Jedro

Glede pravne narave zahtevkov iz drugega odstavka 72. člena ZDen je ugotoviti naslednje: ti zahtevki niso odškodninski v smislu odškodninskega prava, ker niso podani vsi elementi splošnega civilnega delikta, niti niso obogatitvene narave v smislu 210. in naslednjih členov ZOR, ki zavezuje okoriščenca k vrnitvi zgolj koristi, ki jo je neupravičeno dosegel, medtem ko gre pri zahtevkih iz drugega odstavka 72. člena ZDen za vrnitev koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi dobil odvzeto nepremičnino vrnjeno takoj po uveljavitvi ZDen. Pravno podlago za takšne zahtevke kot je obravnavani, daje drugi odstavek 72. člena ZDen.

Nadomestilo sta sodišči pravno pravilno ugotovili po razmerah na dan sojenja (kot to velja po sodni praksi v primerih, ko se odloča o nadomestitvah v preteklosti nastalih obveznosti, pa ni določeno drugače: nečiste denarne terjatve).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožničina zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožnici 10,680.130,00 SIT in stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.1999 do plačila, ker je ugotovilo, da je toženka z denacionalizirano tožničino nepremičnino razpolagala v času od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (ZDen) do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in bi v navedenem času lahko iztržila za najemnino 109.865,00 DEM. Toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo in prvostopno sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka uveljavljala vse revizijske razloge in predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Ugotovljena najemnina po revizijskih izvajanjih ni realna, toženka je iztržila najvišjo možno najemnino in tožnica ni dokazala, da bi bila lahko dosegljiva višja najemnina. Dosojena odškodnina je abstraktna in nekonkretna. Tudi ni jasno, na kakšni pravni podlagi je odškodnina priznana, saj drugi odstavek 72. člena ZDen ne daje podlage za odškodninske zahtevke po uveljavitvi ZDen, neutemeljeno pa je tudi negiranje določb ZOR.

Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da naj se jo zavrne, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Postopkovnih kršitev revidentka formalnopravno ni opredelila, niti jih ni v razlogih revizije pojasnila. Ker pa je revizija tudi glede postopkovnih kršitev omejeno pravno sredstvo (1. in 2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), tovrstno kršitev pa revizija ni opredelila, je moglo revizijsko sodišče preizkusiti sodbi sodišč prve in druge stopnje v smeri postopkovnih kršitev le v uradno naloženem obsegu (386. člen ZPP), vendar pa pri takem preizkusu ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizija iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni utemeljena.

Okoliščine o tem, kakšne najemnine se lahko v določenem kraju in času za določene lokale dosežejo, so dejanske narave, ki jih v revizijskem postopku ni dovoljeno obravnavati oziroma uveljavljati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ni moglo upoštevati tistih revizijskih izvajanj, ki zavračajo ugotovitve o višini tržne najemnine, ki je bila ugotovljena za sporni čas glede vseh treh tožničinih lokalov, ki so ji bili vrnjeni v denacionalizacijskem postopku. Pravne narave je bila le opredelitev sodišč prve in druge stopnje, da gre tožnici odškodba za najemnino v denacionalizacijskem postopku vrnjenih lokalov v času od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji pa do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, s katero so bili lokali tožnici vrnjeni, v obsegu tržne najemnine, ki bi bila lahko dosežena v obravnavanem obdobju.

Glede pravne narave zahtevkov iz drugega odstavka 72. člena ZDen, ki je po revizijskih izvajanjih sporna, je ugotoviti naslednje: ti zahtevki niso odškodninski v smislu odškodninskega prava, ker niso podani vsi elementi splošnega civilnega delikta (na primer nedopustnost ravnanja toženke, subjektivna ali objektivna odgovornost in podobno). Obravnavani zahtevek tudi ni obogatitvene narave v smislu 210. in naslednjih členov ZOR, ki zavezuje okoriščenca k vrnitvi zgolj koristi, ki jo je neupravičeno dosegel, medtem ko gre pri zahtevkih iz drugega odstavka 72. člena ZDen za vrnitev koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi dobil odvzeto nepremičnino vrnjeno takoj po uveljavitvi ZDen. Pravno podlago za takšne zahtevke kot je obravnavani, daje drugi odstavek 72. člena ZDen. Po tem določilu gre denacionalizacijskemu upravičencu nadomestilo, povračilo oziroma odškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo dosegel do vrnitve odvzete stvari, če bi nepremičnino sam uporabljal že od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji. To nadomestilo predstavlja korist, ki bi jo tožnica lahko ob normalnem teku stvari iztržila v spornem obdobju kot najemnino, zmanjšano za javne dajatve, stroške upravljanja, vzdrževanja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči nižjih stopenj vse zgoraj navedene okolnosti, ki predstavljajo materialnopravne predpostavke za izračun tožnici pripadajočega nadomestila, upoštevali in po odbitku dajatev oziroma stroškov ugotovili, da pripada tožnici nadomestilo za vse tri lokale v skupnem znesku 10,680.130,00 SIT. To nadomestilo sta pravno pravilno ugotovili po razmerah na dan sojenja (kot to velja po sodni praksi v primerih, ko se odloča o nadomestitvah v preteklosti nastalih obveznosti, pa ni določeno drugače: nečiste denarne terjatve).

Revizijsko sodišče je po povedanem ocenilo, da sta odločbi sodišč nižjih stopenj tudi v materialnopravnem pogledu pravilni. Zato ni utemeljena revizija toženke niti v smeri uveljavljanja zmotne uporabe materialnega prava. V celoti neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Tožničino zahtevo za povračilo revizijskih stroškov je revizijsko sodišče zavrnilo, ker odgovor na revizijo glede na ponovitev navedb iz pripravljalnih vlog, ni bil potreben (prvi odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP).