijski račun, popolnoma ujemajo z zneski, navedenimi na plačilnih listah. Pritožba se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da je pri izplačilu plače za nekatere mesece prišlo do zamude pri izplačilu (glede na datum, ki je kot izplačilni dan naveden na plačilni listi). Neskladja med temi datumi kvečjemu potrjujejo navedbe toženca, da so bile plačilne liste izdane že v času trajanja delovnega razmerja, in ne naknadno.

12. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da izpoved priče B.B. dokazuje njene navedbe glede dogovora o višji urni postavki. Položaj B.B., ki je delo za toženca opravljala na podlagi pogodbe civilnega prava, je bil v bistvenem različen od položaja tožnice, ki je bila s tožencem v delovnem razmerju, sicer pa je med B.B. in tožencem dogovorjeno plačilo za delo v višini 5,00 EUR na uro vključevalo tudi potne stroške in stroške prehrane med delom. Pritožba neutemeljeno izpostavlja tudi izpoved priče B.B., da ji je tožnica povedala, da ima (tožnica) dogovorjeno plačilo za delo v višini 5,00 EUR na uro. Ker priča ni izpovedovala o tem, kar je sama zaznala, temveč o tem, kaj ji je povedala tožnica, sodišče prve stopnje njene izpovedi v tem delu utemeljeno ni upoštevalo kot odločilne. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje dogovora o višji urni postavki ne potrjuje niti izpoved priče C.C., na katero se sklicuje pritožba. Priči, katere položaj je bil zaradi opravljanja dela preko študentske napotnice prav tako drugačen od tožničinega, podrobnosti dogovora med tožnico in tožencem glede višine urne postavke niti niso bile znane.

13. Sodišče prve stopnje je glede dogovora o višini plače utemeljeno upoštevalo izpoved priče D.D., ki je za toženca v vtoževanem obdobju opravljala računovodske storitve in ki je izpovedala, da sta bili stranki dogovorjeni za urno postavko v višini 5,00 EUR bruto. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da izpoved te priče zaradi sorodstvenih1 in poslovnih vezi s tožencem ni verodostojna. Zgolj na podlagi teh okoliščin ni mogoče zaključiti, da izpoved priče nima dokazne vrednosti. Sodišče si v okviru zaslišanj strank ustvari lasten vtis o njihovi verodostojnosti, za pravilnost in zakonitost sprejete odločitve pa je bistveno, da svoje prepričanje o tem ustrezno obrazloži, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Sodišče prve stopnje je pri izdelavi dokazne ocene upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, po katerem o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, pritožbeno sodišče pa o pravilnosti dokazne ocene, ki je celovita in prepričljiva, nima pomislekov.

14. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da ji toženec v času obstoja delovnega razmerja ni izdajal pisnih obračunov plače (plačilnih list), kot mu to nalaga določba drugega odstavka 135. člena ZDR-1. Ta kršitev, tudi če bi bila ugotovljena, ne bi vplivala na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je toženec tožnici za vtoževano obdobje poravnal vse obveznosti iz naslova plače in pretežni del obveznosti iz naslova stroškov v zvezi z delom.

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je toženec tožnici že v času trajanja delovnega razmerja povrnil stroške prevoza na delo in z dela, utemeljeno zavrnilo pretežni del tožbenega zahtevka iz tega naslova. Ugodilo je le delu zahtevka (za znesek 115,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ki se je nanašal na povračilo stroškov prevoza za meseca april 2016 in februar 2018, saj ti stroški tožnici glede na podatke iz plačilnih list niso bili izplačani. Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine tožničinega prikrajšanja iz tega naslova pravilno upoštevalo navedbo tožene stranke, da razdalja med stalnim bivališčem tožnice in mestom opravljanja dela znaša 8 km v eno smer, saj jo je tožena stranka dokazala z izpisom poti portala najdi.si (priloga B 38). Tožnica sicer v pritožbi vztraja pri navedbi, da razdalja med krajema znaša 10 km, vendar v potrditev te navedbe ni predložila nobenega dokaza.

16. Pritožba pa utemeljeno nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo neizplačanega nadomestila za izrabo letnega dopusta v znesku 1.793,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je v zvezi s tem zatrjevala, da v vtoževanem obdobju letnega dopusta ni koristila in da ga je toženec nasprotno zabeležil le za potrebe lastne evidence. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka sprejelo na podlagi ugotovitve, da tožnica ni zatrjevala, da bi toženca pisno ali ustno zaprosila za izrabo letnega dopusta, in da ni navajala razlogov, zakaj letnega dopusta ni izkoristila, kar pa po pravilnem stališču pritožbe za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust ni pravno pomembno.

17. Pravica do plačanega letnega dopusta namreč ne more ugasniti, če delodajalec delavcu pravočasne izrabe dopusta dejansko ni omogočil, pri čemer je dokazno breme v zvezi s tem na delodajalcu (glej tudi sodbo pritožbenega sodišča Pdp 741/2018 z dne 10. 4. 2019 in sodbo pritožbenega sodišča Pdp 498/2018 z dne 12. 12. 2018 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 42/2019 z dne 14. 1. 2019). Pritožba utemeljeno opozarja, da je treba glede pravice delavca do nadomestila za neizrabljeni letni dopust upoštevati novejšo sodno prakso Sodišča EU. V zadevi Max Planck (C-684/16 z dne 6. 11. 2018) je Sodišče EU zavzelo stališče, da delavec pridobljene pravice do plačanega letnega dopusta ne more samodejno izgubiti zato, ker ni podal prošnje za izrabo dopusta. Ta pravica lahko ugasne le, če je delodajalec delavcu, zlasti s tem, da ga je o tej pravici ustrezno poučil, dejansko omogočil pravočasno izrabiti dopust, kar mora dokazati delodajalec. Če ne more dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, je treba šteti, da se z ugasnitvijo pravice do navedenega dopusta na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos in posledičnim neplačilom denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust v primeru prenehanja delovnega razmerja kršita prvi oziroma drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES (sodba C-619/16, točka 47, C-684/16, točka 46). Podobno stališče je Sodišče EU zavzelo v zadevi King (C 214/16 z dne 29. 11. 2017), in sicer da nastanek pravice do plačanega letnega dopusta ne more biti odvisen od tega, ali je delavec vložil prošnjo, in da mora delodajalec, ki delavcu ne omogoči uresničitve njegove pravice do plačanega letnega dopusta, za to nositi posledice.

18. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da bi morala tožnica glede zahtevka za plačilo neizplačanega nadomestila za izrabo letnega dopusta zatrjevati in dokazati razlog za neizrabo letnega dopusta ter da je bila njena prošnja v zvezi s tem s strani toženca zavrnjena, je dejansko stanje glede odločilnih dejstev ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, ali je tožnica v vtoževanem obdobju dejansko izrabila ves letni dopust, kot je zatrjeval toženec, oziroma ni ugotavljalo, ali je toženec tožnici omogočil izrabo letnega dopusta v smislu povzetih stališč Sodišča EU. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo, odločitev v drugem odstavku IV. točke izreka sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, ki v tej fazi postopka še ni znan, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sklepa. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ob upoštevanju navedenih materialnopravnih stališč pritožbenega sodišča ugotovi pravno pomembna dejstva in ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo neizplačanega nadomestila za izrabo letnega dopusta.

19. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti oziroma je bolj ekonomično, da jih z dopolnitvijo dokaznega postopka odpravi sodišče prve stopnje. V nasprotnem primeru bi pritožbeno sodišče prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s samostojno pravno celoto (nadomestilom za neizrabljen letni dopust), ki zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ne v dejanskem ne v pravnem pogledu ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. V predmetni zadevi, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba dati prednost pravici do pritožbe.

20. Ker glede preostalega zavrnilnega dela sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Po navedbah pritožbe je priča žena toženca in mama prokurista toženca.