Jedro

Zidarsko delo, ki ga je opravljal tožnik pri obnovi kopalnice, ne predstavlja nevarne dejavnosti. Niti kladivo in špica, s katerimi je opravljal delo, ne predstavlja nevarno stvar.

Ker je ugotovitev obsega odgovornosti vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, mora sodišče upoštevati deljeno odgovornost tudi takrat, kadar prizadeti tega ugovora ni izrecno izjavil, pa iz ugotovljene dejanske podlage spora izhaja, da gre ob pravilni uporabi materialnega prava za deljeno odgovornost.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v višini 3.325.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 po obrestni meri, določeni z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A), zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti in povrniti stroške postopka v višini 675.607,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2005 dalje do plačila, v roku 15-tih dni. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da se smiselno ugodi zahtevku v celoti. Navaja, da sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da je tožnik delal brez očal in zato je podana krivda delodajalca, prav tako, da delo, ki ga je opravljal na tak način, torej brez očal, predstavlja nevarno dejavnost. Torej velja objektivna odgovornost delodajalca. Toženec bi se kot delodajalec oprostil odgovornosti le, če bi dokazal, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika ali tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. V rizično sfero delodajalca sodijo tudi nepremišljena ali nerazumna dejanja oškodovancev in je dovolj, da so taka ravnanja objektivno predvidljiva. Kar nedvomno ravnanje tožnika, da opravlja delo štemanja brez očal, predstavlja za delodajalca pričakovan dogodek, kateri posledicam bi se mogel in moral izogniti. Ni mogoče zaključiti, da je toženec ( verjetno pravilno tožnik ) prispeval k nastanku škode in konkurira s svojo krivdo. Sicer pa toženec v odgovoru na tožbo tožniku tega ne očita. Očitkov glede prispevka sodišče ne bi smelo ugotavljati po uradni dolžnosti, temveč bi moralo zaključiti, da s strani toženca ni bilo takih ugovorov. Toženec je samo pavšalno trdil, da ni opuščal varnostnih ukrepov z opuščanjem zaščitnih sredstev, kar pa ni dokazal. Pri presoji odškodnine za fizične bolečine sodišče ni upoštevalo v polni meri nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, prav tako stopnjo duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je praktično slep in nesposoben za pridobitno delo, prav tako za druge življenjsko pomembne stvari. Zato dosojena odškodnina pomeni za tožnika le manjšo odškodnino, katero naj pritožbeno sodišče preizkusi.

Toženec v pritožbi, vloženi po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se izpodbijano sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Toženec je ves čas postopka zatrjeval, da tožnik ni utrpel poškodbe, kot je to navajal v tožbi in si je dogodek preprosto izmislil. Sodišče ni prepričljivo obrazložilo, zakaj je tožniku verjelo, tožencu pa ne. Ni spora, da je pri tožniku dejansko prišlo do poškodbe očesa, sporno pa je, kako je do poškodbe prišlo. Toženec je ves čas zatrjeval in tudi izpovedal, kako je prišlo do situacije, da je vse skupaj izpadlo kot poškodba pri delu. Dejstvo je, da tožnik ob sprejemu v bolnico ni imel urejenega dodatnega zdravstvenega zavarovanja, zato je toženca poklical po telefonu in ga prosil, naj mu pomaga, da mu zdravljenja ne bi bilo potrebno doplačati. Tožnik je tisti, ki je toženca prosil za uslugo in zavržno je njegovo ravnanje, ki poskuša s tem dejansko še zaslužiti. Toženec je 24.12.1998 na prošnjo tožnika odšel v Ljubljano v Klinični center, peljal ga je M.B.. Na hodniku bolnišnice je tožnik toženca prosil, naj mu pomaga pri sprejemu, da mu ne bi bilo treba doplačati zdravljenje. Zgolj zato je toženec izpolnil obrazec o poškodbi pri delu po navodilih medicinske sestre, ta obrazec je bilo potrebno potrditi pri osebnem tožnikovem zdravniku in ga prinesti nazaj v Klinični center. Tako je toženec dejansko pomagal tožniku, da je bil oproščen plačila bolnišničnega zdravljenja. To je potrdil tudi M. B., zaslišan kot priča. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje priče M.J. s sklicevanjem na 286. čl. ZPP. Na obravnavi 10.10.2003 je M.B. izpovedal, da je bil tožnik prej zaposlen pri delodajalcu J.M., ta pa je priči povedal, da je imel tožnik že tedaj poškodovano oko oz., da je že tedaj tožil o bolečinah na očesu. Na tem naroku je toženec predlagal zaslišanje priče J. M., sodišče pa je izvedbo tega dokaza zavrnilo, ne glede na to, da te priče ni bilo mogoče predlagati prej, saj ga je v svoji izpovedbi izpostavil B. šele na naroku dne 10.10.2003. Poudariti je, da bi bilo zaslišanje priče M. v konkretnem primeru nujno potrebno za popolno ugotovitev dejanskega stanja. Ni pomembno, da J.M. ni strokovnjak za oči. Povedal bi, ali mu je bilo znano, da je imel tožnik poškodovano oko že, ko je bil zaposlen pri njem oz. ali je v tem času tožil, da ga boli oko. Tudi iz izpovedbe priče M. Ž. L., zdravnice, na izhaja, da je tožnik dobil poškodbo očesa na način kot to zatrjuje v tožbi. Izpovedala je, da je imel tožnik 19.12.1998 vneti obe očesi, da ji ni omenil, da naj bi mu pri delu nekaj priletelo v oko. Izpovedala je, da bi v takem primeru to natančno zapisala. Povedala je, da bi v takšnem primeru vnetje očesa obravnavala kot poškodbo. Sodišče prve stopnje navedene zdravničine izpovedbe ni upoštevalo in ni ocenjevalo. Tudi iz izvedenskega mnenja dr. K. ter dopolnitve le-tega je mogoče izluščiti le, da je do poškodbe lahko prišlo na način, kot je to opisal tožnik. Seveda iz izvedenskega mnenja ni mogoče napraviti zaključka, ali je tožnik dejansko utrpel poškodbo pri delu 7.12.1998 na opisan način. Nesporno je, da ima tožnik poškodovano oko. Sporno pa je, kako je do te poškodbe prišlo in kdaj. Pritožuje se tudi glede višine prisojene odškodnine. Sodišče je tožniku prisodilo previsoko odškodnino glede na okoliščine konkretnega primera. Kar zadeva sam prispevek tožnika k nastanku škode, ta v konkretnem primeru presega 50 %. Tožnik je bil zaposlen v gradbeništvu 16 let in je bil izkušen delavec. Kot skrben delavec bi moral poskrbeti za svojo zaščito, saj je vedel, da pri štemanju ploščic lahko letijo naokoli razni trdi delci. Tožnik bi moral zahtevati od tožena zaščitna očala ali pa si jih priskrbeti sam. Dejstvo je, da mu ne bi bilo treba štemati brez zaščitnih očal, saj se je očitno zavedal, da je to lahko nevarno. Odškodnina, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje, je glede na okoliščine konkretnega primera bistveno previsoka in ni v skladu s slovensko sodno prakso. Previsoko odškodnino je sodišče dosodilo za fizične bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, strah, skaženost in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Predvsem je treba izpostaviti višino odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti, zakaj se zdi sodišču primerna odškodnina iz tega naslova v znesku 750.000,00 SIT. Tožnikove duševne bolečine v obrazložitvi sodbe v zvezi s tem niso opisane, zaradi tega tudi ni mogoče preizkusiti. Tudi višina odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 3.000.000,00 SIT je bistveno pretirana. Sodišče se sploh ni opredeljevalo do vprašanja, ali je slepota dejansko posledica poškodbe. Res je tožnik slep na desno oko, vendar pa bi se mu ob ustrezni zdravniški oskrbi oko gotovo dalo rešiti to te mere, da vida v celoti ne bi izgubil. Za pravilno razsojo v konkretnem primeru bi bilo potrebno upoštevati tudi te okoliščine. Vprašanje je, ali je bila zdravniška oskrba pri tožniku ustrezna in ali je tožnik sploh pravočasno iskal zdravniško pomoč. Vsekakor pa je prisojena odškodnina iz tega naslova bistveno previsoka.

Toženec je na tožnikovo pritožbo po pooblaščencu odgovoril, vztrajal pri svojih pritožbenih navedbah in predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbam glede temelja.

Toženec v pritožbi vztraja pri trditvi, da si je tožnik škodni dogodek z dne 7.12.1998 izmislil. Trdi, da je izpolnil obrazec o poškodbi na delu le zato, da je bil tožnik oproščen plačila bolnišničnega zdravljenja. Da bi ga za to prosil sam tožnik, dne 24.12.1998 na hodniku na Kliničnem centru v Ljubljani, mu ni mogoče verjeti, že zato, ker je bil prav na ta dan tožnik operiran; nemogoče je zato, da bi tistega dne tožnik na hodniku sprejemal obiske. Sodišče je prepričljivo obrazložilo, da je tožnik z zadostno stopnjo izkazal, da se je poškodoval na delu pri tožencu na način ter v krajevnih in časovnih okoliščinah, kot jih je zatrjeval. Do takega zaključka je prišlo na podlagi celovite in natančne dokaze ocene, ne le izpovedi tožnika, ampak tudi toženca in priče B., I. ter tožnikove osebne zdravnice in izvedenskega mnenja ter listinske zdravstvene dokumentacije. Toženec vztraja pri zaslišanju priče M.J., ki naj bi prvostopenjsko dokazno oceno izpodbil, ker naj bi imel tožnik težave z očmi že, ko je bil zaposlen pri imenovanem M.. Tudi pritožbeno sodišče, kot že prvostopenjsko sodišče, ne more mimo toženčevih navedb že v odgovoru na tožbo, da je imel tožnik (že pred nezgodo) težave z očmi in da je bil vsled teh težav hospitaliziran v Kliničnem centru v Ljubljani, zato bi moral toženec o teh zatrjevanih trditvah pravočasno predlagati dokaze. Neživljenjsko je tudi, da mu priča M.B., njegov dober znanec, o zatrjevanih tožnikovih težavah z očmi ne bi povedal in da je to izvedel šele iz njegovega zaslišanja, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Predvsem pa je bistveno in teh prvostopenjskih ugotovitev pritožba ne izpodbija, da iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi imel tožnik pred obravnavano nezgodo težave z očmi, tudi tožnikova osebna zdravnica kaj takega ni izpovedala, niti to ne izhaja iz izvedenskega mnenja. Zato pritožbeni očitek bistvene kršitve, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče M.J., ni utemeljen. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, raztrganine mrežnice splošni zdravnik ne more ugotoviti z instrumenti, ki jih ima na razpolago, obstajajo pa znaki vnetja z rahlim gnojenjem in to je na desnem očesu pri tožniku ugotovila tudi zdravnica ob pregledu in tako tudi izpovedala. In le to je odločilno, kar je podprto tudi z zdravstveno dokumentacijo, ugotovitvijo zdravnice in izvedenca, in ne (časovno oddaljena) izpoved zdravnice o anemnestičnih podatkih o pregledu tožnika dne 19.12.1998, kar izpostavlja pritožba. Izvedensko mnenje, ki sloni na zdravstveni dokumentaciji je jasno in ne pušča nobenega dvoma, da je tožnik utrpel poškodbo očesa 7.12.1998, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na drugi in tretji strani sodbe, izpodbijana sodba ima vsa potrebna dejstva za tak zaključek, katerega pritožbene navedbe niso uspele omajati.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča tudi odločilne okoliščine, pomembne za presojo, ali je podana odškodninska odgovornost toženca kot delodajalca, pravilno in popolno ugotovilo. Zidarsko delo, ki ga je opravljal tožnik pri obnovi kopalnice, ne predstavlja nevarne dejavnosti, niti kladivo in špica, s katerimi je opravljal delo, nevarno stvar. Kladivo s špico, kot preprosto, običajno delovno orodje za tolčenje, ne more samo po sebi predstavljati nevarne stvari v smislu 173. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ); od osebe, ki uporablja kladivo, je pomembno, kako bo kladivo uporabila. Delo s kladivom tudi ne more predstavljati nevarne dejavnosti, saj pri takšnem delu ne gre za nepredvidljive, niti za neodvračljive dogodke. Neposredni vzrok za tožnikovo poškodbo je bil v obravnavanem primeru v tem, da tožnik pri delu s kladivom ni imel zaščitnih očal. Zato je prvostopenjski sklep, da v tem primeru niso izpolnjene predpostavke za objektivno odgovornost toženca kot tožnikovega delodajalca, materialnopravno pravilen in drugačno (tožnikovo) pritožbeno razlogovanje o objektivni odgovornosti neutemeljeno. Gre za krivdno odgovornost (1. odst. 154. čl. ZOR), delodajelec mora delavcu omogočiti varno delo, mu dati na razpolago ustrezna delovna (zaščitna) sredstva. Tega toženec ni izkazal, torej da bi tožniku zagotovil zaščitna očala, niti ustreznega nadzora nad varnim delom. Delo se je izvajalo v okoliščinah, ki niso ustrezale predpisom in ukrepom varstva pri delu, tožnik je zato utrpel poškodbo očesa, ker ni imel zaščitnih očal, delodajalec je zato za škodo odgovoren, ker ni poskrbel za varno delo in ni dokazal, da bi škoda nastala brez njegove krivde.

Tožnik tudi nima prav, ko oporeka ugotovljenemu soprispevku k nastali škodi vsled opustitve skrbi za lastno varnost. Tudi delavec mora delo opravljati tako, da varuje svoje življenje in zdravje. Dolžan je torej ravnati s potrebno skrbnostjo, sicer je poleg krivdno odgovornega tudi sam kriv za nastalo škodo (192. čl.ZOR). Ker je ugotovitev obsega odgovornosti vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, mora sodišče upoštevati deljeno odgovornost tudi takrat, kadar prizadeti tega ugovora ni izrecno izjavil, pa iz ugotovljene dejanske podlage spora izhaja, da gre ob pravilni uporabi materialnega prava za deljeno odgovornost. Zato je cit. določbo 192. čl. ZOR sodišče prve stopnje pravilno uporabilo in nasprotni tožbeni očitek ne drži. Nima prav tudi toženec, ki ocenjuje tožnikov soprispevek več kot 50 %. Primarna je odgovornost toženca kot delodajalca, sodišče prve stopnje je vse, tudi v pritožbi zatrjevane okoliščine, pravilno ovrednotilo in tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da je podana odškodninska odgovornost toženca v višini 70 %, soodgovornost tožnika pa 30 %. Odločitev o podlagi v navedenem razmerju je zato materialnopravno pravilna.

K pritožbam glede višine odškodnine: Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku odškodnino v višini 600.000,00 SIT. Toženec meni, da je to preveč, tožnik pa, da niso v zadostni meri upoštevane nevšečnosti med zdravljenjem, katere ne pove. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da je tožnik trpel intenzivne bolečine ob škodnem dogodku, šlo je za poškodbo enega najbolj občutljivih organov človeškega telesa, tudi priča I. je izpovedal, da je tožnik takrat kričal od bolečin, nato še 14 dni močne bolečine, nato postopoma blažje bolečine, ki so nato postopoma pojenjale. Sedaj posebnih bolečin nima. Sodišče prve stopnje je upoštevalo dolgotrajno zdravljenje (hospitalno zdravljenje 36 dni) z operacijo, potrebna so bila zdravila, nato ambulantno zdravljenje (številne kontrole). Ob upoštevanju kriterijev iz 200. čl. ZOR (pomen prizadete dobrine in namen odškodnine) je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina ustrezna, ob upoštevanju intenzitete in trajanja telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem in primerljiva z odškodninami, ki se v podobnih primerih prisojajo.

Povsem pavšalna je toženčeva pritožba v delu, ki se nanaša na odškodnino za strah. Izpoved tožnika in izvedensko mnenje nedvomno dajeta zadostno podlago za presojo odškodnine za strah za izid zdravljenja v znesku 400.000,00 SIT, to je za upravičen strah v času dolgotrajnega zdravljenja, vid je pešal in izboljšanja ni bilo. Šlo je za intenziven in dalj časa trajajoč strah, ki zato nedvomno utemeljuje prisojeno odškodnino za strah.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnik desno oko atrofirano, kar je vidno že na prvi pogled in kar je očitno sodišče tudi samo zaznalo ob zaslišanju tožnika, podana je skaženost (škoda). Gre nedvomno za tako spremembo v tožnikovi zunanjosti, opaznost oz. vidnost, ko zakrivanje ni možno in kar nedvomno vpliva na tožnikovo duševnost, kot je ugotovil tudi izvedenec, zaradi tega tožnik duševno trpi. Zato ne drži, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Prisojena odškodnina (v višini 750.000,00 SIT) glede na sodno prakso v podobnih primerih tožnika upravičuje do odškodnine. Odmerjena je glede na vse okoliščine primera, skladno z merili, določenimi v 200. čl. ZOR in ob upoštevanju podobnih primerov negmotnih škod.

Zoper prvostopenjsko odločitev o prisojeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik zaradi prenizke, toženec zaradi previsoke odškodnine. S pritožbenimi navedbami, da bi se tožniku ob ustrezni zdravniški skrbi oko dalo rešiti, da vida ne bi v celoti izgubil, ki so podane v nasprotju s 337. čl. ZPP, toženec ne more uspeti. Gre za nove navedbe in zato v pritožbi neupoštevne pritožbene novote. Tožnik je vsled poškodbe slep na desno oko, bil je invalidsko upokojen (ob nezgodi je bil star 63 let). Izgubil je globinski, prostorski vid, kar ga ovira v vsakdanjem življenju, negotova je hoja po neravnem terenu, gledanje televizije ga utruja, težave so doživljenjske in ne bodo izginile, vendar se take težave zaradi prilagoditve sčasoma zmanjšajo. Zato je tudi v tem primeru podana zakonska podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi opisanih prizadetosti, trajnih omejitev v tožnikovem življenju. Gre nedvomno za hudo prikrajšanje v tožnikovem življenju, vendar pa posledice ne spadajo med najhujše prizadetosti (katastrofalne posledice), bistvene življenjske aktivnosti tožniku vendarle ostajajo. Ob upoštevanju individualizacije in hkrati objektivizacije odškodnin, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dosojena odškodnina 3.000.000,00 SIT primerna. Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo pa se tudi vklaplja v širše okvire odškodnin, ki se kažejo v že oblikovanih razmerjih med manjšimi in večjimi odškodninami za posamezne oblike negmotnih škod. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni utemeljen.

Vse pritožbene navedbe obeh pravdnih strank so tako neutemeljene in ker sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP), je obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).