Up-133/99

7. 3. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo dr. B. B., C. C., Č. Č. in D. D. odvetniki v Z. na seji dne 7. marca 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča, št. I Up 87/98 z dne 25. 3. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča je bila zavrnjena pritožba pritožnika zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 576/97-9 z dne 10. 9. 1998, s katero je bila zavrnjena tožba pritožnika zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 350-02/A- 786/94 RS z dne 12. 3. 1997. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba pritožnika zoper odločbo Sekretariata za okolje in prostor Občine Zagorje ob Savi št. 35101-176/90 z dne 10. 10. 1994, s katero je bilo spremenjeno lokacijsko dovoljenje pod isto številko z dne 27. 2. 1999 in investitorjema E. E. in I., Na bregu 8, V. ob U., izdano novo lokacijsko dovoljenje za stanovanjsko hišo na parc. št. 1008 k.o. T. Š. Ta stanovanjska hiša meji na pritožnikovo stanovanjsko hišo. Pritožnik je navedeni odločbi izpodbijal predvsem iz razloga, ker on kot sosed ni dal soglasja k novemu lokacijskemu dovoljenju, poleg tega pa je gradnji objekta po navedenem dovoljenju očital več drugih nepravilnosti.

2.Pritožnik izpodbija stališče, da pri izdaji spremenjenega lokacijskega dovoljenja ni potrebno njegovo soglasje. Takšno soglasje naj bi bilo predvideno z Urbanističnim redom občine Zagorje ob Savi, zato naj bi sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Pritožnik očita sodiščema tudi to, da se sploh nista ukvarjali z ugotavljanjem dejanskega stanja, na podlagi katerega so bile sprejete sporne odločitve.

3.Zatrjevana napačna uporaba materialnega prava bi lahko pomenila kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), če bi bile pritožnikove navedbe pravilne. Vendar soglasja sosedov pri izdaji lokacijskega dovoljenja ali njegovi spremembi ne zahtevajo niti zakoni, ki obravnavajo urbanistično planiranje in urejanje naselij, niti Urbanistični red Občine Zagorje ob Savi (Uradni vestnik Zasavja, št. 15/69), ki je bil neposredna podlaga za sporno lokacijsko dovoljenje. Glede na to je očitno, da z napačno uporabo materialnih predpisov ni mogla biti kršena navedena ustavna pravica pritožnika.

4.Pritožnikovi očitki, ki se nanašajo na pravilnost odločitve sodišč glede ugotavljanja dejanskega stanja, sama po sebi ne morejo biti razlog za uspešno izpodbijanje sodne odločbe z ustavno pritožbo. Ustavno sodišče namreč ni instančno sodišče, ki bi ugotavljalo, ali so sodišča pravilno ugotovila dejansko stanje. Ustavno sodišče se pri presoji omeji le na morebitne kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

5.Pritožnik v ustavni pritožbi izrecno ne navaja, katere ustavne določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah naj bi bile kršene pri ugotavljanju dejanskega stanja. Ob utemeljevanju razlogov za nesprejemljivost obeh sodb in upravnih odločb pritožnik le na splošno omenja posege v njegove pravice.

Tako navaja, da zaradi ravnanj državnih organov ne more ustrezno uživati svoje lastninske pravice in interesov, ki so z lastninsko pravico nerazdružljivo povezani. Pri tem omenja varovanje njegove osebne svobode ter motenje pravice do zasebnosti in pravice do zdravega življenjskega okolja. Vendar z navedenimi splošnimi očitki pritožnik ni izkazal kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi bile podlaga za presojo Ustavnega sodišča.

6.Ker z izpodbijano sodbo pritožniku očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče pritožbe ni sprejelo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata

Milojka Modrijan