Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sklep Pdp 1103/2013

ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.1103.2013 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovni razlog nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Višje delovno in socialno sodišče
27. marec 2014
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz poslovnih razlogov, izhaja, da je tožena stranka zaradi tržnih sprememb, racionalizacij in večje učinkovitosti dela na novo organizirala delovni proces, zato je prišlo do ukinitve določenih delovnih mest in notranje organizacije družbe. Za ukinitev delovnega mesta ni potreben sklep o ukinitvi delovnega mesta, niti sprememba sistemizacije, temveč je pomembno, ali je bilo delovno mesto dejansko ukinjeno. Če je bilo delovno mesto ukinjeno, je to dovolj za obstoj odpovednega razloga. Sodišče se tudi ne more spuščati v smotrnost ukinitve in presojati, ali je ekonomsko upravičena. Če je bilo delovno mesto ukinjeno, sodišče ne more ugotavljati, da še obstaja potreba po delu tožnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 20. 12. 2010, ki jo je tožena stranka izdala tožniku, nezakonita in se razveljavi (tč. 1 izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 1. 2011, ampak z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje 22. 11. 2011, tožena stranka je dolžna tožniku za ves čas prenehanja delovnega razmerja do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračunati in izplačati pripadajoče mesečne neto plače, obračunane od bruto mesečnega zneska 816,11 EUR in zmanjšane za prejeta nadomestila iz naslova brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od bruto zneska plač plačati davke in prispevke ter akontacijo dohodnine in tožnika prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje, vse v roku 8 dni pod izvršbo, višji zahtevek je zavrnilo (tč. 2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini neto zneska, obračunanega od bruto zneska 10.837,12 EUR, odvesti vse dajatve ter akontacijo dohodnine od tega bruto zneska, v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila, višji zahtevek je zavrnilo (tč. 3 izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, za tožnika pa je dolžna poravnati stroške postopka v višini 459,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (tč. 4 izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Sodišče je namreč odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka, tožnik tožbeni zahtevek, kot izhaja iz sodbe ni postavil, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje samovoljno oblikovalo tožbeni zahtevek, kar ni dopustno. Sodišče prve stopnje sploh ni odločilo o celotnem postavljenem tožbenem zahtevku. Izrek sodbe je nesklepčen, nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Bistvena kršitev je podana, ker sodišče ni odločilo o dovoljenosti spremembe tožbe. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 5. člena ZPP, saj stranki ni dalo možnosti, da se izjavi o zahtevku in navedbah nasprotne stranke. Sodišče prve stopnje je nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je dokazne predloge tožene stranke zavrnilo kot nepotrebne, obrazložitve ni podalo. Predlagani in neizvedeni dokazi bi lahko vplivali na pravno odločilna dejstva. Nedvomno gre za kršitev načela kontradiktornosti. Nezakonito je uporabilo določbe 118. člena ZDR, saj ni podan osnovni pogoj za uporabo navedenega člena. Najmanj kar mora tožnik izjaviti je, da poda izjavo, da ne želi nadaljevati delovnega razmerja. Sodišče v obrazložitvi zmotno povzema, da je tožnik smiselno navedel, da ne želi vrnitve nazaj na delo k toženi stranki. Tožnik je podal podredni tožbeni zahtevek za uporabo 118. člena ZDR, ne pa izjave, da delovnega razmerja ne želi nadaljevati. Razlogi za uporabo 118. člena ZDR so bili izključno interesi tožnika v tem postopku in ne njegova želja, da ne želi nadaljevati delovnega razmerja. Zakonita zastopnica je med zaslišanjem jasno navedla, da bi tožnika sprejela nazaj na delo, če bi imeli povečan obseg dela. Zatrjevanje tožnika glede diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu ni potrdila nobena od zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje se je opredelilo zgolj do tistih dokaznih predlogov, ki gredo tožniku v korist, do dokaznih predlogov tožene stranke se je negativno opredelilo, pri čemer ni navedlo razlogov. Po ustaljeni sodni praksi je razlog sodišča za uporabo 118. člena ZDR povsem nezakonit. Odškodnina iz tega naslova se ne presoja po splošnih pravilih odškodninskega delikta, kot to nezakonito izhaja iz izpodbijane sodbe. Ta odškodnina je nadomestilo za čas brezposelnosti. Ne drži, da tožena stranka ni ugovarjala takšnemu načinu izračuna odškodnine. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obrazložitev sodišča je nerazumljiva in v nasprotju s podatki in dokazili v spisu, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sama pogodba z družbo A. d.o.o. ter optimizacija procesov v podjetju B. dokazuje navedbe tožene stranke, da se je odločila za reorganizacijo tožene stranke, kar je bil eden od razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga. Iz dokumenta Optimizacija procesov neposredno izhaja predlog družbe A. po planiranju proizvodnje za en dan vnaprej, s čimer bi se znižale kapacitete na delovnih mestih pomožni delavec za 3 delavce. Sodišče se do tega ni opredelilo. Sodišče je zelo laično navedlo, da okoliščine o rasti prihodkov in števila zaposlenih ne potrjujejo, da se je pri toženi stranki zmanjšala potreba po opravljanju tožnikovega dela. Tožnik ni prerekal trditev tožene stranke, da rast prihodkov in števila zaposlenih izvira zgolj iz trgovske dejavnosti in ne iz proizvodne, kjer je bil zaposlen tožnik. Sodišče prve stopnje zaključuje, da elektronsko sporočilo z dne 13. 6. 2011 ne dokazuje, da je prišlo do zmanjšanja prometa zaradi izgube posla z družbo C.. Sodišče ponovno govori o splošnem zmanjšanju prometa, čeprav je tožena stranka zatrjevala zmanjšanje prometa pri sortiranju plastike, kjer je delal tožnik. Sodišče je enostransko povzelo argument tožnika, da elektronski dopis družbe C. dokazuje, da je prišlo do izgube posla šele maja 2011, ne pa decembra 2010. Sodišče ni upoštevalo, niti se ni opredelilo do dokaznih predlogov tožene stranke (dnevni pregledi transakcij zaloge za november in december 2010), ki izkazujeta upad leč, ki jih je sortiral tožnik. Upad prometa je tožena stranka dokazovala tudi z elektronskim dopisom z dne 15. 12. 2010, kjer je partner toženi stranki sporočil, da bo prekinil sodelovanje s toženo stranko. Tudi zaslišane priče so potrdile upad v proizvodnji dejavnosti sortiranja plastike. Poudarja, da se je Vrhovno sodišče RS že večkrat izreklo o dejstvu, da sodišče ni pristojno nadzirati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca. Glede na dejstvo, da je bilo dejansko delo tožnika omejeno predvsem na pobiranje plastičnih leč, je utemeljeno, da je bila ob zmanjšani dobavi le teh pogodba o zaposlitvi odpovedana ravno tožniku, saj so ostali delavci opravljali tudi druga dela. Sodišče zaključuje, da bi tožena stranka tožniku lahko ponudila pogodbo o zaposlitvi za delo viličarja ali delo na mlinu. Glede na izpovedbo tožnika je jasno, da se je sam zelo dobro zavedal, da za delo na viličarju ni dovolj samostojen in zanesljiv. Sodišče je tudi spregledalo ali pa ni presojalo dokaza - zdravniško spričevalo z dne 9. 12. 2010, iz katerega izhaja, da tožnik začasno ni zmožen za delo na višini, za vožnjo viličarja. Tožnik ima izpit za viličarja, zato izobraževanja ne potrebuje. Tožnik in D.D. nista opravljala istovrstnega dela, imata tudi drugačno izobrazbo, zato primerjava ni mogoča. Sodišče je prezrlo neresničnost navedb tožnika glede dejstva, od kod izvirajo njegove psihične težave, glede navedbe, da je delo pri toženi stranki organizirano tudi v popoldanskem času, kot tudi glede dejstva, da mu dopust ni bil omogočen. Navaja, da je sodišče višino odškodnine odmerilo povsem nesorazmerno in v neskladju z običajno sodno prakso. Tožnik domačih razmer, tako glede zdravstvenega stanja otroka kot tudi glede žene, tožene stranke ni seznanil, čeprav je imel to možnost. Uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pri sojenju ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Obrazložitev sodbe ni pomanjkljiva, zato je bila toženi stranki dana možnost, da je učinkovito branila in varovala svoje pravne interese in ji ustavne pravice niso bile kršene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka je dne 6. 6. 2012 podala dopolnitev pritožbe, ki jo pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je bila vložena po preteku zakonskega roka za pritožbo (drugi odstavek 343. člen ZPP).

Pritožba je utemeljena.

V tem individualnem delovnem sporu je pritožbeno sodišče že večkrat odločalo, zadnjič je s sodbo opr. št. Pdp 215/2013 z dne 15. 3. 2013 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje o neobstoju poslovnega razloga, ker je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z zmanjšanim obsegom dela in izgubo posla s C. Nadalje je presodilo, da tožena stranka tožniku ni ponudila drugega dela in ni preverila možnosti prekvalifikacije in dokvalifikacije. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 175/2013 z dne 12. 11. 2013 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa je pridržalo za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju. Tožnik je s tožbo postavil zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter zahtevek za reintegracijo in reparacijo. S pripravljalno vlogo z dne 15. 6. 2011 je tožnik predlagal, da za primer ugotovitve nezakonitosti izpodbijane odpovedi sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi in mu prisodi odškodnino zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ki jo je po višini opredelil v znesku 13.933,44 EUR. Revizijsko sodišče je v razveljavitvenem sklepu obrazložilo, da izrecna izjava delavca, da ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, za zakonitost sodne razveze ni pogoj.

V sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delavec lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke (četrti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št.2/2004 in naslednji). Navedeno po določbi tretjega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št.42/2002 in naslednji) velja tudi za primer, če sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja. Po prvem odstavku 118. člena ZDR lahko v tem primeru sodišče že na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno odškodnino v višini do največ 18 njegovih mesečnih plač. Sodišče prve stopnje je zato imelo v navedenih določbah ZDSS-1 in ZDR podlago za odločitev, da ob ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku prizna delovno dobo in pravice iz delovnega razmerja do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje t.j. do 22. 11. 2011 in mu namesto reintegracije (vrnitve na delo) prisodi odškodnino. Navedbe tožene stranke, da ni bilo pravne podlage za spremembo tožbe in da sodišče prve stopnje ni odločilo v okviru tožbenega zahtevka, so torej neutemeljene.

Drugi odstavek 81. člena ZDR določa, da delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. V skladu z določbo prvega odstavka 82. člena ZDR je dokazno breme na delodajalcu, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. V določbi prvega odstavka 88. člena ZDR so opredeljeni razlogi, ki se nanašajo na trajno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če so takšni razlogi utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec tudi preveriti, če je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo.

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na delovnem mestu pomožni delavec v reciklaži. Iz obrazložitve odpovedi izhaja, da je tožena stranka reorganizirala in optimizirala delovni proces, kar je imelo za posledico reorganizacijo družbe.

V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec mora torej dokazati, da je zaradi reorganizacije delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik po pogodbi o zaposlitvi, ni prenehala. Tožena stranka je zmanjšanje potrebe po delu tožnika dokazovala z zmanjšanim obsegom dela in izgubo posla z družbo C.. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedi direktorice tožene stranke E.E., ki je izpovedala, da so se prihodki tožene stranke v letu 2010 v primerjavi z letom 2009 celo povečali, do izgube posla s C. pa prišlo šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku v maju 2011. Po pogodbi o zaposlitvi mora pomožni delavec v reciklaži opravljati naslednja dela: sortiranje in demontiranje materiala, nalaganje in razlaganje materiala, mletje in stiskanje materiala na delovnem stroju, skrb za zaščito in urejenost skladišča in druga dela po navodilu nadrejenega. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tožena stranka tožniku ni ponudila dela na drugem delovnem mestu oziroma drugega dela, za katerega je bil usposobljen (npr. dela na mlinu), kljub temu, da je imela na razpolago prosta delovna mesta, saj je istočasno zaposlovala na primerljivih delovnih mestih delavce za določen čas. Tožena stranka je zatrjevala, da tožnik ni imel interesa, da bi se dodatno izobraževal oziroma da bi se dokvalificiral, vendar je sodišča prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, da bi sploh preverila možnost zaposlitve tožnika na drugih delih oziroma da bi mu omogočila dokvalifikacijo oz. prekvalifikacijo (tretji odstavek 88. člena ZDR).

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan.

Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 20. 12. 2010 izhaja, da je tožena stranka zaradi tržnih sprememb, racionalizacij in večje učinkovitosti dela na novo organizirala delovni proces, zato je prišlo do ukinitve določenih delovnih mest in notranje organizacije družbe. Ker se je zmanjšal obseg dela na delovnem mestu pomožni delavec v reciklaži, ga z novo organizacijo ni bilo potrebno sistemizirati. O tem, kaj je bilo podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje zaslišalo direktorico tožene stranke E.E., ki je izpovedala, da so na podlagi reorganizacije na novo organizirali delovna mesta in decembra 2010 ukinili delovno mesto pomožni delavec v reciklaži. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita utemeljevalo z dejstvom, da tožena stranka ni sprejela sklepa o ukinitvi delovnega mesta. Pritožbeno sodišče poudarja, da za ukinitev delovnega mesta ni potreben sklep o ukinitvi delovnega mesta, niti sistemizacija, temveč je pomembno ali je bilo delovno mesto dejansko ukinjeno. Če je bilo delovno mesto ukinjeno, je to dovolj za obstoj odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje ne poda zaključka o tem, ali je bilo delovno mesto pomožni delavec v reciklaži ukinjeno ali ne. Irelevanten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala padca prometa. Po oceni pritožbenega sodišča padec prometa oziroma zmanjšanja obsega dela ni pogoj za reorganizacijo poslovanja. Sodišče se ne more spuščati v smotrnost ukinitve in presojati ali je ekonomsko upravičena. Če je bilo delovno mesto ukinjeno, sodišče ne more ugotavljati, da je še potreba po delu tožnika. Nepravilen oziroma vsaj preuranjen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je prenehala potreba po delu tožnika zaradi spremembe organizacije dela. Kot že navedeno, je delodajalec samostojen pri organiziranju delovnega procesa, ter svojih poslovnih in organizacijskih odločitvah.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odločanju o zakonitosti izpodbijane odpovedi izhajalo iz napačnega stališča, da tožena stranka ni dokazala, da je sprejela sklep o ukinitvi delovnega mesta. Tudi ni ugotavljalo kdo opravlja tožnikovo delo oziroma ali delo pomožnega delavca v reciklaži opravljajo delavci, ki so že bili zaposleni pri toženi stranki.

Glede upoštevanja določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR in ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik za delo na višini, za delo viličarja začasno (po zdravniškem spričevalu z dne 9. 12. 2010) ni sposoben, tožnik pa niti ni zatrjeval, da bi bil usposobljen za delo na mlinu.

Glede na navedeno je potrebno razveljaviti odločitev o tem, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2010 nezakonita in da se pogodba v skladu s 118. členom ZDR razveže. Ker so torej uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje glede na navedeno ponovno oceniti vse izvedene dokaze, zlasti z dopolnilnim zaslišanjem tožnika ter direktorice tožene stranke o tem ali je bilo delovno mesto ukinjeno in o tem, kaj so delali ostali delavci (D.D., E.E.), na katerem delovnem mestu in če so prevzeli delo tožnika. Nato naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o tožbenem zahtevku, pri čemer naj v primeru, da bo zahtevku ponovno ugodilo, pri odločanju upošteva, da tožniku pripada odškodnina za izgubo zaposlitve, torej da gre za odmeno zaradi izgube zaposlitve, ne pa za eksistenčno ogroženost. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia