Jedro

V konkretnem primeru namreč pripor ni bil odrejen zaradi razloga nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja glede na težo, način storitve ali okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno, torej glede na opis samega dejanja, zaradi katerega je tožilec kasneje odstopil od pregona, ker ni bilo dokazov, da bi tožnik storil kaznivo dejanje, ampak zato, ker tožnik ni spoštoval že odrejenega milejšega ukrepa, prepovedi približevanja. Gre torej za dokazano aktivno ravnanje osumljenca, ki je samo po sebi nedopustno v tolikšni meri, da utemeljuje odreditev pripora, zaradi česar tožnik v skladu s tretjim odstavkom 542. člena ZKP nima pravice do povrnitve škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati pravdne stroške v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 3.240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2019 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v 15 dneh od prejema sodbe toženki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 766,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po preteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper takšno prvostopenjsko sodbo tožnik po pooblaščencu vlaga pravočasno pritožbo z dopolnitvijo. Bistvo pritožbe in dopolnitve je, da v obravnavanem primeru tožnik ni bil pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu zato ni mogoče očitati nedovoljenega ravnanja. Ker je bil kazenski postopek zoper tožnika ustavljen, pravdno sodišče tudi ne more samo ugotavljati ali je kaznivo dejanje bilo storjeno ali ne. Rezultat kazenskega postopka povzroči, da četudi je sicer bil pripor uveden zakonito, postane v takšnem primeru neutemeljen ter gre zato tožniku zaradi neutemeljeno prestanega pripora odškodnina.

Tožnik meni, da v obravnavanem primeru ni izpolnjena negativna predpostavka iz tretjega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), saj tožnik pripora ni povzročil s svojim nedovoljenim ravnanjem in si s tem ni odvzel pravice do odškodnine. Kot izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 25/18, z dne 24. 10. 2018, je nedovoljeno ravnanje lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora. Kadar pa priporni razlog nevarnosti ponovitve ali dokončanja začetega kaznivega dejanja temelji na opisu dejanja, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki pa je nato ustavljen, ker se je izkazalo, da ne gre za kaznivo dejanje, ravnanja osumljenca ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 542. člena ZKP.

Za pritožnika velja domneva nedolžnosti, vse dokler mu krivda ni pravnomočno dokazana v kazenskem postopku (sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 933/2018), prvostopenjsko sodišče pa je zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini ugotavljalo predvsem na podlagi zaslišanja oziroma izpovedb policistov, čeprav tudi samo poudarja, da ne sme presojati obstoja znakov kaznivega dejanja. Razlog za odreditev pripora v konkretnem primeru pa bi naj bil, da je bil tožnik nasilen do svoje žene, da jo je pretepal in ji grozil ter jo žalil ter je zaradi tega s svojim ravnanjem povzročil nedovoljeno ravnanje. V skladu s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3015/2013, z dne 12. 2. 2014, pa ravnanje, za katerega se kasneje izkaže, da nima znakov kaznivega dejanja, samo po sebi ne more predstavljati pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj za dejanje, ki ni kaznivo dejanje, ne more obstojati nevarnost ponovitve. Odločitev prvostopenjskega sodišča je tako v skladu s citiranim sklepom materialnopravno zmotna. Le v primeru, če bi sodišče zoper pritožnika odredilo pripor zaradi begosumnosti ali vplivanja na priče ter če bi toženka uspela dokazati, da je sam povzročil razloge za pripor, mu odškodnina dejansko ne bi pripadala. Tožniku pa je bil odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti in predkaznovanosti, zato je v skladu s sodno prakso, ki je enotna, da če pozneje ne pride do obsodilne sodbe, tožnik upravičen do odškodnine.

Tožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker mu zaradi opustitve vročitve obrazloženega dokaznega predloga, ni bila omogočena ustavna pravica do izjave, zato se tožnik ni mogel opredeliti do dokaznih predlogov toženke in jih tudi ne ustrezno grajati ter je zato pravdni postopek potekal nezakonito.

Tožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve po uradni dolžnosti ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, kot tudi ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. V postopku na prvi stopnji so bila pravilno ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva in je bila na tej podlagi sprejeta tudi pravilna materialnopravna odločitev.

6. Tožnik je s tožbo od toženke zahteval odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve svobode. Zoper tožnika je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti I Kpr 20546/2019 ustavljena preiskava, uvedena s sklepom preiskovalnega sodnika, z dne 23. 4. 2019, zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in s sklepom Kpr 20546/2019, z dne 12. 6. 2019, odpravljen pripor, ki je bil odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije s sklepom dežurnega preiskovalnega sodnika, dne 20. 4. 2019 in je začel teči 18. 4. 2019 ob 18.50 uri. Ker je pristojni državni tožilec odstopil od pregona, tožnik na tej podlagi zahteva odškodnino za pripor, ki ga je prestal v trajanju 54 dni. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek po temelju zavrnilo, ker po stališču prvostopenjskega sodišča tožnik nima pravice do povrnitve škode skladno s tretjim odstavkom 542. člena ZKP in 1. točko prvega odstavka 538. člena ZKP.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da so podani razlogi, zaradi katerih tožnik kljub prestanemu priporu v trajanju 54 dni in kljub temu, da je državni tožilec odstopil od kazenskega pregona, ni upravičen do odškodnine za vtoževano nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve svobode.

8. Tretji odstavek 542. člena ZKP določa, da do povrnitve škode nima pravice, kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost. V primerih iz 1. ali 2. točke prvega odstavka tega člena je izključena pravica do povrnitve škode tudi, če so bile podane okoliščine iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 538. člena ZKP.

9. Spisovno gradivo s prilogami izkazuje (sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti I Kpd 20546/2019, z dne 20. 4. 2019), da je bil poglavitni razlog za odreditev pripora tožniku dejstvo, da je tožnik dne 18. 4. 2019 po intervenciji policije kršil izrečeno mu prepoved približevanja oškodovanki, saj se je po odhodu policistov, ki so mu izrekli ukrep prepovedi približevanja, vrnil in ponovno fizično napadel oškodovanko, kar samo po sebi pomeni takšno nedovoljeno ravnanje, ki je utemeljen razlog za odreditev pripora v smislu tretjega odstavka 542. člena ZKP. V konkretnem primeru namreč pripor ni bil odrejen zaradi razloga nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja glede na težo, način storitve ali okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno, torej glede na opis samega dejanja, zaradi katerega je tožilec kasneje odstopil od pregona, ker ni bilo dokazov, da bi tožnik storil kaznivo dejanje, ampak zato, ker tožnik ni spoštoval že odrejenega milejšega ukrepa, prepovedi približevanja. Gre torej za dokazano aktivno ravnanje osumljenca, ki je samo po sebi nedopustno v tolikšni meri, da utemeljuje odreditev pripora, zaradi česar tožnik v skladu s tretjim odstavkom 542. člena ZKP nima pravice do povrnitve škode.1

10. Istočasno pritožbeno sodišče kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka vidi tudi v 1. točki prvega odstavka 538. člena ZKP. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z obvestilom o odstopu pregona, z dne 13. 6. 2019 (priloga B7 spisovnega gradiva), obvestilo oškodovanko, da pristojni okrajni državni tožilec odstopa od kazenskega pregona zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ki bi ga naj storil tožnik na njeno škodo, ker ni dokazano, da bi tožnik storil kaznivo dejanje. Oškodovanka, ki je zakonska partnerka tožnika, je bila z navedenim obvestilom obveščena, da ima po drugem odstavku 60. člena ZKP kot oškodovanka pravico, da sama nadaljuje kazenski pregon v roku 8 dni od prejema obvestila, česar pa ni storila in kazenskega pregona ni nadaljevala. Oškodovanka je bila tudi tista, ki je sprožila kazenski pregon, v preiskavi pa sklicujoč se na privilegij iz 236. člena ZKP, ni pričala.2 Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da v skladu z namenom določbe 1. točke prvega odstavka 538. člena ZKP, ki je v tem, da se prepreči, da bi zaradi sporazuma med oškodovancem in nekdanjim obdolžencem država bila odškodninsko odgovorna zaradi sedaj posledično neupravičenega odvzema prostosti,3 tožnik nima pravice do vtoževane odškodnine.

11. Sodna praksa, na katero se tožnik sklicuje v pritožbi in v njeni dopolnitvi, to je sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 25/2018, sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 933/2018 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3015/2013, z obravnavano zadevo ni primerljiva, zato s sklicevanjem na to sodno prakso ne more biti uspešen.

12. Tožnik tudi neutemeljeno uveljavlja, da mu je bila v prvostopenjskem postopku kršena pravica do izjave, s čemer smiselno uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku bi naj bila z nevročitvijo vloge toženke, z dne 16. 12. 2019, odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre le za dokazni predlog toženke za zaslišanje štirih policistov, podan po predhodno sprejetem dokazanem sklepu sodišča, na naroku za glavno obravnavo, z dne 6. 12. 2019, ki mu tožnik ni nasprotoval. Tožnik je tudi imel možnost pričam iz navedenega dokaznega predloga postavljati vprašanja na naroku za glavno obravnavo dne 31. 1. 2020. 13. Iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora stroške, nastale mu v tem pritožbenem postopku, kriti sam (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

15. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so navedbe odgovora na pritožbo k presoji v tej pritožbeni zadevi doprinesle. Tožnik je zato dolžan toženki povrniti 229,50 EUR stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Glej komentar k 542. členu ZKP - Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, stran 1129. 2 Sklicujoč se na privilegij iz 236. člena ZKP nista pričali tudi priči S. O. in ml. D. H.. 3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 410/2011.