Jedro

Tožnik, ki je trajno nezmožen za opravljanje določenih del, oziroma je trajno zmožen za delo le z določenimi omejitvami, uveljavlja, da je bil v spornem obdobju začasno nezmožen za to delo v polovičnem delovnem času. Z izvedenskim mnenjem, pridobljenim v socialnem sporu zaradi invalidnosti, torej trajne nezmožnosti za delo, ki se nanaša na tožnikovo delazmožnost leto dni pred obdobjem, za katerega uveljavlja bolniški stalež, dejanskega stanja glede tožnikove delazmožnosti v spornem obdobju ni mogoče ugotoviti, temveč je treba pridobiti mnenje sodnega izvedenca, kar je tožnik tudi predlagal.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 21. 9. 2011 in delno prvostopenjska odločba toženca št. ... z dne 22. 8. 2011 v delu, da je tožnik od 3. 9. 2011 dalje zmožen za delo v skladu z odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ), ter se ugotovi, da je bil tožnik začasno zmožen za delo le v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno od 3. 9. 2011 do 26. 12. 2011. Obenem je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče izpodbijano sodbo utemeljilo s pavšalnim mnenjem sodne izvedenke psihiatrije z dne 7. 6. 2012 v zvezi z njenim mnenjem z dne 7. 12. 2010 in s strani sodnega izvedenca nevrologije nepopolno ugotovljenim zdravstvenim stanjem, temelječim na medicinski dokumentaciji, znani v času ocenjevanja na invalidski komisiji II. stopnje. Nadalje izpodbijana sodba temelji na nepopolno ugotovljenem zdravstvenem stanju in na neutemeljeno zavrnjenih dokaznih predlogih, da sodišče pridobi izvedensko mnenje sodnega izvedenca internista. Izpodbijana sodba temelji na izvedenskih mnenjih, pridobljenih v socialnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. II Ps 2726/2010, hkrati pa je sodišče zavrnilo dokazni predlog, da se v tem postopku pridobi izvedensko mnenje. S tem je sodišče prve stopnje kršilo določili 285. in 287. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP ter 22. člen Ustave RS (URS), ki zagotavlja enako varstvo pravic. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih bistvenih navedb, da se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo in da je pri njem podana alkoholna jetrna ciroza. Sodišče prve stopnje in sodna izvedenka psihiatrije neutemeljeno mešata pojma alkoholna jetrna ciroza in kompenzirana jetrna ciroza, kar ni isto. Pri tožniku so bili ugotovljeni zvišani tumorski markerji, poleg tega je specialistka za interno medicino ugotovila jetrno cirozo, ki ni kompenzirana. Sklicuje se na izvid z dne 14. 12. 2011. Izvedenec nevrolog se je opredelil le do narkolepsije, ne pa tudi do ostalih nevroloških težav. Sodišče prve stopnje se je oprlo na mnenje sodne izvedenke psihiatrije z dne 7. 12. 2010, ki ga pritožba povzema. Niti sodna izvedenka psihiatrije niti sodni izvedenec nevrologije nista ugotavljala bolezenskega stanja tožnika. Opisuje znake alkoholne jetrne ciroze, ki jih povzema iz medicinske literature, in s tem v zvezi poudarja, da je alkoholna jetrna ciroza ireverzibilen proces. Posledice alkoholne jetrne ciroze so tudi okvare zavesti, sprememba osebnosti, okvare mentalne funkcije, zmedenost, upad moči razsojanja, potrtost, upočasnjenost in zakrčenost mišic. Do navedenega se niti sodna izvedenka psihiatrije niti sodni izvedenec nevrologije nista opredelila. Navaja, da je hujša okvara funkcij jeter tudi telesna okvara po Seznamu telesnih okvar. Pri tožniku je jetrna ciroza trajna, ni kompenzirana in se jetrna funkcija ne more več popraviti. Nadalje pritožba navaja in opisuje motnje spanja. Tudi tega, da je motenj spanja več, sodna izvedenca nista upoštevala. Tožnik ima simptome motenj spanja, ki so povezani s trajno okvaro jeter. Navaja, da je na spletnem portalu izpolnil vprašalnik o zaspanosti, ki ga prilaga pritožbi. Prav težave zaspanosti in utrujenosti skupaj z drugimi motnjami tožniku onemogočajo delati poln delovni čas. Mnenje sodne izvedenke psihiatrinje, da je lečeča psihiatrinja dobrohotno predlagala skrajšani delovni čas, je glede na alkoholno jetrno cirozo, laboratorijske izvide in ugotovitve specialistov, pavšalno. Sodišče je kršilo 254. člen ZPP, ker je zavrnilo dokazne predloge, da se izvedensko delo zaupa strokovni instituciji, v kateri bi sodelovali izvedenci, ki jih je tožnik predlagal, še zlasti zato, ker je sodna izvedenka psihiatrije svoje mnenje v sporu opr. št. II Ps 2726/2010 podala tako, da je zgolj ponovila svoje prejšnje pavšalno mnenje, zato je njeno mnenje nejasno, pomanjkljivo in protislovno. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožbena graja neizvedbe dokaza s postavijo izvedencev medicinske stroke, ki jih je tožnik predlagal za dokazovanje svoje zdravstvene zmožnosti opravljanja dela v spornem obdobju, utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč izvedbo tega dokaza zavrnilo brez utemeljenega razloga, kar pomeni kršitev načela kontradiktornosti. V posledici te kršitve je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V tem socialnem sporu, ko tožnik skladno z določbo 63. člena ZDSS-1 izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 21. 9. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 22. 8. 2011 in popravnim sklepom toženca z dne 24. 8. 2011, je sporen zaključek bolniškega staleža z dnem 3. 9. 2011. Imenovani zdravnik je namreč odločil, da je tožnik od 26. 8. 2011 do 2. 9. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od dne 3. 9. 2011 dalje pa je za delo zmožen skladno z odločbo ZPIZ z dne 12. 10. 2010, kar je zdravstvena komisija potrdila. Bistvo spora je torej v tem, ali je bil tožnik v obdobju od 3. 9. 2011 do 26. 11. 2011 začasno nezmožen za delo za polovični delovni čas (štiri ure dnevno) zaradi bolezni. Tožnik je od 1. 8. 2009 dalje razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami (brez dela na višini, brez nočnega dela, brez dvigovanja bremen nad 8 kg in brez vsiljenega ritma in tempa dela) v polnem delovnem času. Z dokončno odločbo ZPIZ z dne 12. 10. 2010 pa je bila tožnikova zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo na podlagi izvedenskih mnenj, pridobljenih v socialnem sporu, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. II Ps 2726/2010. Predmet tega postopka je bila presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe ZPIZ z dne 12. 10. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo ZPIZ z dne 1. 16. 2010, s katero je bila tožnikova zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena, in s tem v zvezi presoja, ali je pri tožniku prišlo do trajnega poslabšanja zdravstvenega stanja in delovne zmožnosti do te mere, da je prišlo do spremembe invalidnosti, in sicer je tožnik uveljavljal takšno spremembo v zdravstvenem stanju, da ni več zmožen za delo v polnem, temveč le v polovičnem delovnem času. Takšen tožbeni zahtevek je bil zavrnjen s sodbo Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. II Ps 2726/2010 z dne 18. 9. 2012, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 415/2012 z dne 29. 11. 2012. V navedenem socialnem sporu je sodišče pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca nevrologa prof. dr. A.A., dr. med., in sodne izvedenke psihiatrije prof. dr. B.B., dr. med., v. svet., ki sta oba ocenila, da je tožnik sposoben opravljati delo tehnologa KPM z že priznanimi omejitvami, da gre za fizično lažje delo, brez dela na višini, brez nočnega dela, brez dvigovanja bremen nad 8 kg in brez vsiljenega ritma in tempa dela od 21. 1. 2009 dalje. Pri tem se je sodni izvedenec nevrolog oprl na medicinsko dokumentacijo, datirano do 9. 6. 2011 (izvid psihiatra), dodatno z dne 3. 3. 2011, z dne 7. 7. 2011 in z dne 9. 1. 2012 (vse izvidi psihiatra) ter na izvid osebnega pregleda, ki ga je izvedenec opravil dne 29. 3. 2012. Mnenje sodne izvedenke psihiatrinje pa temelji na medicinski dokumentaciji, datirani do dne 7. 7. 2011 in izvidu osebnega pregleda z dne 7. 6. 2012. Invalidnost je po 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS; št. 106/1999, s spremembami) podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. To pomeni, da gre pri invalidnosti za nezmožnost za delo, ki je trajne oziroma vsaj trajnejše narave. Pri tem dokončna odločba o invalidnosti temelji na dejanskem stanju, kot je obstajalo do njene izdaje. V socialnem sporu opr. št. II Ps 2726/2010 se je tako ugotavljala trajna nezmožnost za delo glede na tožnikovo zdravstveno stanje do 12. 10. 2010. Izvedenski mnenji o tem, da je tožnik še nadalje zmožen za delo z omejitvami v polnem delovnem času, tako temeljita na zdravstveni zmožnosti, kot je pri tožniku obstajala do 12. 10. 2010. V sporu, ki se nanaša na ugotavljanje bolniškega staleža, torej začasne nezmožnosti za delo, se glede na zdravstveno stanje ugotavlja začasna nezmožnost za delo, ki ga zavarovanec opravlja, le v določenem, krajšem obdobju. Tudi, če je zavarovančeva zmožnost za delo trajno omejena, je lahko v določenem obdobju zdravstveno stanje takšno, da ni zmožen opravljati niti dela, ki ga je glede na omejeno delazmožnost sicer še zmožen opravljati. Skladno z 2. odstavkom 80. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) je izbrani osebni zdravnik pooblaščen tudi za ugotavljanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost od dela do 30 dni. Po 2. odstavku 81. člena ZZVZZ in 82. členu ZZVZZ imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni. Po določbi 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 30/2003 in naslednji) zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe.

Tožnik, ki je trajno nezmožen za opravljanje določenih del, oziroma je trajno zmožen za delo le z določenimi omejitvami, uveljavlja, da je bil v spornem obdobju, to je od 3. 9. 2011 do 26. 12. 2011, začasno nezmožen za to delo v polovičnem delovnem času. Pri tem se sklicuje zlasti na izvid psihiatrinje z dne 18. 8. 2011, ki mu predlaga delo v polovičnem delovnem času, in na izvid internista z dne 14. 12. 2011, ki kot diagnozo navaja jetrno cirozo in ugotavlja blagi porast tumorskih markerjev. Tožnik se je v zvezi z ugotovitvijo delovne zmožnosti v spornem obdobju res skliceval tudi na socialni spor, opr. št. II Ps 2726/2010, vendar le, v kolikor bi se v tem sporu glede invalidnosti ugotovilo, da je trajno nezmožen za delo v polnem delovnem času. Sicer pa je tožnik za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo v polovičnem delovnem času v spornem obdobju predlagal, da se pridobi izvedensko mnenje specialista za psihiatrijo in specialista za interno medicino oziroma jetra. Takšne dokazne predloge je tožnik podal že v tožbi in tekom postopka pri njih vztrajal, pri izvedencu psihiatru na naroku za glavno obravnavo dne 28. 9. 2012 celo izrecno. Sodišče prve stopnje jih je zavrnilo z obrazložitvijo, da je bil tožnik v socialnem sporu opr. št. Ps 2726/2010 osebno pregledan, zato je opisan tudi nevrološki in psihični status v sedanjem času. Takšna zavrnitev predlaganih dokazov je po stališču pritožbenega sodišča neupravičena in pomeni kršitev načela kontradiktornosti, saj tožniku ni bila dana možnost, da dokaže zatrjevano dejstvo začasne nezmožnosti za delo v polovičnem delovnem času v spornem obdobju. Ob tem, da se je v socialnem sporu opr. št. II Ps 2726/2010 presojala in z izvedenskimi mnenji ugotavljala tožnikova trajna nezmožnost za delo le do 12. 10. 2010, torej leto dni pred spornim obdobjem, osebna pregleda tožnika s strani sodnih izvedencev pa opravljena dne 29. 3. 2012 in 7. 6. 2012, torej več mesecev po spornem obdobju, z izvedenimi dokazi dejanskega stanja glede tožnikove delazmožnosti v času od 3. 9. 2011 do 26. 12. 2011 ni moč ugotoviti. Razlog za zavrnitev dokaznih predlogov s pridobitvijo izvedenskih mnenj o tožnikovi delazmožnosti v spornem obdobju tako ni utemeljen.

Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP (tudi pravica do izjave), ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami). To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek. Stranka ima pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Ta pravica pomeni obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, ki pa ni absolutna. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank le, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki ni relevantno; če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva; in če naj bi se ugotavljalo dejstvo, ki je že dokazano. Sodišče pa ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Kot že navedeno, razlog za zavrnitev dokaznih predlogov v obravnavanem primeru ni utemeljen. Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedencev medicinske stroke za ugotavljanje delazmožnosti tožnika v spornem obdobju je sodišče prve stopnje s kršitvijo 287. člena ZPP kršilo pravico tožnika do sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo z uveljavljanjem kršitve 22. člena URS in 287. člena ZPP v bistvu uveljavlja tudi pritožba. Vrhovno sodišče RS je že poudarilo, da neupravičena zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke, krši pravico do sodelovanja v postopku (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 293/2011 z dne 17. 9. 2012).

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, ki se na podlagi določbe 354. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da navedenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju tožniku zagotoviti pravico do sodelovanja v postopku in mu omogočiti, da dokaže svoje navedbe o tem, da je bil v obdobju od 3. 9. 2011 do 26. 12. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni za polovični delovni čas. V ta namen bo moralo v ponovljenem postopku dokazno oceniti že izvedene dokaze, pridobiti izvedensko mnenje sodnih izvedencev specialista interne medicine oziroma za področje jeter in specialista psihiatrije, ki še ni ocenjeval tožnikove delovne zmožnosti, ki bosta na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in zdravstvenega kartona tožnika ocenila, ali je bil tožnik glede na njegovo zdravstveno stanje (alkoholna jeterna ciroza v povezavi s psihičnim stanjem), ob upoštevanju dela, ki ga opravlja v skladu z ugotovljeno invalidnostjo III. kategorije, v spornem obdobju sposoben opravljati delo v polnem delovnem času ali ne, ter po potrebi izvesti še druge dokaze, odločilne za razjasnitev dejanskega stanja. Šele nato bo lahko ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe toženca ter presodilo, ali je bil tožnik začasno nezmožen za delo za polovični delovni čas zaradi bolezni od 3. 9. 2011 do 26. 12. 2011, kar uveljavlja v tem sporu.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridržalo za končno odločbo.