Jedro

Do kolikšne rente (zmanjšane ali polne) je upravičen oškodovanec, zavisi od odločilnega dejstva, ali bi tožnik z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako v razumnih okvirih zmanjšal nastalo škodo, na kar sicer tožnik v pritožbi na načelni ravni pristaja. Predpogoj za odgovor na to vprašanje je, da si oškodovanec aktivno prizadeva iskati zaposlitev. Če kljub delni delovni zmožnosti ne more dobiti zaposlitve, bi mu lahko šla polna odškodnina v skladu s 169. členom OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni - v II. točki izreka tako, da se znesek prisojene odškodnine zviša za 7.000,00 EUR (na 11.266,51 EUR), da se datum 16. 7. 2013, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti, nadomesti z datumom 16. 4. 2013 in da je tožena stranka dolžna plačati natekle zakonske zamudne obresti v višini 162,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2013 dalje; - v V. točki izreka tako, da se datum 15. 7. 2013 nadomesti z datumom 15. 4. 2013 in znesek 188,61 EUR z zneskom 26,20 EUR ter - v VI. točki izreka tako, da se po novem glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.896,81 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 323,08 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dopustilo spremembo tožbe z dne 19. 10. 2015 (I. točka); toženki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožniku odškodnino za nematerialno in materialno škodo v znesku 4.266,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2013 dalje do plačila (II. točka); od 1. 8. 2013 dalje mesečno plačevati znesek 150,00 EUR iz naslova mesečne rente za tujo pomoč, in sicer tako, da do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do dneva plačila, plača v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka) in odškodnino za materialno škodo iz naslova izgube na zaslužku v znesku 6.187,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2015 daje do plačila (IV. točka). V presežku (glede odškodnine za materialno in nematerialno škodo v znesku 67.445,00 EUR s pp, zamudnih obresti v znesku 188,61 EUR s pp, zamudnih obresti za nematerialno in materialno škodo od 11. 4. 2013 do 15. 7. 2013, odškodnine za materialno škodo zaradi izgube na zaslužku v znesku 570,00 EUR s pp ter glede mesečne rente zaradi izgube na zaslužku v znesku 343,48 EUR od 1. 10. 2015 dalje) je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (VI. točka).

2. Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (glede nematerialne škode za znesek 21.475,00 EUR, materialne škode iz naslova tuje pomoči za znesek 14.199,90 EUR in iz naslova izgube na zaslužku v znesku 570,0 0 EUR in mesečne rente zaradi izgube na zaslužku ter zakonske zamudne obresti v znesku 188,00 EUR ter zamudnih obresti za čas od 16. 4. 2013 do 16. 7. 2013) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da ugodi tožbenemu zahtevku še v preostalem delu, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Zavzema se za enotno denarno nadomestilo za primarni in sekundarni strah. Glede primarnega strahu poudarja, da mu je sodišče odmerilo prenizko odškodnino, saj mu je dejstvo, da je bil normalno pogovorljiv na travmatološki kliniki, štelo v škodo, moralo pa bi narekovati prisojo višje odškodnine, saj to pomeni, da se je zavedal prometne nesreče in hudih poškodb. Sodišču očita, da pri svoji odločitvi ni upoštevalo vseh ugotovitev glede sekundarnega strahu. Napačno ga je priznalo le za čas hospitalizacij v skupnem trajanju 49 dni, za preostalo obdobje aktivnega zdravljenja, to je do zacelitve zlomov, pa ga štelo za nedokazanega, čeprav ga je tožnik dokazal z vsebino izvedenskega mnenja. Odločitev glede tega je protispisna, pa tudi razlogi sodbe si nasprotujejo. Odločitev sodišča o tem, da zaskrbljenost za izid zdravljenja od zacelitve zlomov približno dve leti po nezgodi do dokončne ugotovitve posledic dne 19. 2. 2013 ne dosega ravni za priznanje odškodnine, nasprotuje ugotovitvi izvedenca, da je bil tožnik za izid zdravljenja utemeljeno zaskrbljen. Da je bila njegova zaskrbljenost utemeljena, izhaja tudi iz dejstva, da so mu ostale trajne posledice. Če je sodišče štelo, da predložena medicinska dokumentacija in s strani toženke neprerekano izvedensko mnenje nista zadostna dokaza, bi moralo izvesti zaslišanje tožnika tudi v tem delu.

Kar zadeva odškodnino iz naslova telesnih bolečin, sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, določb 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ker mu je prisodilo odškodnino iz tega naslova le za čas do oktobra 2012, ne pa bolečin po tem datumu, ki jih trpi in jih bo tudi v bodoče. Namesto tega naj bi jih napačno upoštevalo pri prisoji odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toda iz razlogov ne izhaja, da bi jih dejansko ovrednotilo v okviru odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ugotovitev sodišča, da tožnik še vedno trpi občasne bolečine, da bodo te prisotne tudi v bodoče in bo moral jemati protibolečinske tablete, tožnikova mladost oziroma da bo trpel bolečine do konca življenja, po njegovem mnenju utemeljujejo zvišanje odškodnine za 7.000 EUR. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj so bolečine v konkretnem primeru prisotne v obeh nogah.

Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je bila njegova navedba, da je njegovo življenje po škodnem dogodku v celoti spremenjeno, nekonkretizirana oziroma nedokazana. Poudarja, da pred škodnim dogodkom ni bil vezan na bergle ne na Bosno, potoval in delal je po svetu, bil je aktiven in odprt do novosti. Onemogočen mu je tudi stik z nasprotnim spolom zaradi omejitev pri aktivnostih in brazgotin. Meni, da dejstvo, da se tožnik pred škodnim dogodkom ni športno udejstvoval, ne vpliva na odmero odškodnine, saj se ta določa za v bodoče in ne za čas pred škodnim dogodkom, to dejstvo lahko vpliva le na višino odškodnine, ne pa na utemeljenost zahtevka. Sodišče se ni opredelilo do tožnikove izpovedbe in zaslišanja izvedenca o tem, da ne more opraviti nobenih del v hiši ali na vrtu. Očita mu tudi, da je zahtevo po ustrezni trditveni podlagi prestrogo tolmačilo v škodo tožnika, saj je od njega zahtevalo, da bi moral trditi vsako najmanjšo podrobnost, zadostuje pa, da navede bistvene okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine. Sodišče po njegovem mnenju ni napravilo skrbne in celovite dokazne ocene in s tem storilo bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z 8. členom ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, pa tudi absolutni bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka iste določbe. Zavrnitev zahtevka v tem delu je namreč neživljenjsko oprlo na okoliščino, da tožnik o škodi in posledicah ni posebej izpovedal oziroma naj to ne bi bilo posebej zatrjevano v tožbi.

Ne pritožuje se zoper višino prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, temveč sodišču očita, da je delno plačilo za nematerialno škodo napačno štelo kot delno plačilo škode iz tega naslova, s tem pa bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je namesto toženke samovoljno odločilo o izvršenih poplačilih v škodo tožnika in korist toženke. Ta je v odgovoru na tožbo v celoti ugovarjala tožbenemu zahtevku glede duševnih bolečin zaradi skaženosti, iz česar izhaja, da te škode ni plačala tožniku. Delno plačilo toženke za nematerialno škodo v višini 54.400,00 EUR se torej lahko šteje le kot delno plačilo za strah, telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izpodbijana sodba je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbami 3., 5. in 7. člena ZPP, pa tudi s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožniku ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem, kar predstavlja kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic in pravice sodnega varstva skladno z 22. in 23. členom Ustave RS.

Sodišču nadalje očita nekritično sledenje ugotovitvi izvedenca, da je tožnik tujo pomoč potreboval le dva meseca v trajanju 3 ur dnevno in nato ves čas po 1 uro dnevno. To namreč nasprotuje medicinski dokumentaciji, ki se nanaša na potek tožnikovega zdravljenja, saj se po odpustu iz IRSR-ja zdravstveno stanje tožnika ni ustalilo do te mere, da bi bilo enako kot sedaj. Iz izpovedbe tožnika in priče izhaja, da tožnik potrebuje pomoč pri vseh opravilih, kar je logično glede na trajne omejitve. Zdravstveno stanje se tudi ni ustalilo že po treh mesecih zdravljenja, temveč glede na ugotovitev sodišča konec leta 2012. Sodišče je pri tem upoštevalo le izvid iz odpustnega lista IRSR, ne pa tudi ostale zdravstvene dokumentacije. Meni, da bi mu sodišče moralo priznati tujo pomoč v obsegu 8 ur na dan do konca leta 2012, v obsegu 4 ur dnevno 4 leta po škodnem dogodku, ko je uporabljal obe bergli, v trajanju ene ure dnevno pa šele sedaj, ko se je njegovo stanje stabiliziralo in izboljšalo do te mere, da lahko doma opravlja najlažja gospodarska opravila. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče odmeriti odškodnino iz tega naslova v zahtevani višini 20.630,00 EUR oziroma ob upoštevanju delnih plačil in utesnitvi zahtevka tožniku prisoditi 18.279,90 EUR, torej 14.199,90 EUR več od prisojenega.

Nasprotuje stališču sodišča, da bi bilo v nasprotju z namenom odškodnine in neživljenjsko, da se tožniku, ki poseduje določeno delovno zmožnost, prizna mesečna renta v znesku minimalne plače v Sloveniji. Iz določb OZ pogoj za uveljavljanje rente za v bodoče ni šele popolna delovna nezmožnost oziroma, če bi tožnik izkazal, da zaradi posledic poškodbe ne more dobiti nikakršnega dela, torej tudi tistega dela ne, za katerega je glede na izvedene dokaze še zmožen. Obrazložitev v delu, da bi tožnik itak izgubil zaposlitev z izbrisom delodajalca iz registra poslovnih oseb, glede na stanje v gradbeni panogi pa bi bilo nerealno pričakovati, da bi z naslednjim dnem dobil novo zaposlitev, tožnik pa naj ne bi aktivno deloval v smeri pridobitve nove zaposlitve (torej da ne zmanjšuje svoje škode), je nepravilna in v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tožnik je na zavodu za zaposlovanje od 1. 9. 2013, zato je nerazumljivo, zakaj sodišče upravičenje tožnika do plačila izgube na zaslužku veže na datum prenehanja delovanja tožnikovega nekdanjega delodajalca iz časa škodnega dogodka, saj nima obveznosti, da bi delal pri njem celo delovno dobo. Razlogi v tem delu so nerazumljivi in jih ni moč preizkusiti. Strinja se z ugotovitvijo sodišča, da so zaradi neugodnih razmer na trgu dela tožnikove možnosti za kakršnokoli zaposlitev minimalne, nasprotuje pa njegovi odločitvi, da slabe razmere na trgu bremenijo tožnika oziroma nalaga tožniku, da bi moral z gotovostjo dokazati, da bi se zaposlil takoj, ko bi predhodni delodajalec prenehal s svojo dejavnostjo. Opozarja, da zavzeto stališče odstopa od sodbe II Ips 114/2012, v kateri je sodišče poudarilo, da ni mogoče pripisati slabih zaposlitvenih pogojev v breme tožniku pri odmeri odškodnine zaradi izgube na zaslužku. Pomanjkanje dela na trgu torej ne razbremeni toženke obveznosti, da tožniku povrne povzročeno škodo. Sodišče neutemeljeno očita tožniku neaktivnost pri iskanju zaposlitve, saj je prijavljen na zavodu za zaposlovanje, kar je izpovedal ob zaslišanju, enako tudi, da se redno zglaša pri svoji svetovalki na zavodu, da torej aktivno išče zaposlitev, vendar te zanj ni zaradi omejitev. Glede na izpodbijano sodbo bi tožnik moral pridobiti drugo izobrazbo ali poklicno prekvalifikacijo, za katero pa ni sposoben, saj ima zaključeno le osnovnošolsko izobrazbo.

Sodišče bi moralo toženki naložiti plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva prejema odškodninskega zahtevka dalje v skladu z 299. členom OZ in ne šele od preteka treh mesecev od vložitve zahtevka na zavarovalnico na podlagi 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Iz enakega razloga je nepravilna tudi odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka iz naslova nateklih zamudnih obresti v znesku 188,00 EUR, to je od zneska 21.854,32 EUR, plačanega pred pravdo 17. 5. 2013. Čeprav je sodišče izračunalo, da je tožnikov uspeh 51 %, je odločitev o stroških, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, napačna, saj so stroški tožnika napram toženkinim stroškom neprimerno višji. Poudarja, da je imel stroške z vložitvijo odškodninskega zahtevka v predpravdnem postopku v višini 1.676,00 EUR z 22 % DDV-jem.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede nepremoženjske škode

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik, poškodovan kot pešec v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanka toženke (zavarovalnice), tedaj star 34 let, utrpel zlom obeh stegnenic, zlom leve goleni, dvoetažni zlom leve piščali, zlom mečnice s trombozo ene od golenskih arterij, zaradi dolgotrajnega ležanja razvoj preležanin na obeh petah, in odmerilo skupaj 54.900,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, od tega 23.000,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 25.200,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 3.200,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in 3.500,00 EUR za strah.

6. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, z izjemo odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ustrezno upoštevalo merila, ki jih določa 179. člen OZ, ter načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom se denarno zadoščenje odmeri glede na trajanje in intenziteto posledic pri posameznem oškodovancu, upoštevaje okoliščine konkretnega primera. Funkcija drugega načela, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS), pa je vzpostavitev sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera in se kaže v tem, da mora sodišče enake položaje obravnavati enako, različne pa različno, z njim pa se doseže, da je znesek vpet v širše družbene okvire in v skladu z obstoječo sodno prakso.

7. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prisodilo tožniku 23.000,00 EUR od zahtevanih 30.000,00 EUR. Pritožnik ne izpodbija ugotovljenih okoliščin glede obsega in intenzitete telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, utemeljeno pa se mu zdi prisojena odškodnina iz tega naslova prenizka. Sodišče je v celoti povzelo s strani izvedenca objektivizirane zaključke glede trajanja in intenzitete bolečin: tožnik je trpel zelo hude bolečine 11 dni, trajne hude intenzitete 7 tednov, trajne srednje hude 10 tednov, trajne lahke bolečine z občasnimi srednje hudimi bolečinami 20 mesecev in občasne lahke in srednje hude bolečine do konca zdravljenja 11. 10. 2012. Poleg tega še danes trpi občasne lahke bolečine po daljši hoji in obremenjevanju, pri hoji navkreber in navzdol in po neravninah ter ob spremembah vremena v predelu zlomov, spredaj v levem kolenu in levem gležnju, ki jih je sodišče ovrednotilo, a napačno v okviru odmere odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče je nadalje dosledno upoštevalo vse nevšečnosti med zdravljenjem: prva medicinska pomoč na mestu nesreče, transport v spremstvu zdravnika v UKB, takojšnja premestitev v reanimacijski prostor, sedacija in intubacija: diagnostični postopki in operacija vseh zlomov v splošni anesteziji; ponovna operacija v splošni anesteziji zaradi odstranitve zunanjih fiksatorjev in reosteosinteza vseh zlomov z IM žeblji; operacija v regionalni anesteziji zaradi odstranitve vseh treh IM žebljev in reosteosinteza s povrtanjem in debelejšimi IM žeblji za nezaraščen zlom desne stegnenice in leve goleni; operacija zaradi odstranitve IM žebljev iz desne stegnenice in leve goleni; odstranitev zaklepnih vijakov zaradi dinamizacije osteosintez 2x, torej skupaj 4 operacije; več nekrektomij preležanin na petnicah; redno vsakodnevno prevezovanje ran ob zunanjem fiksatorju po prvi operaciji, nato pa po drugi operaciji na 2-3 dni do odstranitve šivov; infuzije v času zdravljenja na EIN (6 dni), prejemanje močnih analgetikov ves čas hospitalizacije; izvajanje fizioterapije ves čas hospitalizacije in kompleten rehabilitacijski program v URI S. (52 dni); kolonizacija z bolnišnično bakterijo MRSA; 2-mesečna vezanost na posteljo; 1-mesečna vezanost na gibanje z invalidskim vozičkom; 1-mesečna vezanost na hoduljo, 3-letna uporaba bergel do zaključka zdravljenja 11. 10. 2012, 49 dni skupne hospitalizacije, 52 dni rehabilitacije v URI S., 18 pregledov pri specialistu, 64 pregledov pri osebnem zdravniku, vsaj 90 rtg slikanj, 2 UZ preiskavi, 1 CT preiskava, 1 rtg tomografija, 1 EMG preslikava levega spodnjega uda; 3-mesečna uporaba peronealne opornice, večkratna hospitalizacija, stalno potovanje iz BIH na preglede v Slovenijo enkrat na mesec. Tožnikovo aktivno zdravljenje je trajalo skoraj 3 leta, in sicer od 16. 11. 2009 do 11. 10. 2012, ko je bil znan obseg poškodb in trajne posledice.

8. Tožnik ima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru telesnih bolečin upoštevati tudi bodoče občasne lahke bolečine po daljši hoji in obremenjevanju, pri hoji navkreber, navzdol in po neravninah ter ob spremembi vremena v predelu zlomov, spredaj v levem kolenu in levem gležnju, ki jih je sicer napačno ovrednotilo v okviru odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Navedene bolečine so res posledica aktivnosti oziroma sprememb stanja in jih bo tožnik trpel v bodoče, a kljub temu ohranjajo naravo telesnih bolečin. Začasna prikrajšanja med zdravljenjem se glede na utrjeno sodno prakso res vrednotijo v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ne velja pa nasprotno, da bi lahko bodoče telesne bolečine, čeprav so posledica življenjskih aktivnosti in bi lahko oškodovanca odvračale od njih, upoštevali pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pravkar navedeno dejstvo, ugotovljene posledice, dolgotrajno zdravljenje s številnimi nevšečnostmi in dolgimi bolečinskimi obdobji, dejstvo, da bo bolečine trpel tudi v prihodnje in tožnikova starost ob nastanku škodnega dogodka, ob primerjavi z zadevami, v katerih so oškodovanci utrpeli poškodbe v podobnem obsegu s primerljivimi posledicami,(1) utemeljujejo višjo odmeno za telesne bolečine in nevšečnosti, kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje, tako da se zviša s 23.000,00 EUR na 30.000,00 EUR.

9. Tožnik si neutemeljeno prizadeva za nadaljnjih 3.500,00 EUR, skupaj torej 7.000,00 EUR odškodnine iz naslova strahu. Sodišče prve stopnje je namreč v zadostni meri ovrednotilo intenziteto in trajanje njegovega strahu. Neutemeljena je pritožbena navedba, da mu sodišče ni prisodilo odškodnine iz naslova strahu v enotnem znesku, temveč ločeno za primarni in za sekundarni strah. Četudi bi sodišče to res storilo, to ne bi šlo v škodo tožniku, s seštevancema je namreč vselej moč priti do vsote in s tem enotne odškodnine, kvečjemu bi s tem povečalo preglednost in mu olajšalo preizkus pravilnosti odločitve. Sodišče je tožniku prisodilo primerno odškodnino v višini 1.000 EUR iz naslova polurnega primarnega strahu na račun hudih poškodb spodnjih okončin in močno deformiranega stopala, ki je bilo obrnjeno navzven za 180 stopinj, kar je vodilo v hud strah za lastno življenje oziroma morebitno paraliziranost, v nadaljevanju pa utemeljilo neprisojo višje odškodnine z argumentom, da kratkotrajen primarni strah ni povzročil duševnega neravnovesja pri tožniku, na kar je sklepalo iz dejstva, da je bil tožnik na travmatološki kliniki normalno pogovorljiv. Torej sodišče priznava, da je bilo tožnikovo duševno ravnovesje porušeno pol ure po škodnem dogodku, ne pa dalj časa, sicer mu ne bi prisodilo niti 1.000 EUR. Nedoumljiv je tožnikov pritožbeni očitek, da je sodišče štelo dejstvo, da je bil normalno pogovorljiv na travmatološki kliniki, v njegovo škodo, moralo bi ga pa v njegovo korist v smislu, da je bil zavesten ob prometni nesreči. Sodišče namreč nasprotnega ni ugotovilo, to dejstvo pa tudi sicer ni bilo nikoli sporno. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede trajanja in intenzivnosti sekundarnega strahu, ki ga je omejilo na 49 dni hospitalizacije po škodnem dogodku, utemeljeno pa ga kljub tožnikovim prizadevanjem ni priznalo za nadaljnje obdobje do zacelitve zlomov oziroma do leta 2013, ko je bil dokončno znan obseg posledic, ker ni bil dovolj intenziven. Sodišče je tisto, ki na podlagi dokaznega gradiva oceni, ali neka stopnja zaskrbljenosti oškodovanca še utemeljuje prisojo odškodnine, kot je to storilo v konkretnem primeru. Kljub ugotovitvam izvedenca, ki jih je sodišče dosledno povzelo v izpodbijani sodbi, da je tožnik utrpel tudi občasen intenziven strah do zacelitve zlomov in da je bil utemeljeno zaskrbljen, dokler ni bil obseg posledic dokončno znan do pregleda pri specialistu plastiku leta 2013, je bilo sodišče prosto pri odmeri odškodnine. Zato že pojmovno ne moremo govoriti o nasprotovanju ugotovitvam izvedenca. Ugotovitve, ki jih tožniku ni uspelo izpodbiti, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne narekujejo prisoje odškodnine za strah, višje od 3.500,00 EUR.(2)

10. Tožnik ne nasprotuje odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, temveč sodišču neutemeljeno očita kršitev več določb pravdnega postopka in ustavnih določb, ker naj bi delna plačila s strani zavarovalnice nepravilno štelo tudi kot plačilo odškodnine iz tega naslova, čeprav naj bi ji toženka ves čas ugovarjala. Meni, da bi morala delna plačila v skupni višini 54.400,00 EUR odpasti zgolj na preostale postavke. Pritožbeno sodišče se strinja s pristopom prvostopenjskega sodišča, ki je najprej odmerilo odškodnino po posameznih postavkah in od njihovega seštevka (enotne odškodnine) odštelo valorizirano vrednost plačil. Uporabljeni pristop v ničemer ne okrni tožnikovega položaja, saj ne vpliva na višino odmerjene odškodnine znotraj posameznih postavk.

11. Sodišče prve stopnje je prisodilo odmeno za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 25.200,00 EUR. Tožnik se v pritožbi zavzema za njeno zvišanje na zahtevanih 36.000,00 EUR, pri čemer v pretežnem delu le povzema enake posledice, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki se kažejo kot omejitve pri gibanju in delovni zmožnosti: trajno zmanjšana sposobnost za pridobitno delo, ki ga sicer lahko opravlja v polnem delovnem času, a je zmožen le za pretežno sedeče delo, kjer je sedenja preko polovico delovnega časa in ni dvigovanja bremen, težjih od 5 kg; tožnik je invalid III. kategorije; ne more hoditi po neravnem terenu ali na daljše razdalje brez uporabe bergel, hodi lahko le do 200 metrov brez uporabe bergle; ne sme voziti avtomobila, ima težave pri uporabi javnega prevoza zaradi premagovanja neravnin. Te okoliščine je tožnik dodatno razdelal šele v pritožbi kot odziv na očitek sodišča prve stopnje o pomanjkljivem konkretiziranju zmanjšanja življenjske aktivnosti, o katerem sodišče lahko sklepa le po primerjavi sedanjega stanja s stanjem pred obravnavanim škodnim dogodkom oziroma z obsegom aktivnosti, s katerimi se je oškodovanec ukvarjal pred nastankom škodnega dogodka, zato pritožba nima prav, da okoliščina, da se tožnik predtem ni športno udejstvoval, nima vpliva na utemeljenost zahtevka za plačilo odškodnine iz tega naslova. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnikova navedba, da je njegovo življenje po škodnem dogodku v celoti spremenjeno, preskopa, da bi pokrila v njegovi izpovedbi opisane vidike zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik bi moral vsaj v grobem orisati, v čem se ta kaže, potem pa bi imel možnost to podrobneje opisati v izpovedbi. Nikakor pa ne drži, kar tožnik navaja v pritožbi, da je sodišče zahtevalo od njega, da zatrjuje vsako najmanjšo podrobnost. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede tega je izčrpna, prepričljiva, logična in celovita, zato sodišče ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi ne bistvene kršitve iz prvega odstavka istega člena v zvezi z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz nje utemeljeno štelo za nedokazano dejstvo o tožnikovem predhodnem športnem udejstvovanju in družabnem življenju, pa tudi, da naj bi bilo po nastanku škodnega dogodka pri tožniku oteženo ustvarjanje družine. Končno tožnik neutemeljeno očita sodišču, da se ni opredelilo do zaslišanja izvedenca o tem, da ne more opraviti nekaterih lažjih gospodarskih del v hiši oziroma del na vrtu.(3) Te okoliščine so bile podlaga za prisojo mesečne rente iz naslova tuje pomoči 1 uro dnevno, s katero se tožnik v pritožbi izrecno strinja. Po primerjavi s podobnimi zadevami je moč zaključiti, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, kar se kaže v tem, da so tožnikova prikrajšanja iz tega naslova ustrezno ovrednotena oziroma zagotovo ne dajejo podlage za prisojo višje odškodnine, za kar si prizadeva tožnik.(4)

12. Tudi po primerjavi po novem prisojene enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 61.900,00 EUR oziroma 60,9 povprečnih mesečnih neto plač s primeri, v katerih so oškodovanci utrpeli podobno poškodbo oziroma posledice podobnih razsežnosti,(5) sledi sklep, da je ta povsem ustrezna. Dosojeni znesek tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo, zato se tožnik neutemeljeno zavzema za njegovo nadaljnje zvišanje.

Glede tuje pomoči

13. Pritožbeno sodišče glede obsega potrebne tuje pomoči sprejema dejanski zaključek sodišča prve stopnje, ki sloni na celoviti in življenjsko prepričljivi dokazni oceni ne samo odpustnega pisma URI S. z dne 26. 2. 2010, v katerem je navedeno, da se je tožnik v času rehabilitacije osamosvojil v dnevnih aktivnostih, temveč tudi izpovedb tožnika in priče H.Č in izvedenskega mnenja ter njegove dopolnitve, ki izhajata iz celotne medicinske dokumentacije. Nobeden od navedenih dokazov ni dokazno podprl trditev tožnika, ki jih je ponovil v pritožbi, da je potreboval tujo pomoč osem ur na dan do ustalitve njegovega zdravstvenega stanja leta 2012, štiri ure dnevno do konca uporabe obeh bergel leta 2013 in šele nato eno uro dnevno. Pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo ostale zdravstvene dokumentacije oziroma da ji zaključek sodišča nasprotuje, se izkaže za zgrešenega.

Glede izgubljenega zaslužka in rente iz tega naslova

14. Pogoj za prisojo škode zaradi izgubljenega zaslužka oziroma denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka.(6) Sodišče prve stopnje je ustrezno napolnilo pravni standard normalnega teka s tem, ko je izhajalo, da bi tožnik v primeru, da škodni dogodek ne bi nastopil, še naprej pridobival dohodke in bil zaposlen pri istem delodajalcu, vendar le do junija 2015, ko je bil delodajalec izbrisan iz poslovnega registra. Da bi bil tožnikov zahtevek utemeljen tudi po tem trenutku, bi v skladu s pravilom o dokaznem bremenu moral z verjetnostjo dokazati, da bi se tudi po izbrisu delodajalca lahko zaposlil kot gradbeni delavec pri drugem delodajalcu, če ne bi bil poškodovan, vendar tega ni zmogel. Pritožbeno sodišče deli mnenje sodišča prve stopnje, da bi bilo glede na stanje v gradbeni panogi nerealno pričakovati, da bi tožnik z naslednjim dnem dobil novo zaposlitev, zaradi česar vzročna zveza z nastankom škode po prenehanju delovanja tožnikovega nekdanjega delodajalca ni podana. Sodišče je torej upravičenje tožnika do plačila izgube na zaslužku pravilno omejilo na junij 2015, razlogi o tem so razumljivi in jih je moč preizkusiti.

15. V pritožbi povzeto stališče sodišča, da bi bilo v nasprotju z namenom odškodnine in neživljenjsko, da se tožniku, ki poseduje določeno delovno zmožnost, prizna mesečna renta v znesku minimalne plače v Sloveniji, je s tem, ko je iztrgano iz konteksta oziroma stoji samo, prikazano v drugačni luči, kot se bere v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki zajema vse okoliščine konkretnega primera. Nikakor pa mu ne gre pripisati pomena, ki mu ga skuša dati tožnik, češ da delna zmožnost za delo v nobenem primeru ne daje podlage za prisojo polne odškodnine (rente, ki je razlika med invalidnino, ki jo tožnik prejema, in polno plačo, minimalno plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če se ne bi poškodoval) oziroma, da je pogoj za uveljavljanje rente šele popolna delovna nezmožnost. Do kolikšne rente (zmanjšane ali polne) je upravičen oškodovanec, zavisi od odločilnega dejstva, ali bi tožnik z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako v razumnih okvirih zmanjšal nastalo škodo, na kar sicer tožnik v pritožbi na načelni ravni pristaja. Predpogoj za odgovor na to vprašanje je, da si oškodovanec aktivno prizadeva iskati zaposlitev. Če kljub delni delovni zmožnosti ne more dobiti zaposlitve, bi mu lahko šla polna odškodnina v skladu s 169. členom OZ. Pritožbeno sodišče v polni meri sprejema dejanski zaključek sodišča, da tožnik v obravnavani zadevi ni aktivno deloval v smeri pridobitve zaposlitve ali dela, saj ima oporo v pravilni dokazni oceni, predvsem tožnikove izpovedbe, medtem ko ni ponudil nobenega drugega dokaza, ki bi sodišče prepričalo v nasprotno. S pritožbenim sklicevanjem na svojo izpovedbo že zato ne more uspeti. Zgolj prijava na zavodu za zaposlovanje, ki jo izpostavlja v pritožbi, tudi po prepričanju pritožbenega postopka še ne pomeni zadostne aktivnosti pri iskanju zaposlitve, da bi se redno zglašal pri svoji svetovalki na zavodu, pa tožnik ni povedal. Netočna je pritožbena navedba, da bi bil tožnik v okviru zmanjševanja škode dolžan pridobiti drugo izobrazbo ali se poklicno prekvalificirati, saj je sodišče prve stopnje to dvoje navedlo le primeroma in v nadaljevanju pojasnilo, da bi zadoščala katerakoli aktivnost, ki bi omogočala verjetno oceno, da si tožnik prizadeva najti zaposlitev.

16. Sodišče prve stopnje je brez dvoma pravilno porazdelilo dokazno breme s tem, ko je za svojo odločitev o neutemeljenosti zahtevka kot ključno štelo to, da tožnik ni dokazal, da bi po izbrisu nekdanjega delodajalca iz registra glede na splošno znano slabo stanje v gradbeni panogi lahko zagotovil kontinuiteto svoje zaposlitve oziroma nadaljnjega pridobivanja dohodka. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče s tem odstopilo od stališča, zavzetega v zadevi II Ips 114/2012. V njej gre za drugačen položaj, saj je slabo gospodarsko stanje upoštevano šele v nadaljnjem koraku, in sicer pri presoji, ali bi tožnik z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako zmanjšal nastalo škodo. Slabo gospodarsko stanje je Vrhovno sodišče RS tolmačilo v prid tožnika, tako da ga je štelo kot enega izmed upravičenih razlogov za njegovo nezaposlenost kljub njegovim delno ohranjenim delovnim zmožnostim in mu prisodilo razliko do polne odškodnine. Tudi v konkretnem primeru bi lahko sodišče slabo stanje v gradbeništvu štelo v korist tožnika, a le, če bi najprej izkazal vzročno zvezo in nato proaktivno ravnanje pri iskanju zaposlitve.

17. Po navedenem je torej pravilna odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka glede odškodnine zaradi izgube dobička od junija 2015 dalje v višini 570,00 EUR z obrestmi od 19. 10. 2015 dalje do plačila in mesečne rente iz istega naslova v znesku 343,48 EUR od 1. 10. 2015. Glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti

18. Za utemeljen pa se izkaže pritožbeni očitek v zvezi z začetkom teka zakonskih zamudnih obresti. V tej zadevi določba 20.a člena ZOZP, ki določa, da zamuda zavarovalnice nastopi v treh mesecih od vložitve odškodninskega zahtevka, ni uporabljiva, saj je pridržana izključno za položaje, ko odgovornost zavarovalnice ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, zavarovalnica pa v tem času ne predloži ponudbe. V vseh ostalih primerih, kamor spada tudi obravnavani, pa je glede vprašanja zamude zavarovalnice in pričetka teka zakonskih zamudnih obresti treba uporabiti 299. člen OZ.(7) Ob upoštevanju ugotovitve izpodbijane sodbe, ki je tožnik ne izpodbija (poudarja samo, da je zavarovalnica v zamudi že od prejetja zahtevka), da je toženka prejela odškodninski zahtevek 15. 4. 2013, je tega dne prišla v zamudo z izpolnitvijo (drugi odstavek 299. člena OZ). Tožniku gredo zakonske zamudne obresti od naslednjega dne, to je od 16. 4. 2013 in ne šele od 16. 7. 2013, kot je napačno odločilo sodišče prve stopnje, kar je terjalo spremembo izpodbijane sodbe v obrestnem delu v II. točki izreka.

19. Iz pravkar navedenega razloga pritožba delno utemeljeno izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova nateklih zakonskih zamudnih obresti od zneska 21.854,32 EUR, plačanega pred pravdo 17. 5. 2013. Tožnik je namreč upravičen do njih od naslednjega dne po nastopu toženkine zamude, to je 16. 4. 2013, do plačila navedenega zneska dne 17. 5. 2013, kar pomeni, da je njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova delno utemeljen, in sicer v višini 162,41 EUR, medtem ko v preostalem delu do vtoževanega zneska 188,61 EUR (za 26,20 EUR) ni utemeljen. Toženka mu dolguje tudi zahtevane zakonske zamudne obresti od zneska 162,41 EUR od vložitve tožbe dne 5. 9. 2013 dalje (prvi odstavek 375. člena OZ v zvezi s 381. členom OZ).

Glede stroškov postopka

20. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopenjsko sodbo, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo še o stroških postopka, in sicer po kriteriju iz drugega odstavka 154. člena ZPP. Po spremembi izpodbijane sodbe znaša tožnikov (povprečni) uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje 57 %(8), uspeh toženke pa 43 %, zato je že iz tega razloga treba poseči v odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka glede na prvotno ocenjen tožnikov 51 % uspeh, pa tudi sicer ima tožnik prav, da takšna odločitev ni pravilna, saj so tožnikovi stroški precej višji, predvsem na račun stroškov zastopanja po odvetniku, ki med drugim vključujejo tudi stroške predpravdnega postopka, medtem ko se je toženka zastopala sama in poleg materialnih stroškov v znesku 30,00 EUR ter polovice stroškov izvedenca drugih stroškov ni imela.

21. Nagrada za posel v skladu s tar. št. 2200 ZOdvT se izračuna s pomočjo koeficienta (v razponu od 0,5 do 2,5) od nagrade, določene v 12. členu ZOdvT, pri čemer se, kadar gre za isti predmet, v skladu s tretjim odstavkom opombe 3 v 3. delu tarife polovica navedene nagrade, vendar največ 0,75, všteje v nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju okoliščin primera ocenjuje, da je ustrezen koeficient v višini 1, pri čemer se polovica nagrade všteje v nagrado za postopek. Nagrada v višini 838,00 EUR se pomnoži s koeficientom 0,5 in se dobi znesek 419,00 EUR, do katerega je upravičen tožnik.

22. Skupni stroški tožnika znašajo 5.594,57 EUR, in sicer 419,00 EUR nagrade za posel (tar. št. 2200 ZOdvT), 1.089,40 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT), 1.005,60 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102 ZOdvT), 45,60 EUR za fotografiranje in tiskanje dokumentacije (tar. št. 6000 ZOdvT), skupaj 2.559,60 EUR, vse povečano za 22% davek na dodano vrednost v višini 563,11 EUR, stroški izvedenca v višini 502,30 EUR, stroški tolmača 76,56 EUR in sodne takse v znesku 1.893,00 EUR. Stroški toženke pa znašajo 679,30 EUR, od tega 30,00 EUR materialnih stroškov in 649,30 EUR stroškov izvedenca. Glede na 57 % tožnikov uspeh v pravdi mu je toženka dolžna plačati stroške v višini 3.188,91 EUR, toženka pa je glede na njen 43 % uspeh upravičena do povrnitve stroškov v višini 292,10 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna v 15 dneh tožniku plačati 2.896,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od izteka roka za izpolnitev obveznosti.

23. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v II., V. in VI. točki izreka) spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

24. Tožniku so bili nadalje v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP delno priznani tudi stroški pritožbenega postopka, saj je s pritožbo delno uspel. Ti stroški skupaj znašajo 2.564,12 EUR, in sicer 1.096,00 EUR(9) za sestavo pritožbe (tar. št. 3210 ZOdvT), povečano za 22% davek na dodano vrednost v višini 241,12 EUR ter 1.227,00 EUR sodne takse. Ob upoštevanju tožnikovega 12,6 %(10) pritožbenega uspeha mu je toženka dolžna povrniti 323,08 EUR stroškov. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Primerjaj zadevi VS RS II DoR 381/2015 z dne 21. 1. 2016 in II Ips 18/2011 z dne 20. 6. 2013. Op. št. (2): Primerjaj II Ips 10/2014 z dne 5. 11. 2015, II Ips 827/2007 z dne 12. 9. 2008. Op. št. (3): Glej 76. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (4): Primerjaj zadevo VS RS II Ips 273/2013 z dne 22. 10. 2015, v kateri je bila prisojena nižja odškodnina kot v konkretnem primeru. V zadevi II Ips 827/2007 z dne 12. 9. 2008 je bilo prisojenih dobrih 35 povprečnih neto plač, kolikor zahteva tožnik, vendar za obsežnejše trajne posledice, kot so ostale tožniku v obravnavani zadevi.

Op. št. (5): Primerjaj II Ips 53/2001 z dne 20. 9. 2001 in II Ips 40/2009 z dne 18. 6. 2009. Op. št. (6): Tako II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012, II Ips 81/2014 z dne 3. 12. 2015. Op. št. (7): Podrobneje o tem sodba VS RS II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016. Op. št. (8): Tožnikov uspeh glede materialne in nematerialne škode je 71 % (od zahtevanih 106.323,03 EUR je dobil 75.483,03 EUR), uspeh glede rente iz naslova tuje pomoči je 100 % (prisojena mu je bila mesečna renta v višini 150,00 EUR, kolikor je zahteval) in uspeh glede rente iz naslova izgubljenega dobička je 0 % (od zahtevanih 343,48 EUR mesečno mu sodišče ni prisodilo ničesar). Tožnikov povprečni uspeh v pravdi je tako 57 %.

Op. št. (9): Glede na izpodbijano vrednost bi bil tožnik sicer upravičen do nagrade v znesku 1.177,60 EUR, vendar jo je priglasil le v višini 1.096,00 EUR.

Op. št. (10): S pritožbo izpodbijani del je 57.041,70 EUR, medtem ko je tožnik uspel glede zneska 7.162,41 EUR.