Jedro

Tožničini dolgovi iz naslova prispevkov niso neizterljivi zaradi zastaranja pravice do izterjave, tožnici pa tudi ni bila dodeljena denarna socialna pomoč, zato pogoji za odpis dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje niso izpolnjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 8. 6. 2010, odločba in začasna odločba št. ... z dne 29. 4. 2010 ter, da se ji odpiše dolg iz naslova neplačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je dne 8. 6. 2010 podala predlog za odpis dolga v celoti iz naslova neplačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, sodbo in s tem odgovor pa je dobila 2. 4. 2012. Dne 23. 2. 2012 je prejela sklep Republike Slovenije, Ministrstvo za ... o davčni izvršbi na denarne prejemke ter odpis zmanjšanja dolga za 2.177,54 EUR. Razlika 972,51 EUR pa bremeni njeno pokojnino. Sodišče prosi, da bi znesek 201,85 EUR poravnala v treh obrokih, preostali dolg, in sicer 387,02 EUR ter stroške prisilne izterjave v višini 218,64 EUR pa naj se ji odpišejo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določil ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V tej zadevi, ko tožnica s tožbo izpodbija dokončno odločbo toženca št. ... z dne 8. 6. 2010 ter odločbo in začasno odločbo št. ... z dne 29. 4. 2010, gre za spor glede odpisa prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica od 17. 11. 1998 do 10. 6. 2005 prijavljena v obvezno zavarovanje na podlagi 5. točke 1. odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZZVZZ), kot samostojna podjetnica. Davčni urad, ki je v sporočilu z dne 30. 3. 2010 navedel, da znaša dolg tožnice iz naslova neplačanih prispevkov na dan 30. 3. 2010 9.718,93 EUR, od tega je 4.810,56 EUR glavnice, 4.908,37 EUR pa zamudnih obresti. Za zaposlene delavce pa 288,76 EUR, od tega 137,55 EUR glavnice in 151,21 EUR zamudnih obresti s tem, da se dolg nosilca dejavnosti nanaša na obdobje od 1. 3. 2000 do 30. 6. 2005, dolg za zaposlene delavce pa za obdobje od novembra 1999 in od 1. 11. 2000 do 31. 12. 2000. Po sporočilu davčnega urada so pri izračunu upoštevane vse zastarane obveznosti na obeh kontih. Zoper tožnico je bilo neuspešno opravljenih sedem dejanj izvršbe na podlagi sklepov v letih 2002, 2004, 2005 in 2007. Tožnica je dne 19. 3. 2010 vložila predlog za odpis dolga iz naslova neplačanih prispevkov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Prvostopenjski organ je dne 29. 4. 2010 izdal odločbo in začasno odločbo. Z odločbo vlogi tožnice za celotni odpis dolga iz naslova neplačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje o stanju dolga na dan 30. 3. 2010, ni ugodil. Z začasno odločbo pa je tožnici odobril delni odpis dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, ki predstavlja zamudne obresti v skupni višini 5.059,58 EUR, v kolikor bi do 29. 7. 2010 v enkratnem znesku poravnala glavnico v skupni višini 4.948,11 EUR z obrestmi, po medbančni obrestni meri v skupni višini 287,84 EUR. Z dokončno odločbo z dne 8. 6. 2010 pa je toženec tožničino pritožbo vloženo zoper odločbo in začasno odločbo kot neutemeljeno zavrnil. ZZVZZ v 58. členu določa, da se med drugim tudi glede odpisa prispevkov zaradi neizterljivosti, uporabljajo določbe posebnega zakona, ki ureja plačevanje prispevkov, torej Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami, v nadaljevanju: ZPSV). V 60. členu pa ZZVZZ pooblašča toženca, da določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. Na podlagi tega zakonskega pooblastila je toženec sprejel Pravilnik o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (Ur. l. RS, št. 129/2006, v nadaljevanju: Pravilnik). Ta Pravilnik v 7. členu določa, da se zavezancu oz. njegovim dedičem dolg iz naslova prispevkov lahko odpiše zaradi neizterljivosti ali zaradi socialne ogroženosti zavezanca. Ko evidenco o dolgu vodi toženec se dolg odpiše zaradi neizterljivosti z odločbo, s katero se ugotovi, da je prispevek neizterljiv zaradi tega, ker je zastarala pravica do izterjave prispevkov, ali da je zavezanec umrl in ni zapustil nikakršnega premoženja, iz katerega bi se lahko dolg izterjal (2. odstavek 7. člena Pravilnika). Dolg se na podlagi 3. odstavka 7. člena Pravilnika odpiše zaradi socialne ogroženosti tožnika, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: socialna ogroženost zavezanca je ugotovljena z odločbo pristojnega centra za socialno delo o dodelitvi denarne socialne pomoči, ki mora biti veljavna v času vložitve vloge; mesečni bruto dohodek na družinskega člana ne presega 30 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo; plačilo oz. izpolnitev obveznosti ni zavarovana v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek in organ, ki je pristojen za pobiranje prispevkov je že uvedel postopek prisilne izterjave dolga, v katerem je neuspešno opravil vsaj dve dejanji izvršbe.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za odpis prispevkov iz razloga neizterljivosti zaradi eventuelnega zastaranja pravice do izterjave. Pri tožnici pa tudi ne gre za socialno ogroženost zavezanca, saj ta ni ugotovljena z odločbo pristojnega centra za socialno delo o dodelitvi denarne socialne pomoči, ki bi bila veljavna v času vložitve vloge (3. točka 7. člena Pravilnika). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje tožnica ni nikoli pridobila denarne socialne pomoči po zakonu o socialnem varstvu in tudi ne v času vložitve vloge. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da s tem ni izpolnjen že prvi od kumulativno določenih pogojev, in je tudi pravilen zaključek, da zato ni možno ugoditi njenemu predlogu za odpis dolga.

Glede delnega odpisa dolga pa tožnica ni navajala nič konkretnega in sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila odločba v tem delu nepravilna. Po 9. členu Pravilnika se zavezancu lahko odpiše del dolga, ki ga predstavljajo zakonite zamudne obresti pod pogojem, da predhodno v enkratnem znesku poravna glavnico dolga z obrestmi iz 3. člena tega Pravilnika in če je organ, ki je pristojen za pobiranje prispevkov, že uvedel postopek prisilne izterjave dolga, v katerem je neuspešno opravil vsaj eno dejanje izvršbe. Navedeni pogoji so v času izdaje prvostopne odločbe toženca bili podani in območna enota toženca z začasno odločbo z dne 29. 4. 2008 pravilno odločila, da se vlogi tožnice delno ugodi in da se del dolga v skladu z 9. členom Pravilnika odpiše. Ker tožnica do roka ni poravnala glavnice, je toženec v pritožbenem postopku pravilno zavrnil pritožbo.

Zavezancu se lahko dovoli obročno plačilo dolga, če mesečni bruto dohodek na družinskega člana ne presega minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Navedeno odločanje je v pristojnosti toženca, ne pa sodišča, ki presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe ter prvostopnih odločb na podlagi stanja ugotovljenega v predsodnem postopku do dokončne odločbe.

Glede na vse navedeno, ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zaradi vsega obrazloženega pa tudi ni moglo ugoditi njenim predlogom za obročno odplačevanje oz. odpis dolga v zneskih, ki jih je tožnica navedla v pritožbi. V skladu z določbo 337. člena ZPP v povezavi z 286. členom ZPP gre tudi za nedovoljene pritožbene novote, za katere tožnica ni navedla razlogov, zakaj jih ni navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje.