Jedro

Pri presoji odločitev o zavrnitvi zahtevkov za plačilo odškodnin za strah in za skaženost, kar je pobijala z revizijo tožnica, je moralo revizijsko sodišče izhajati iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje. Ti dve sodišči sta skladno ugotovili, da to kar je tožnica doživljala po nezgodi, ni predstavljalo tega, da bi se lahko opredelilo kot primarni ali sekundarni strah. Dalje pa sta ugotovili, da odrgnina na čelu pod lasiščem ne predstavlja take spremembe, da bi bilo možno govoriti o brazgotinah. Ob tem sta še ugotovili, da tožnico domnevna brazgotina ne moti (kar kaže na odsotnost subjektivnega elementa te škode). Ob takem stanju sta pravilno zaključili, da v tem primeru ne gre po določilu 200. člena ZOR za pravno priznano škodo.

Izrek

Reviziji obeh pravdnih strank se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da je dolžna plačati tožnici 3,888.593,70 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.10.1995 dalje za škodo, ki jo je utrpela v posledici prometne nezgode, ki jo je 19.2.1993 povzročil toženkin zavarovanec. Višji tožničin zahtevek je zavrnilo in toženko obsodilo tudi na vrnitev stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili reviziji obe pravdni stranki iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita in sicer po predlogu tožnice tako, da se njenemu odškodninskemu zahtevku ugodi v celoti, po predlogu toženke pa, da se dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zniža na 1,800.000,00 SIT.

Tožnica v razlogih svoje revizije poudarja določene ugotovitve, ki se nanašajo na telesne bolečine in na duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, pri tem se sklicuje na mnenje izvedenca zdravstvene stroke in zaključuje, da je njen zahtevek iz naslova odškodnin za obe obravnavani škodi, utemeljen v celoti. Meni pa, da bi ji moralo sodišče priznati tudi odškodnini za strah in za skaženost, ker tako škodo potrjuje tako izvedeniško mnenje kot njena izpoved.

Po izvajanjih toženke pa sta sodišči nižjih stopenj prisodili previsoki odškodnini za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti bi bila v višini 800.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 1,000.000,00 SIT. V podporo takemu svojemu predlogu navaja določene dejanske ugotovitve iz postopka.

Pravdni stranki na nasprotni reviziji nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče je preizkusilo pravilnost sodb sodišč druge in prve stopnje v uradoma odrejenem okviru, ki ga določa 386. člen ZPP in v mejah razlogov, to je glede pravilne uporabe materialnega prava, ki sta ga reviziji obeh pravdnih strank izrečno uveljavljali. Pri takem preizkusu je ugotovilo, da uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana. Po njegovi oceni pa ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki sta ga pravdni stranki uveljavljali v zvezi z odmero višine priznanih odškodnin, tožnica pa tudi zaradi zavrnitve odškodnin za dve obliki škode.

Zmotna uporaba materialnega prava se kaže po revizijskih izvajanjih, kot je že povedano, v tem, da je bila s sodbama nižjih sodišč priznana neustrezna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Po takih revizijskih izvajanjih naj bi bili zmotno uporabljeni določili 200. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR). Določilo 200. člena ZOR določa tako oblike nepremoženjske škode, za katere se odškodnina lahko prizna, kot tudi merila za odmero odškodnin za tako škodo. Po določilu prvega odstavka 200. člena ZOR mora povzročitelj škode plačati oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard "pravična denarna odškodnina" pa razčlenjuje drugi odstavek 200. člena ZOR, ki nalaga sodišču, da pri odločanju o podlagi škode in o višini odškodnin upošteva pomen prizadete dobrine in namen priznane odškodnine, pri čemer mora paziti, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin. Pri odločanju odškodnin se tako upoštevajo vse subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, na drugi strani pa tudi objektivni okvir, ki se izraža na področju odškodninskega prava zlasti v primerjanju konkretne škode in odškodnine zanjo s podobnimi škodami in odškodninami v drugih primerih. Določilo 203. člena ZOR pa določa, da sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo ta nastajala tudi v bodočnosti.

Navedena materialnopravna izhodišča so bila po oceni revizijskega sodišča v obravnavanem primeru pravilno upoštevana ter zato ocenjuje, da je bila tožnici glede na ugotovljeno dejansko stanje priznana pravična odškodnina tako za telesne bolečine kot za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ter da zahtevek za plačilo odškodnine za strah in za skaženost ni utemeljen. Tak zaključek temelji na dejanskem stanju, ki sta ga ugotovili sodišči druge in prve stopnje. Iz njunih ugotovitev izhaja, da je tožnica pri prometni nezgodi 19.2.1993 utrpela zlom leve ponvice (ki je bil zdravljen le konzervativno z ekstenzijo in z odrejenim ležanjem 4 tedne), izpah leve rame z odkrhnjenjem velike grče leve nadlahtnice (ki je bil uravnan v splošni anesteziji in z mavcem, ki ga je nosila 10 dni) ter prelom sramne kosti in udarnine po telesu ter da je trajalo kirurško zdravljenje do 29.7.1993, delati pa je tožnica začela po končanem dopustu 1.9.1993. Sodišči nižjih stopenj sta še ugotovili, da je tožnica trpela 14 dni močne telesne bolečine, 40 dni zmerne in 50 dni rahle ter da bo občasno rahle trpela tudi v bodočnosti, med zdravljenjem pa je morala prenašati določene nevšečnosti ter da so po končanem zdravljenju ostale določene trajne posledice, ki se funkcionalno odražajo in sicer v obliki zmanjšane gibljivosti levega ramenskega sklepa lažje stopnje, v zmanjšani gibljivosti levega kolčnega sklepa lažje stopnje in v manjši dislokaciji zaraščenega preloma sramne kosti; v posledici navedenega z levo roko težje dviguje kartone z zdravili, ob daljšem sedenju in daljši hoji jo začne boleti levi kolk, z levo roko ne more nositi težjih bremen od 5 kg in podobno kot se izčrpno navaja v sodbah nižjih sodišč. Glede na take ugotovitve sta odškodnini za telesne bolečine v višini 2,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 1,500.000,00 SIT to je v skupnem znesku 3,500.000,00 SIT pravilno odmerjeni, torej v skladu z zgoraj navedeno pravno podlago in merili ter nista prenizki kot neutemeljeno meni tožnica in ne previsoki kot zmotno ocenjuje toženka. Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da je skupna odškodnina za obe obravnavani obliki škode materialnopravno pravilno odmerjena, upoštevajoč pri tem, da se posledice funkcionalne narave odražajo zlasti v telesnem neugodju (ob prenašanju težjih bremen, določenih gibih, hoji in podobnem), kar pomeni, da se bodoča škoda iz obeh teh oblik škode do določene mere prepleta ter zato ni poseglo v notranje razmerje med odmerama odškodnin zanju (torej v delno zmanjšanje odškodnine za telesne bolečine na račun enakega zvišanja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki pa v seštevku ne bi prinesla sprememb). Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo reviziji obeh pravdnih strank, kolikor se nanašata na odškodnini za telesne in duševne bolečine.

Tudi pri presoji odločitev o zavrnitvi zahtevkov za plačilo odškodnin za strah in za skaženost, kar je pobijala z revizijo tožnica, je moralo revizijsko sodišče izhajati iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje. Ti dve sodišči sta skladno ugotovili, da to kar je tožnica doživljala po nezgodi, ni predstavljalo tega, da bi se lahko opredelilo kot primarni ali sekundarni strah. Dalje pa sta ugotovili, da odrgnina na čelu pod lasiščem ne predstavlja take spremembe, da bi bilo možno govoriti o brazgotinah. Ob tem sta še ugotovili, da tožnico domnevna brazgotina ne moti (kar kaže na odsotnost subjektivnega elementa te škode). Ob takem stanju sta pravilno zaključili, da v tem primeru ne gre po določilu 200. člena ZOR za pravno priznano škodo. Revizijsko sodišče more ob takem dejanskem in pravnem stanju le pritrditi stališčema sodišč druge in prve stopnje in zaključiti, da v tem delu materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno in da tožničina revizija v tem delu ni utemeljena.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi je moralo revizijsko sodišče zavrniti reviziji obeh pravdnih strank kot neutemeljeni (393. člen ZPP).