Jedro

V skladu s 14. členom ZPP je delovno sodišče v tem sporu vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo je podana takrat, ko se sodišče srečuje z identičnim dejanskim stanjem, na podlagi katerega je predhodno odločalo že kazensko sodišče. V obravnavanem primeru je kazensko sodišče presodilo, da je bil storilec (tožnik) v času storitve kaznivega dejanja kazensko odgovoren. Glede na ugotovitve v kazenski sodbi, da je bila pri tožniku zaradi akutne intoksikacije z alkoholom in hkratne senzitizacije na alkoholne učinke zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana ter na tej podlagi sprejetega zaključka, da njegova prištevnost v času storitve kaznivih dejanj ni bila izključena, ampak le bistveno zmanjšana, je podana tožnikova odgovornost za očitane kršitve, ki so predmet odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov Ministrstva za notranje zadeve in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ter reintegracijski in reparacijske zahtevke. Odločilo je, da tožnik krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje selektivno upoštevalo izpoved psihologinje A.A.. S tem je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je podano nasprotje med izpovedjo navedene priče in razlogi izpodbijane sodbe. Kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker obstajajo nasprotja o odločilnih dejstvih med razlogi sodbe in vsebino zdravstvene dokumentacije, psihiatričnim mnenjem iz kazenskega postopka ter izpovedjo tožnika. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka in je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Navaja, da tožniku ni mogoče očitati naklepnega ravnanja zaradi bistvene zmanjšane prištevnosti v času storitve kršitev. Glede na to, da tožniku zaradi bistveno zmanjšane prištevnosti ni dokazana krivda, to je naklep ali huda malomarnost, ni podan odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih. Vztraja, da je posttravmatska stresna motnja posledica stresne službe. Do zdravstvenih težav tožnika je prišlo zaradi razlogov na strani tožene stranke, predvsem dela na misijah. Z vplivom opravljanja službenih obveznosti na zdravstveno stanje tožnika je bila tožena stranka seznanjena, saj je razpolagala z zdravstveno dokumentacijo in izvajala preventivne zdravstvene preglede. Ni razumljiva ugotovitev sodišča, da tožnik ni povedal toženi stranki o težavah s posttravmatsko stresno motnjo. Tega ni mogel storiti, saj s to diagnozo ni bil seznanjen do prejema izvedenskega mnenja dne 30. 1. 2018. Iz zdravstvene dokumentacije izhajajo zapisi o zdravstvenih težavah tožnika, ki so povezane z opravljanjem službenih obveznosti. Trdi, da zaključki sodišča o načinu vpliva uživanja alkohola na dejanja tožnika presegajo strokovno znanje sodišča. Sodišče bi moralo upoštevati mnenje s področja psihiatrične stroke iz kazenskega postopka o bistveno zmanjšani prištevnosti tožnika v času storitve kaznivega dejanja in izpoved psihologinje A.A., da so posttravmatska stresna motnja in zdravstvene težave tožnika posledica dela pri toženi stranki. Čeprav je bila tožena stranka seznanjena z zdravstvenim stanjem tožnika, ga ni napotila na zdravljenje niti mu ni nudila strokovne pomoči. Poleg tega bi moralo sodišče upoštevati, da je bil tožnik odličen policist in da je kot član gasilskega društva prispeval k ugledu tožene stranke. Glede na navedeno je izredna odpoved nezakonita. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje izpovedbo priče A.A. upoštevalo selektivno, oziroma da so odločilna dejstva v razlogih sodbe v nasprotju s tem, kar izhaja iz zdravstvene dokumentacije, mnenjem izvedenke psihiatrične stroke iz kazenskega postopka in zapisnikom o zaslišanju navedene priče in tožnika. S tem smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opredelitev kršitve kvečjemu kaže na uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa na dejansko uveljavljanje nasprotja med tem, kar se glede odločilnih dejstev v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, kar je vsebina zatrjevane kršitve. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja, da bi bila izpoved priče A.A. upoštevana le selektivno. Sodišče prve stopnje je njeno izpovedbo korektno povzelo in se do nje tudi opredelilo. Med tem, kar se v razlogih sodbe sodišča prve stopnje navaja o izpovedi navedene priče in zapisnikom o njenem zaslišanju ni nobenega nasprotja. Tudi pri očitku, da je sodišče napačno interpretiralo listine v zdravstveni dokumentaciji, izpoved tožnika in psihiatrično mnenje iz kazenskega postopka, ne gre za uveljavljanje protispisnosti v smislu določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč za uveljavljanje zmotne dokazne ocene.

7. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo tožnikovim dokaznim predlogom in ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede vseh predlaganih dokazov, ni nezakonita, saj drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, za katere meni, da so nepotrebni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem prič, ker izvedba teh dokazov ni bila potrebna za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev, kakor je razvidno iz 3. točke obrazložitve, s čimer pritožbeno sodišče v celoti soglaša. 8. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik storil očitana dejanja v odpovedi, ki imajo zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 50/2012 in nasl. - KZ-1) in tudi znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, oboje v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, torej v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Navedeno izhaja iz pravnomočne kazenske obsodilne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV K 57006/2017 z dne 7. 3. 2018. Sodišče je še ugotovilo, da tožnikova ravnanja pomenijo tudi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, določene v 37. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Njegova ravnanja (z znaki nasilja v družini in hude telesne poškodbe) so bila v nasprotju s to dolžnostjo in nesprejemljiva za vsakogar, za policista pa še posebej.

9. V skladu s 14. členom ZPP je delovno sodišče v tem sporu vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo je podana takrat, ko se sodišče srečuje z identičnim dejanskim stanjem, na podlagi katerega je predhodno odločalo že kazensko sodišče. V obravnavanem primeru je kazensko sodišče presodilo, da je bil storilec (tožnik) v času storitve kaznivega dejanja kazensko odgovoren. Glede na ugotovitve v kazenski sodbi, da je bila pri tožniku zaradi akutne intoksikacije z alkoholom in hkratne senzitizacije na alkoholne učinke zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana ter na tej podlagi sprejetega zaključka, da njegova prištevnost v času storitve kaznivih dejanj ni bila izključena, ampak le bistveno zmanjšana, je podana tožnikova odgovornost za očitane kršitve, ki so predmet odpovedi. Tožniku je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi ne le iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, temveč tudi iz razloga po 1. alineji iste zakonske določbe. Kršitve imajo, kot je bilo že obrazloženo, tudi znake kaznivih dejanj. To pomeni, da je podan odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato se pritožbeno sodišče do obstoja odpovednega razloga še iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in do pritožbenih očitkov v zvezi s obstojem hujše oblike krivde po splošnih pravilih civilnega prava, to je naklepa in hude malomarnosti, ni opredeljevalo.

10. Ob dokazanem razlogu za izredno odpoved po 110. členu ZDR-1 je podan tudi drug pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesu obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pri tej presoji so pomembne vse okoliščine primera in interesi obeh strank, pri čemer je prvi pogoj stvarnega značaja in se presoja predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, drugi pogoj pa osebnega značaja. Zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljevanja sodelovanja in podobno (na primer sodba Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 184/2015 z dne 11. 1. 2016).

11. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do obstoja okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Že narava in teža ugotovljene kršitve sta takšni, da je izpolnjen navedeni pogoj stvarnega značaja, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. V okviru subjektivnega elementa je sodišče pravilno upoštevalo porušeno zaupanje tožene stranke do tožnika in pri tem tudi v njegovo delo policista. Da tožnik zaradi ugotovljenih kršitev ni mogel nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kaže tudi dejstvo, da mu je tožena stranka prepovedala opravljati delo že za čas trajanja postopka izredne odpovedi. Sklicevanje tožnika na to, da je bil odličen delavec in da je kot član gasilskega društva dvigoval ugled tožene stranke, nima večje teže od prej navedenih okoliščin na strani tožene stranke. Na drugačno presojo ne vplivajo niti pritožbene navedbe o vplivu opravljanja službenih obveznosti, predvsem v misijah, na tožnikovo zdravstveno stanje in o neprimerni obravnavi tožnika s strani tožene stranke, ki so tudi sicer neutemeljene. Tožnik je izpovedal, da so bile njegove zdravstvene težave tudi posledica ženine izgube službe, kar potrjujejo tudi izpoved psihologinje A.A. in njeni zapisi o razgovoru s tožnikom. Povedala je, da ji tožnik v pogovorih ni nikoli navajal simptomov posttravmatske stresne motnje oziroma težav z alkoholom zaradi stresa v službi, ne pa same diagnoze, kot zavajajoče navaja pritožba. Po vrnitvi z misije ji je tožnik omenil tesnobo, zaskrbljenost in dejstvo, da ne more spati, vendar tega ni povezoval z naravo dela, ampak izključno z družinskimi težavami, to je težko situacijo zaradi smrti očeta, ženine izgube službe in težav s sinom, ki ni končal šole. Nikoli ji ni povedal, da ima težave zaradi dela, ki ga je opravil na misiji, in da je zaradi uživanja alkohola nasilen v družini. Dokazna ocena izpovedi navedene priče in ostalih dokazov je natančna in celovita ter prepričljiva, zato ji pritožba neutemeljeno nasprotuje. Tožnik se je z osebnim zdravnikom le na splošno pogovarjal o stresu v službi. O težavah zaradi uživanja alkohola na preventivnih zdravstvenih pregledih tožene stranke ni obvestil, zato ni bila dolžna raziskovati, kaj je bil vzrok pitja, in tožnika pošiljati na zdravljenje. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da tovrstne ugotovitve presegajo strokovno znanje sodišča. 12. Tožnik je s svojimi ravnanji grobo kršil vrednote, ki izražajo poslanstvo policije. Glede na tožnikov status in naravo dela policista, ki zahteva visoko stopnjo zaupanja in varovanja ugleda, pritožbeno sodišče soglaša, da je tožena stranka glede na vse okoliščine tožnikove kršitve utemeljeno ugotovila, da tožnikovega delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev njene nezakonitosti, posledično pa tudi nadaljnje zahtevke tožnika.

13. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen, 154. člen ZPP).