Jedro

Tožeča stranka je (v opominih) dala toženki dodatni rok za izpolnitev, z določitvijo naknadnega roka pa postane izpolnitveni čas bistvena sestavina pogodbe (fiksen posel), če v roku dolžnik ne izpolni, so posledice enake kakor pri fiksnem poslu, pogodba se avtomatično razveže, če jo upnik s svojo enostransko izjavo ne vzdrži v veljavi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i v obrestnem delu (glede zakonskih zamudnih obresti od 28.12.1995 dalje do plačila) in v stroškovnem delu in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.879,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.12.1995 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 50,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.2007 dalje do plačila, vse v roku 15-ih dni.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodba pomanjkljiva, ne da se je preizkusiti, saj bi morala vsebovati razloge o vseh ugovorih tožene stranke in o tožbenem predmetu, pravni podlagi itd., sodba pa o tem nima razlogov, ampak le glede višine tožbenega zahtevka in obresti ter teka slednjih, v ostalem pa napotuje kar na predhodno sodbo v isti pravdni zadevi, kar pa je procesno nevzdržno. Izpostavlja, da sodba ne vsebuje razlogov glede ugovora teka obresti, ki ga je podala v pripravljalni vlogi z dne 4.7.2006. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-300/03, se določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ne uporablja oz. je slednji razveljavljen v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, v posledici skladno z določbo 376. člena OZ, obresti nehajo teči, ko usoda zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Zato je podana bistvena kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodba o tem nima razlogov. V zadnjem odstavku pete strani sodbe pa je sodišče celo razložilo, da odločitev opira na določbo 1060. člena OZ, ki pa je v navedenem delu razveljavljena. Navaja tudi, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je bila kreditna pogodba med pogodbenima strankama odpovedana. Na podlagi pogodbe je imela tožeča stranka možnost zaradi plačilne nediscipline druge pogodbene stranke razdreti pogodbo in zahtevati plačilo kredita s stroški ter obrestmi (9. člen pogodbe), vendar pa razdor pogodbe pomeni izraženo enostransko izjavo volje tožeče stranke, da je pogodba odpovedana.

Slednjega pa tožeča stranka ni storila. Tožeča stranka je večkrat opominjala toženo stranko na plačilno disciplino, pri čemer pa iz opominov izhaja, da tožeča stranka ni nikdar izjavila, da odstopa od pogodbe. Tudi materialno pravo je napačno uporabljeno glede začetka roka teka zakonskih zamudnih obresti. Vtoževana glavnica vsebuje tudi pogodbene obresti iz posojila ter zamudne obresti na posamezne neplačane anuitete, kar je med strankama nesporno. Skladno z določbami ZOR pa je od pogodbenih in zamudnih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti šele od vložitve tožbe dalje, pri čemer pa se izpodbijana sodba do tega ne opredeli, ampak zaključuje, da naj bi bila dne 27.12.1995 znana škoda in da obresti tečejo od 28.12.1995, kar je napačno, saj iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik ne uveljavlja odškodninskega zahtevka napram toženi stranki.

Pritožba je delno utemeljena.

Ni mogoče sprejeti pritožbene ocene, da je sodba obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo, ker da nima razlogov o vseh ugovorih. 335. člen ZPP določa, da mora vsaka pritožba, poleg drugega, obsegati tudi pritožbene razloge, zgolj pavšalno sklicevanje na ugovore, katere, pritožba konkretno ne pove, zato ne zadostuje , preizkus pritožbe v tem delu zato ni mogoč, niti ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Materialnopravno je razmerje med pravdnima strankama v obravnavani zadevi urejeno s kreditno pogodbo. V 9. členu pogodbe je dogovorjeno, da ima banka (tožeča stranka) pravico odstopiti od pogodbe in takoj zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški, pred potekom roka za vračilo, če kreditojemalec (toženka) med drugim neredno odplačuje kredit. Toženka svoje pogodbene obveznosti rednega odplačevanja kredita ni spoštovala, na to jo je tožeča stranka večkrat opomnila, zahtevala, naj plača neplačane zapadle obveznosti, sicer bo zahtevala vračilo dolga po sodni poti, tega tudi pritožba ne prereka. S tako zapisano izjavo volje pa je tožeča stranka, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, razdrla pogodbo v smislu v kreditni pogodbi dogovorjenega odstopnega upravičenja od pogodbe, zato pritožbena graja, da tožeča stranka ni nikoli odstopila od pogodbe, ni utemeljena. Sicer pa je tožeča stranka (v opominih) dala toženki dodatni rok za izpolnitev, z določitvijo naknadnega roka pa postane izpolnitveni čas bistvena sestavina pogodbe (fiksen posel), če v roku dolžnik ne izpolni, so posledice enake kakor pri fiksnem poslu, pogodba se avtomatično razveže, če jo upnik s svojo enostransko izjavo ne vzdrži v veljavi (Obligacijska razmerja, Cigoj, ČZ Uradni list, Ljubljana, 1978, stran 122).

Ne drži nadaljnji pritožbeni očitek, sodba ima razloge glede teka obresti in ne sme zmotiti zadnji stavek obrazložitve 2. odst. na peti strani sodbe, ko se sodišče prve stopnje res zmotno sklicuje na škodo, kar pa ni odločilno. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na tedaj uporabljen konformni način obračunavanja obresti, s katerim je bilo obrestno obrestovanje uzakonjeno (ZOMZO, Ur. l. RS, št. 14/92, ZPOMZO, Ur. l. RS, št. 45/95 do 28.6.2003, ZPOMZO-1, Ur. l. RS. št. 56/03) in na določbo 3. odst. 400. člena ZOR (ki se v danem primeru glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika, OZ, še uporablja), ki dovoljuje obrestno obrestovanje pred vložitvijo zahtevka za plačilo obresti bankam, kar je tudi tožeča stranka.

Utemeljeno pa pritožba opozarja na ustavno odločbo št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006, s katero je bila prehodna določba 1060. člena OZ v delu, kolikor se na njeni podlagi še naprej uporablja ZOR, ki prepovedi teka zamudnih obresti ultra alterum tantum ne vsebuje, razveljavljena. To pomeni, da je potrebno pri odločanju o teku obresti po 1.1.2002 upoštevati veljavno zakonodajo, ne glede na to, da je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo OZ (24. tč. cit. ustavne odločbe). V konkretnem primeru to pomeni, da je treba pri teku obresti po 1.1.2002 upoštevati 376. člen OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Na to je tožena stranka opozorila že v postopku na prvi stopnji, do tega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. To je zato terjalo razveljavitev sodbe v obrestnem delu in vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje, v katerem bo moralo upoštevati določbo 376. člena OZ, saj so tožeči stranki priznane obresti od leta 1995 dalje (pri čemer je opozoriti, da valuta EUR v RS velja šele v letu 2007), posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločbo, ki je odvisna od uspeha pravdnih strank v postopku, ki pa je še neznan (354., 165. člen ZPP). V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).