Jedro

V sodni praksi je že splošno sprejeto stališče, da je bil tek zastaralnega roka zadržan med prvim (spomladanskim) valom epidemije COVID-19. Zmotno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da zastaranje ni bilo zadržano tudi med drugim (jesenskim) valom, saj so bile tedaj okoliščine v bistvenem enake. To pomeni, da je bilo zastaranje zadržano tudi med drugim valom epidemije.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II.Stroški pritožbenega postopka se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Uvodno

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna plačati tožnici 3.512,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi prvi podrejeni tožbeni zahtevek, da je drugi toženec dolžan plačati tožnici 3.512,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Zavrnilo je še drugi podrejeni tožbeni zahtevek, da je tretji toženec dolžan plačati tožnici 3.512,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Tožnici je naložilo še povračilo pravdnih stroškov toženk (IV. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Drugi toženec se pritožuje zoper sklep o stroških v IV. točki izreka izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša nanj, in višjemu sodišču predlaga, da sklep o stroških spremeni tako, da mu dodatno prizna še stroške pripravljalne vloge z dne 26. 4. 2023.

4.Drugi in tretji toženec sta odgovorila na pritožbo tožnice in višjemu sodišču predlagata, da jo kot neutemeljeno zavrne.

5.Pritožbi sta utemeljeni.

6.Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 4.000,00 EUR (495. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). O pritožbi je zato odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče je v sporu majhne vrednosti vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7.Tožnica je zavarovalnica. Zoper toženke je vložila tožbo s subjektivno eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov (192. člen ZPP). S tožbo je zahtevala plačilo zneska, ki ga je izplačala svojemu zavarovancu zaradi škodnega dogodka z dne 11. 4. 2019, ko se je njen zavarovanec vozil po cesti A. - B. in je med vožnjo na njegovo vozilo padlo drevo. Odgovornost prve toženke je utemeljila z očitki o neustreznem vzdrževanju ceste. Če pa bi se tekom postopka izkazalo, da je drevo raslo izven varovalnega pasu, je odgovornost za škodni dogodek očitala drugemu ali tretjemu tožencu kot sosednima lastnikoma gozdov za varovalnim pasom.

8.Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je zaključilo, da je prišlo do zastaranja zahtevka. Zastaranje zahtevka se je po presoji prvostopenjskega sodišča začelo dan po škodnem dogodku, torej 12. 4. 2019, in bi se po rednem teku dogodkov izteklo po treh letih na dan 12. 4. 2022 (352. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Ker je vmes prišlo do epidemije bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), je prišlo do zadržanja zastaranja v prvem (spomladanskem) valu epidemije med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020. Zato se je zastaralni rok podaljšal za 64 dni in je zastaranje nastopilo 15. 6. 2022. Tožnica je bila z vložitvijo tožbe dne 18. 7. 2022 prepozna. Sodišče prve stopnje je presodilo, da v drugem (jesenskem) valu epidemije COVID-19 niso bili podani pogoji za zadržanje zastaranja.

Splošno glede zadržanja zastaranja v prvem valu epidemije COVID-19

9.Zadržanje zastaranja je urejeno v 358. - 360. členu OZ. Za obravnavani spor je relevantna predvsem določba 360. člena, ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Če je zastaranje začelo teči, preden je nastal vzrok, ki ga je zadržal, se nadaljuje, ko ta vzrok preneha; čas, ki je pretekel pred zadržanjem, pa se všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (drugi odstavek 361. člena OZ).

10.V sodni praksi ni več sporno, da je med prvim valom epidemije COVID-19 prišlo do zadržanja zastaranja. V zvezi s pomenom epidemije in na njeni podlagi sprejetih ukrepov ter njihovem vplivu na tek zastaralnega roka, je vprašanje celovito obravnavalo Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023.

11.Epidemija je bila razglašena 12. 3. 2020 ob 18:00 uri z Odredbo o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) na območju Republike Slovenije z dne 12. 3. 2020 in je trajala do preklica 31. 5. 2020. Preklicana je bila z Odlokom o preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) z dne 14. 5. 2020, ki je začel veljati 15. 5. 2020. VSRS je pojasnilo, da je pri odločitvi pomembno dejstvo, da je vpliv epidemije in zaradi nje sprejetih ukrepov, katerih namen je bil zagotavljanje javnega zdravja in zagotavljanje funkcioniranja države - tudi sodišč, tehtal že zakonodajalec, ko je sprejel interventno ureditev, s katero je posebej uredil tek procesnih in materialnopravnih prekluzivnih rokov. Državni zbor je namreč 20. 3. 2020 sprejel Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki je začel veljati 29. 3. 2020 in je v skladu z 2. členom veljal do vključno 31. 5. 2020. V 3. členu je ZZUSUDJZ določal, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, in roki v sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne, ne tečejo. Pred tem je predsednik VSRS že 13. 3. 2020 v skladu z določilom 83.a člena Zakona o sodiščih - ZS izdal Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena ZS, ki je začela veljati 16. 3. 2020. Na podlagi navedene odredbe so vsa sodišča od 16. 3. 2020 opravljala naroke in odločala samo še v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen ZS. Z odredbo je bilo nadalje odrejeno, da razen v navedenih nujnih zadevah v času trajanja posebnih ukrepov procesni roki ne tečejo in se sodna pisanja ne vročajo. VSRS je v sklepu III Ips 19/2022 izpostavilo, da je bil cilj zakona (in tudi odredbe predsednika VSRS), da se na področju sodnih zadev omogoči takšne ukrepe, ki so usmerjeni v preprečitev širjenja virusne okužbe, varovanja zdravja in življenja ljudi in zagotovitev delovanja sodišč, katerih delovanje je bilo v tem obdobju resno moteno, ter se hkrati zagotavlja izvajanje pravic in obveznosti. ZZUSUDJZ je zadržal tek procesnih rokov v postopkih, ki se zaradi epidemije COVID-19 v tem času niso vodili, kot tudi tek vseh materialnopravnih prekluzivnih rokov za uveljavljanje pravic strank, saj je bilo zaradi teh in predvsem drugih ukrepov, ki jih je sprejela država (npr. zapiranje trgovin, ki ne prodajajo nujnih stvari, storitvenega sektorja, javnega prevoza), posameznikom onemogočeno učinkovito uveljavljanje in izvrševanje njihovih pravic. Prav tako je bilo v prekinjenih postopkih in postopkih, ki se zaradi tega dejstva niso vodili, onemogočeno pravočasno delovanje in ukrepanje državnih organov, zato so se podaljšali tudi materialni roki, ki so prekluzivni.

12.Nadalje je VSRS pojasnilo, da ZZUSUDJZ ni nič določil glede teka zastaralnih rokov, ker možnost zadržanja teka zastaralnega roka določa že OZ v 359. in 360. členu. V skladu z določilom 360. člena OZ zastaranje ne teče tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Ker je že zakonodajalec prepoznal, da so epidemija in zaradi nje sprejeti ukrepi bistveno vplivali na delovanje sodišč in možnost uveljavljanja sodnega varstva in je zato odločil, da ne tečejo ne procesni ne materialnopravni prekluzivni roki, je treba preveriti, ali imajo iste okoliščine vpliv tudi na tek zastaralnih rokov. Če je temu tako, potem je treba po presoji VSRS iste okoliščine prepoznati tudi kot nepremagljivo oviro iz 360. člen OZ.

13.Iste okoliščine imajo vpliv tudi na tek zastaralnih rokov, če sta položaja imetnika zastaranih terjatev in imetnika terjatev, za katere zakon določa materialni prekluzivni rok, primerljiva. V nasprotnem primeru bi namreč bilo kršeno načelo enakosti, ki ga ureja 14. člen Ustave RS. Če dolžnik uspešno uveljavlja zastaranje terjatve, sta imetnik zastarane terjatve in imetnik terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, na istem. Razen praktično nepomembnih razlik, npr. možnosti uveljavljati zastarano terjatev z ugovorom pobota (314. člen OZ), imetnik zastarane terjatve od terjatve po nastopu zastaranja dejansko nima ničesar. Imetniku pravice, za katere so določeni prekluzivni roki, s potekom roka pravica preneha. Na podlagi navedenega je VSRS zaključilo, da je z vidika 23. člena Ustave zastaranje zelo podobno prekluzijam. Položaj imetnika zastarane terjatve ter imetnika terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, se v predmetu primerjanja ob razglasitvi epidemije COVID-19 v prvem valu v bistvenem ni razlikoval. Zato je VSRS zaključilo, da ni najti razumnega razloga, da bi bistveno drugače obravnavali instituta zastaranja in materialnih prekluzij. Ob pretogi uporabi pravil o zastaranju bi bila tožeči stranki odvzeta pravica do sodnega varstva. Glede na navedeno je treba zaključiti, da so bili v času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ. Tek zastaralnega roka je bil v tem času zadržan in se je skladno s pravilom iz drugega odstavka 361. člena OZ podaljšal za čas trajanja nepremagljive ovire (za 81 dni).

14.V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje presodilo, da je bil tek zastaralnega roka zadržan med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020 (za 64 dni), kakor sta tudi navajala tožnica in drugi toženec. Tretji toženec je celo trdil, da je prišlo do zadržanja zastaranja le v kazenskih zadevah za 64 dni. Glede na odločbo VSRS bi bil mogoč tudi zaključek, da je bil tek zastaralnega roka zadržan že 12. 3. 2020, vendar je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna z vidika vezanosti na trditveno podlago tožnice, ki se je sklicevala na zadržanje zastaranja. Če se je tožnica sklicevala na zadržanje zastaranja od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, sodišče ne more odločiti, da je do zadržanja zastaranja prišlo že prej (prim. 2. in 7. člen ZPP). Višje sodišče je odločitev VSRS obširneje povzelo iz razloga, ker bo v nadaljevanju obrazložilo, da se okoliščine v drugem valu epidemije od prvega vala niso razlikovale v takšni meri oziroma so bile v bistvenem podobne, da ne morejo voditi k drugačnemu zaključku glede zadržanja zastaranja.

Glede zadržanja zastaranja v drugem valu epidemije COVID-19

15.Sodišče prve stopnje je glede drugega (jesenskega) vala epidemije zaključilo, da niso bili podani pogoji za zadržanje zastaranja. Zavzelo je stališče, da razglasitev epidemije in z njo povezani ukrepi sami po sebi ne predstavljajo razloga za zadržanja zastaranja po 359. členu OZ. Presodilo je da med 20. 11. 2020 in 31. 1. 2021 ni bilo zakonske podlage za zadržanje zastaranja, saj ni bil sprejet poseben zakon kot ZZUSUDJZ med prvim valom. Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča z dne 13. 11. 2020 pa ni razumelo na način, da bi se nanašala na zadržanje zastaralnih rokov, pač pa je z njo bilo poseženo le v procesne in materialne prekluzivne roke.

16.Pritožnica utemeljeno opozarja, da je navedeno stališče zmotno. Zadržanje zastaranja v drugem valu epidemije je na civilnopravnem oz. gospodarskem področju obravnavalo Višje sodišče v Ljubljani v sodbi V Cpg 459/2022 z dne 19. 12. 2023, katere bistveno vsebine višje sodišče povzema spodaj.

17.Drugi val epidemije COVID-19 je bil razglašen 19. 10. 2020 z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju RS z dne 18. 10. 2020 in je na podlagi več vmesnih odlokov trajal do 15. 6. 2021. Ne glede na navedeno pa ob tem, z razliko od dogajanja ob razglasitvi epidemije COVID-19 v okviru prvega vala, niso bili sprejeti ukrepi, ki bi bistveno oteževali uresničevanje pravice do sodnega varstva in bi lahko predstavljali nepremagljivo oviro v smislu 360. člena OZ. Sodišča so na podlagi odredb predsednika VSRS ob spoštovanju priporočil NIJZ za preprečevanje širjenja virusa COVID-19 poslovala normalno.1 Prav tako iz sprejetih odlokov o omejitvah gibanja in združevanja niso izhajale takšne omejitve, da bi predstavljale nepremagljive ovire in bi onemogočale učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva. Omejitve so se namreč nanašale predvsem na omejitve števila ljudi, ki se lahko družijo, pri čemer je bila ta omejitev izrecno izvzeta za izvajanje in zagotavljanje izvajanja nalog države ter na omejitve prehodov med statističnimi regijami, pri čemer je bilo navkljub omejitvam dovoljeno prehajanje statističnih regij za potrebe dostopa do izvajanja nalog, povezanih z delovanjem pravosodnih in upravnih organov ter organov pregona.2 Prav tako so v tem času ob spoštovanju priporočil NIJZ za preprečevanje širjenja virusa COVID-19 lahko poslovale trgovine, svoje storitve je lahko opravljal storitveni sektor. Obratoval je tudi javni prevoz. Glede na pojasnjeno tako ob razglasitvi epidemije COVID-19 v okviru drugega, jesenskega vala še niso obstajali razlogi, ki bi utemeljevali uporabo določila 360. člena OZ. Tudi VSRS je v sklepu III Ips 19/2022 pojasnilo, da zgolj dejstvo obstoja epidemije nujno še ne zadošča za zadržanje zastaranja.

18.To pa se je spremenilo, ko je bil 13. 11. 2020 sprejet Odlok o začasni prepovedi javnega prevoza, ki je začel veljati 16. 11. 2020 in je trajal do 23. 12. 2020. Prav ta odlok je ob predhodno že razglašeni epidemiji sprožil, da je predsednik VSRS 13. 11. 2020 izdal Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Odredba predsednika VSRS)3 ter da je Vlada RS 19. 11. 2020 na podlagi poleti 2020 noveliranega 83.a člena ZS na predlog predsednika VSRS sprejela Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom,4 ki je začel veljati in se uporabljati 20. 11. 2020. Z Odredbo predsednika VSRS je bilo odrejeno, da sodišča v nenujnih zadevah od 16. 11. 2020 odločajo in vročajo sodna pisanja ne izvajajo pa narokov in ostalih dejanj, ki terjajo fizično prisotnost strank, ter da procesni roki v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke ne štejejo za nujne, v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZS, ne tečejo. Ukrepi po navedeni odredbi so prenehali veljati 31. 1. 2021 na podlagi Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 28. 1. 2021, v kateri je bilo tudi določeno, da procesni roki začnejo ponovno teči s 1. 2. 2021. Dne 31. 1. 2021 je prenehala tudi veljavnost sklepov Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih.5 V tem času so bile na podlagi odlokov zaostreni pogoji združevanje in gibanja.

19.Iz navedenega v predhodnih odstavkih izhaja, da je bilo v obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom COVID-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ. Kot je že bilo pojasnjeno, je položaj imetnika zastarane pravice in imetnika terjatve, za katero zakon določa prekluzivni rok, v bistvenem enak, saj je zastaranje zelo podobno prekluzijam. V nasprotnem primeru bi namreč bilo kršeno načelo enakosti, ki ga ureja 14. člen Ustave RS. Ker ni najti razumnega razloga, da bi bistveno drugače obravnavali instituta zastaranja in materialnih prekluzij, je tako treba zaključiti, da je bil v obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 tek zastaralnih rokov zadržan na podlagi določila 360. člena OZ. Višje sodišče je pojasnilo, da je upoštevalo, da so okoliščine, ki utemeljujejo uporabo generalne klavzule, nastopile že 16. 11. 2020, ko so začeli veljati ukrepi, ki so bistveno onemogočili uveljavljanje pravice do sodnega varstva (prepoved javnega prevoza) in so povzročili sprejem sklepa vlade, na podlagi katerega so prenehali teči materialni prekluzivni roki. Višje sodišče je pri tehtanju pravice do sodnega varstva in pravice do pravne varnosti tudi v tem primeru dalo prednost pravici do sodnega varstva. Razglašena epidemija in upoštevni ukrepi, ki so vplivali na tek zastaralnega roka, so trajali tako kratek čas, da pravna varnost za toženo stranka zaradi zadržanja zastaranja ne more biti prizadeta.

20.Navedenemu stališču v zadevi V Cpg 459/2022 se višje sodišče pridružuje tudi v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi preveliko težo dalo okoliščini, da v drugem valu ni bil sprejet zakon, primerljiv ZZUSUDJZ. Ni pa ustrezno ovrednotilo, da je na podlagi poleti 2020 noveliranega ZS (šesti odstavek 83.a člena) in na predlog predsednika VSRS Vlada izdala Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom. Na podlagi slednjega niso tekli materialni prekluzivni roki. Na podlagi Odredbe predsednika VSRS že prej niso tekli procesni roki. Skupno je to pomenilo, da je bilo stanje v drugem valu epidemije praktično enako kot med prvim valom, le da je to prej urejal poseben zakon, v drugem valu pa Odredba predsednika VSRS in Sklepi Vlade, izdani na podlagi šestega odstavka 83.a člena ZS. Navedeno pa narekuje zaključek, da je bil tek zastaralnega roka zadržan tudi v drugem valu epidemije med 16. 11. 2020 in 31. 1. 2021.

21.Sodišče prve stopnje se je v utemeljitev svoje odločitve sklicevalo na odločbi kazenskega oddelka VSRS I Kp 50572/2016 in I Ips 16253/2020, ki pa po presoji višjega sodišča v obravnavani zadevi nista uporabljivi. Iz obeh v bistvenem izhaja, da je bil rok za zastaranje kazenskega pregona zadržan le v času prvič razglašene epidemije (29. 3. 2020 - 31. 5. 2020), ne pa tudi v času, ko je bila epidemija razglašena drugič (20. 11. 2020 - 31. 1. 2021). Glavni razlog za takšno stališče je bil ravno v odsotnosti posebnega zakona kot je bil ZZUSUDJZ. Vendar pa je že VSRS v I Ips 16253/2020 izpostavilo, da je v sodbi I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021 med drugim presodilo, da roka za zastaranje kazenskega pregona ni mogoče šteti za rok, ki je določen za uveljavljanje pravic strank v sodnem postopku, temveč gre za rok v katerem mora država izvesti in pravnomočno končati kazenski postopek, torej za rok v katerem sme država posegati v obdolženčeve človekove pravice. Poleg tega državni tožilec v kazenskem postopku ne uveljavlja svoje pravice, temveč storilca preganja v javnem interesu in po uradni dolžnosti. Določilo, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, zato ne more biti podlaga za zadržanje teka zastaralnih rokov za kazenski pregon. Poenostavljeno povedano: ZZUSUDJZ je v drugem odstavku 3. člena6 posegel tako na kazensko kot civilnopravno področje, medtem ko Sklep Vlade z dne 19. 11. 2020 na kazenskopravno področje ni posegel. Dikcija iz Sklepa Vlade "Roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo." se ne nanaša na zastaranje kazenskega pregona, ker državni tožilec v kazenskem postopku ne uveljavlja svoje pravice. Citirani zadevi VSRS, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje, zato nista uporabljivi.

22.Obrazloženo pomeni, da se je tožnica utemeljeno sklicevala na zadržanje zastaranja. Tožnica je trdila in tako navaja tudi v pritožbi, da je bilo zastaranje zadržano med 20. 11. 2020 in 31. 1. 2021. Zaradi vezanosti na trditveno podlago lahko višje sodišče upošteva ta časovni okvir, vendar je zaključek enak ne glede na to ali kot prvi dan zadržanja uporabimo 16. 11. ali 20. 11. 2020. Zastaralni rok v obravnavnem primeru se poleg že ugotovljenih 64 dni, podaljša še za dodatnih 72 dni, oziroma skupno na 136 dni. Zastaralni rok, ki je začel teči 12. 4. 2019 in bi se redoma iztekel 12. 4. 2022, se je zato iztekel 26. 8. 2022. To pomeni, da je bila tožba, vložena 18. 7. 2022, pravočasna in ni prišlo do zastaranja terjatve.

23.Višje sodišče na koncu še ugotavlja, da so utemeljene tudi pritožbene navedbe, da se prva toženka na zastaranje sploh ni sklicevala. Tudi iz tega razloga je sodišče prve stopnje zagrešilo zmotno uporabo materialnega prava, ker je v korist prve toženke presodilo, da je prišlo do zastaranja terjatve, čeprav se prva toženka na to ni sklicevala. V skladu s tretjim odstavkom 335. člena OZ se namreč sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Upoštevati je treba tudi 195. člen ZPP: vsak sospornik je v pravdi samostojna stranka; njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (razen če gre za enotne sospornike, vendar v tem primeru ne gre za to). Zato tudi ne more iti v korist prve toženke, če sta druga in tretja toženka uveljavljali ugovor zastaranja.

Sklepno

24.S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj zaradi zmotne presoje ugovora zastaranja, sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotavljalo. To terja razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 458. člena ZPP). V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ponovno odločiti o zadevi. Višje sodišče ne more prvič samo opraviti celotnega dokaznega postopka in ugotavljati vseh relevantnih dejstev, saj bi v nasprotnem primeru kršilo pravico strank do pritožbe in dvostopenjskega sojenja.

25.Zaradi utemeljenosti pritožbe tožnice, ki terja razveljavitev celotne prvostopenjske sodbe, višje sodišče ni posebej vsebinsko obravnavalo pritožbe drugega toženca zoper stroškovno odločitev, ker je bila ta razveljavljena že ob obravnavi pritožbe tožnice.

26.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Glej določila Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 19. 10. 2020 (Ur. l. RS, št. 148/2020 z dne 19. 10. 2020).

2Odlok o začasni splošni omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi v Republiki Sloveniji ter prepovedi prometa posameznih vrst blaga in izdelkov v času zbiranja ljudi z dne 8. 10. 2020 (Ur. l. RS. št. 138/2020) in naslednji.

3Ur. l. RS, št. 165/2020 z dne 13. 11. 2020.

4Ur. l. RS, št. 167/2020 z dne 19. 11. 2020.

5Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom z dne 16. 12. 2020 in dne 8. 1. 2021 (Ur. l. RS, št. 190/2020 in 4/2021).

6Ta se glasi: "Roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne."