Jedro

Z dokončno in pravnomočno odločbo toženca, da se tožniku z dnem 15. 6. 2009 ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na drugem ustreznem delu, je odpadla pravna podlaga za izplačilo nadomestila po tem datumu, zato je kasneje izplačana nadomestila tožnik dolžan vrniti tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 3. 2010 in št. ... z dne 18. 12. 2009. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da ko je vložil vlogo za predčasno upokojitev je tudi vprašal kaj bo z njegovim nadomestilom. Če je prišlo do pomote med organi naj sami popravijo napako. V času čakanja na odločbo za upokojitev, torej od 16. 6. 2009 do 30. 9. 2009 ni bil na drugem delovnem mestu, temveč je bil voden v evidencah zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnik zato meni, da ni storil nobenega prekrška in da torej ni dolžan vrniti zahtevanega preplačila.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 3. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 12. 2009. Z navedeno odločbo je tožena stranka izrekla, da je bilo na podlagi odločbe OE A št. ... z dne 25. 9. 2009 ugotovljeno, da je dajatev, nadomestilo za čas čakanja na drugo delo, v obdobju od 16. 6. 2009 do 30. 9. 2009 preveč izplačano. Preplačilo je nastalo v znesku 1.232,45 EUR. Tožniku je bilo naloženo, da neupravičeno izplačani znesek nakaže na transakcijski račun Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v roku enega meseca od prejema odločbe, s tem, da se bodo po poteku tega roka zaračunavale zamudne obresti in se bo izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 25. 9. 2009 odločila, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z 15. 6. 2009. Navedena odločba je bila tožniku vročena dne 29. 9. 2009, vendar pa zoper njo ni vložil pravnih sredstev, kar pomeni, da je odločba postala dokončna in pravnomočna. Tožniku je bilo v času od 16. 6. 2009 pa do 30. 9. 2009 izplačano nadomestilo za čas čakanja na drugo delo v višini 1.232,45 EUR. V zadevi je sporno ali je tožnik navedeni znesek dolžan vrniti toženi stranki.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, je v 275. členu določal, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. V 3. odstavku istega člena pa je bilo določeno, da zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila v kateri je določen znesek preplačila in način po katerem mu bo preplačilo povrnjeno.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imela tožena stranka podlago za svojo odločitev v prej citirani določbi ZPIZ-1. Za presojo sporne zadeve je poleg 1. odstavka 275. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), na katerega uporabo odkazuje prej citirana določba. Po določbi 1. odstavka 190. člena OZ mora pridobitelj ob prehodu premoženja, ki nima pravne podlage, to premoženje vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (3. odstavek 190. člena OZ).

V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka tožniku izplačevala denarno nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev. Bistvena za razsojo sporne zadeve je namreč dokončna in pravnomočna odločba tožene stranke z dne 25. 9. 2009, s katero je bilo odločeno, da se tožniku z 15. 6. 2009 ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Med strankama je očitno nesporno, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, da je bilo v času od 16. 6. 2009 do 30. 9. 2009 tožniku izplačan znesek 1.232,45 EUR. Ker je s prej citirano odločbo odpadla pravna podlaga za izplačilo navedenega zneska, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil navedeni znesek tožniku izplačan brez pravne podlage in ga je zato dolžan vrniti tožene stranki.

Glede pritožbenih navedb, da tožnik ni kriv za nastalo situacijo pa pritožbeno sodišče poudarja, da za odločitev o sporni zadevi ni bistveno vprašanje ugotavljanja kdo je odgovoren za nastalo stanje, temveč je odločilno zgolj dejstvo, da tožnik glede na pravnomočno odločbo z dne 25. 9. 2009, ni bil več upravičen do izplačevanja nadomestila za čas po 16. 6. 2009 dalje. Kot izhaja iz obrazložitve omenjene odločbe za izplačilo niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji po določbi 124. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), po katerem se nadomestilo za čas čakanja izplačuje le za mesece, v katerih se je zavarovanec redno javljal Zavodu RS za zaposlovanje in za mesece, v katerih se ni mogel javiti iz opravičljivih razlogov. V sporni zadevi pa je bil tožnik z 15. 6. 2009 odjavljen iz evidence Zavoda za zaposlovanje, kar pomeni, da že glede na določbe zakona, po navedenem datumu ni bil več upravičen do prejemanja nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.