12. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 26. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2048/2003 z dne 26. 11. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu pritožnika (tedaj tožnika) za izdajo začasne odredbe in mladoletnega sina, rojenega 3. 1. 2003, začasno (do pravnomočne odločitve o sporu) zaupalo v varstvo in vzgojo očetu, tj. pritožniku. Sodišče prve stopnje je obenem določilo začasno mesečno preživnino za mladoletnega sina v višini 10.000 SIT, ki jo je naložilo v plačilo toženki (tj. materi otroka) od 1. 10. 2003 dalje. Zoper sklep o začasni odredbi je toženka vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo in ohranilo v veljavi izdano začasno odredbo. Toženka je nato vložila tudi pritožbo. Višje sodišče je njeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru toženke ugodilo, izdano začasno odredbo razveljavilo, pritožnikov predlog za njeno izdajo pa zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo Višjega sodišča. Nasprotuje zlasti stališču Višjega sodišča, po katerem "je že po naravi stvari v interesu še ne enoletnega otroka, da zanj skrbi in ga vzgaja mati". Po mnenju pritožnika takšno stališče pomeni spolno diskriminacijo in postavlja očeta (moškega) v neenak položaj v primerjavi z materjo otroka.

Pritožnik Višjemu sodišču očita, da je s svojo odločitvijo dopustilo, da komaj enoletni otrok biva v neurejenih življenjskih in psihosocialnih razmerah. Navaja tudi, da naj bi zaradi domnevnega zanemarjanja s strani njegovih trenutnih skrbnikov otrok pristal v otroški bolnišnici. Opozarja na dejstvo, da mu otrokova mati in babica preprečujeta osebne stike s sinom. Po mnenju pritožnika gre za kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave), pravice do varstva očetovstva (tretji odstavek 53. člena Ustave) ter pravic staršev (54. člen Ustave), pa tudi za kršitev pravic otrok (56. člen Ustave).

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, zato se v samo pravilnost odločitve Višjega sodišča ne more spuščati. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Ustava v 23. členu zagotavlja pravico do sodnega varstva pravic. Pravica do izdaje začasne odredbe kot sredstva zavarovanja ne izhaja neposredno iz te ustavne določbe.

5.Ker pa je eden od vidikov pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) tudi zagotovitev učinkovitega sodnega varstva, bi ta pravica lahko bila kršena, če bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena (prim. odločba Ustavnega sodišča v zadevi št. Up 275/97 z dne 16. 7. 1998, OdlUS VII, 231). V takem primeru bi zato zavrnitev izdaje začasne odredbe lahko pomenila kršitev pravice do sodnega varstva, vendar ustavni pritožnik okoliščin, ki bi kazale, da gre za tak primer, ne zatrjuje.

6.Smisel začasne odredbe o varstvu in preživljanju otroka je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve v sporu sporno pravno razmerje uredi in se s tem prepreči nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje.[1] Sodišče se pri izdaji začasne odredbe glede vzgoje in varstva otroka ne sme zadovoljiti z ugotavljanjem, ali je za otroka bolje, da je pri materi ali očetu, pač pa se mora najprej vprašati, ali so kakšne posebne okoliščine, iz katerih izhaja, da je vprašanje vzgoje in varstva otroka nujno urejati že z začasno odredbo - ali je torej sploh nujno, da se otroka začasno komu dodeli. Za izdajo začasne odredbe ne zadošča ugotovitev sodišča, da je za otroka npr. bolje poskrbljeno pri materi, pač pa mora sodišče ugotoviti, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva oziroma nesorazmerno težko popravljiva škoda, ali da bi lahko prišlo do nasilja.[2]

7.Kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) pritožnik utemeljuje s tem, da je Višje sodišče svojo odločitev oprlo na stališče, da je že po naravi stvari v interesu še ne enoletnega otroka, da zanj skrbi in ga vzgaja mati. To stališče bi bilo samo po sebi lahko ustavno sporno, vendar je Višje sodišče svojo odločitev utemeljilo še z drugimi, za obravnavano zadevo odločilnimi argumenti. Predvsem je bistvena ugotovitev Višjega sodišča, da že ob prvem odločanju o predlagani začasni odredbi ni bilo razlogov za poseganje v obstoječe stanje. Otrok je bil namreč vse od rojstva pa do izvršitve začasne odredbe, tj. devet mesecev, pri materi. Višje sodišče je ocenilo, da ne glede na nekatere takrat ugotovljene neprimerne okoliščine na strani matere (tj. toženke) ni bilo razlogov za izdajo začasne odredbe. Na naroku za obravnavo ugovora toženke zoper izdano začasno odredbo je bilo med drugim ugotovljeno, da so se toženkine bivanjske razmere izboljšale. Višje sodišče je upoštevalo tudi izpoved pritožnika na tem naroku in njegovo, tedaj izraženo željo, da sedanje stanje ne bi trajalo daljši čas, ker otrok potrebuje mater. Kot je pojasnilo Višje sodišče, ne zadošča zgolj argument sodišča prve stopnje, da je za otroka pri pritožniku dobro poskrbljeno. Po oceni Ustavnega sodišča je Višje sodišče svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Zgolj pritožnikov subjektivni občutek krivice, ki izhaja iz nezadovoljstva s samo odločitvijo Višjega sodišča, pa ne zadošča za ugotovitev, da je bila pritožniku kršena kakšna človekova pravica.

Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger

Opombi:

[1]Tako dr. A. Galič v članku Začasne odredbe v sporih iz družinskopravnih razmerij; objavljeno v Pravosodni bilten št. 4/2000, str. 73 - 87.

[2]Ibidem: avtor poudarja, da je treba zagotoviti, da začasne odredbe ne bodo postale "nadomestek" za redno sodno varstvo in da bodo izdane le v primerih, ko je takšen vnaprejšen poseg sodišča nujen (torej kot izjemno sredstvo).