Jedro

Civilna kazen je sicer res po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, ki se glede na določbo 3. odstavka 247. člena Obligacijskega zakonika, ne more dogovoriti za denarne obveznosti, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje. Vendar pa ob pojasnjeni trditveni podlagi tožbe ne gre za uveljavljanje civilne kazni zaradi zamude pri plačilu nadomestila, temveč prvenstveno za uveljavljanje tega zahtevka zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic (pravice do javnega izvajanja v smislu 2. točke 26. člena ZASP), ki so se v konkretnem primeru odrazile v naštetih kršitvah zakonskih pravil (razen že omenjenih tudi 21. člena in 1. odstavka 81. člena ter 153. člena, ki uzakonjajo dolžnost pridobitve pravic in plačila za uporabo – tudi v primeru ko gre za kolektivno upravljanje – avtorskih pravic). Kot izhaja iz povzete tožbene dejanske podlage, tožena stranka niti ni posredovala sporeda del in podatkov potrebnih za ugotovitev višine plačila, nato pa kljub pozivu tožeče stranke pred vložitvijo tožbe ni plačala ustreznega nadomestila zaradi uporabe avtorskih del. V takšnih primerih pa ob povedanem obstaja pravna podlaga tudi za civilno kazen (glej v teoriji: dr. Miha Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 85 in 86).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih – ugodilnem delu iz 1. točke izreka sodbe in zavrnilnem delu glede odločitve o civilni kazni (4. točka izreka sodbe) in v stroškovnem delu (5. točka izreka sodbe) razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje v omenjenih delih.

Pritožba tožene stranke zoper zavrnilno odločitev o civilni kazni (4. točka izreka sodbe) se zavrže. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19.4.2004 v 1. točki za 15.054,26 EUR in zakonite zamudne obresti od tega zneska od 20.9.2003 do plačila ter glede stroškov postopka v 3. točki, zavrnilo pa tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni. Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki stroške postopka v višini 1.004,44 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Proti navedeni sodbi vlagata pritožbo obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija odločitev v zavrnilnem delu glede plačila civilne kazni, tožena stranka pa kolikor je sodišče vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi za znesek 15.054,26 EUR z zamudnimi obrestmi in stroški.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tudi v tem delu ugodi tožbenemu zahtevku oz. izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadeva v nov postopek prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Poudarja, da je po veljavni tarifi plačilo predpostavka za dopustno uporabo del, zavarovanih z malimi avtorskimi pravicami in uporabnik ki ne plača zneska po tarifi, krši avtorjeve materialne pravice in če jih krši namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec – tožeča stranka zahteva plačilo civilne kazni ne glede na to ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne (1. odstavek 168. člena ZASP). Navedena določba ne omejuje civilne kazni le na primere kršitve izključnih pravic. Stopnja krivde ni izključno merilo pri odmeri kazni, ampak je treba upoštevati še dolgotrajnost kršitev in dejstvo, da je toženka kot pravna oseba gospodarskega prava z javnim priobčevanjem del zasleduje cilj ustvarjati si dobiček. Pomemben je tudi generalno prevencijski učinek takšne kazni. Nobenega dvoma ni in tudi iz listinske dokumentacije v spisu je jasno razvidno in očitno, da tožena stranka že več let nepretrgoma krši materialne avtorske pravice avtorjev, ki jih zastopa tožeča stranka. Pri tem ravna najmanj s hudo malomarnostjo, saj bi glede na dejavnost, s katero se ukvarja, morala vedeti, da z uporabo glasbenih del brez dovoljenja avtorjev in en da bi zato plačala honorar, protipravno posega v njihove pravice. Tožeča stranka je predložila seznam vseh pravdnih zadev, ki so že na sodišču pravnomočno zaključene ali v teku, in teh ni malo, prav tako tožena stranka tudi nadalje ne plačuje honorarja in sicer za obdobje, ki ni bilo še zajeto v tožbi. S prisojeno civilno kaznijo bi bilo mogoče vplivati na toženo stranko, da ne bi ponavljala kršitev in odvrniti od kršenja druge potencialne kršilce. Po 168. členu ZASP lahko upravičenec v primeru kršitve materialne avtorske pravice zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega za 200 %. Osnova za civilno kazen je v bistvu spolnitveni zahtevek avtorja, kot bi veljal, če ne bi bilo kršitve. Ob ugotovitvi sodišča, da je tožena stranka avtorska dela iz repertoarja tožeče stranke uporabljala nezakonito in tako kršila avtorske pravice, je podana podlaga za reparacijske kot odškodninske zahtevke. Zato je tožeča stranka zahtevala znesek civilno kazen v višini avtorskega honorarja za vtoževano obdobje povečanega za 200 %. Od zneska, ki predstavlja civilno kazen, tečejo zamudne obresti od dneva izdaje sodbe dalje, saj je toženo stranko od takrat dalje mogoče obravnavati kot nepošteno. Takšno stališče je zavzelo tudi višje sodišče v zadevi pod opr. štev. II Cp 975/2002. Tudi tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni oz. izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v nov postopek prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Sodišče ni moglo zavrniti zahtevka zahtevka iz 4. točke na plačilo civilne kazni, saj zahtevek ni postavljen v skladu z ZPP. V tem delu je izpodbijana sodba nepravilna in je sodišče prve stopnje zakrivilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku, ki sploh ni bil postavljen in je zato sodba nezakonita in nepravilna. Tožena stranka tudi ne soglaša, da je v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku na podlagi izračuna, ki ga je pripravila tožeča stranka, saj je takšen izračun v nasprotju z ugotovitvami iz izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano v januarju 2007 in v nasprotju z navedbami, ki jih je ves čas pravdnega postopka podajala tožena stranka. Iz pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del ne izhaja navedeno pooblastilo, da lahko tožeča stranka sama na podlagi nekje pridobljenih podatkov izračuna domnevno višino avtorskega honorarja. Po ugotovitvah izvedenke pa je znašal obračunani avtorki honorar 1.378.868,37 SIT oziroma sedaj 5.753,91 EUR. Zato bi bilo potrebno ugotoviti, da je tožena stranka plačala tožeči stranki vse kar ji pripada, saj je skupaj plačala 1.483.476,00 SIT, torej celo več, kot je bila dolžna plačati. Podatki, ki jih je uporabila tožeča stranka pri izračunu obiskovalcev so pretirani in so tudi v nasprotju z dejansko ugotovljenim stanjem, kot izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja. Zato je v izpodbijani sodbi napačno uporabljeno materialno pravo in ugodeno tožbenemu zahtevku brez pravne podlage.

Pritožba tožeče stranke je v celoti utemeljena, pritožba tožene stranke pa delno utemeljena, delno pa nedovoljena.

K pritožbi tožeče stranke Dolžnost uporabnikov avtorskih del in predmete sorodnih pravic, med katere v konkretnem primeru spada tudi tožena stranka, je tudi pridobitev pravic in plačilo nadomestila za uporabo avtorskih pravic. V konkretnem primeru tožeča stranka toženi stranki očita, da je kršila določilo 160. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS štev. 25/95 in 9/2001; v nadaljevanju ZASP), po katerem so prireditelji zabavnih prireditev za javno priobčitev avtorskih del dolžni predhodno pridobiti dovoljenje kolektivne organizacije, v petnajstih dneh po priobčitvi pa poslati pristojni kolektivni organizaciji sporede vseh uporabljenih del ter da je nadalje kršila tudi določilo 4. člena Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur.list RS št. 29-1171/1998; v nadaljevanju: Pravilnik), po katerem pridobi uporabnik oz. prireditelj dovoljenje tožeče stranke pod pogojem, da priglasi uporabo avtorskih del iz repertoarja tožeče stranke najmanj 8 dni pred začetkom uporabe, da plača avtorski honorar po določbah tarifnega dela Pravilnika in da pošlje popolne sezname vseh uporabljenih del. Navedene kršitev naj bi tožena stranka storila tako, da ji ni poslala sporeda izvedenih del, da ni plačala avtorskega honorarja po določbah tarifnega dela niti ni poslala osnov za obračun avtorskega honorarja (glej drugo stran pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 24.4.2006). Zato na podlagi 1. odstavka 168. člena ZASP zahteva plačilo civilne kazni. Ob takšni trditveni podlagi tožbe pa je že v izhodišču zmotno stališče oziroma pristop prvostopnega sodišča, ki je tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni zavrnilo na podlagi argumentacije, da „sama zamuda s plačilom avtorskega honorarja nima za posledico plačila civilne kazni“. Civilna kazen je sicer res po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, ki se glede na določbo 3. odstavka 247. člena Obligacijskega zakonika, ne more dogovoriti za denarne obveznosti, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje. Vendar pa ob pojasnjeni trditveni podlagi tožbe ne gre za uveljavljanje civilne kazni zaradi zamude pri plačilu nadomestila, temveč prvenstveno za uveljavljanje tega zahtevka zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic (pravice do javnega izvajanja v smislu 2. točke 26. člena ZASP), ki so se v konkretnem primeru odrazile v naštetih kršitvah zakonskih pravil (razen že omenjenih tudi 21. člena in 1. odstavka 81. člena ter 153. člena, ki uzakonjajo dolžnost pridobitve pravic in plačila za uporabo – tudi v primeru ko gre za kolektivno upravljanje – avtorskih pravic). Kot izhaja iz povzete tožbene dejanske podlage, tožena stranka niti ni posredovala sporeda del in podatkov potrebnih za ugotovitev višine plačila, nato pa kljub pozivu tožeče stranke pred vložitvijo tožbe ni plačala ustreznega nadomestila zaradi uporabe avtorskih del. V takšnih primerih pa ob povedanem obstaja pravna podlaga tudi za civilno kazen (glej v teoriji: dr. Miha Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 85 in 86). Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa ni v zadostni meri ocenilo vseh pravo tvornih dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka in ocenilo vseh predlaganih dokazov in je bilo torej potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijano sodbo pa razveljaviti v tem delu in posledično glede odločitve o stroških postopka ter v tem delu poslati sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazno oceniti zatrjevane okoliščine in ugotoviti ali je šlo za takšne kršitve, oziroma v kakšnem obsegu ter ob kakšni obliki krivde tožene stranke so bile kršitve storjene, ali je tožena stranka že prej v podobnih primerih kršila materialne avtorske pravice, kot še zatrjuje tožena stranka, saj je tudi od teh okoliščin odvisna odmera višine civilne kazni v smislu citirane zakonske določbe (glej 2. odstavek cit. člena, po katerem se pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja oz. nadomestila ter preventivni namen civilne kazni; glej tudi v dr. Miha Trampuž in drugi: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem GV Ljubljana 1997, strani 388 do 390; v tem delu avtor komentarja dr. Miha Trampuž). Sodišče prve stopnje pa bo moralo na podlagi 108. člena ZPP tudi pozvati toženo stranko k popravi tožbe v tem delu, tako, da navede denarni znesek tega zahtevka (torej da zahtevek, ki je denarni po svoji naravi in vsebini tudi številčno opredeli). Šele nato bo mogoče ta zahtevek meritorno obravnavati.

K pritožbi tožene stranke Tožena stranka izpodbija tudi 4. točko izreka sodbe, s katerim je bil tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni zavrnjen. To pomeni za toženo stranko ugodno odločitev, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zavrnilo premalo substanciran tožbeni zahtevek, kot poudarja v pritožbi (glej gornje razloge). Pomemben je rezultat odločanja, ta pa je v korist tožene stranke (ki jo vselej predstavlja uspeh, ki za toženo stranko pomeni ali zavrženje tožbe ali pa zavrnitev tožbenega zahtevka, torej „odrek“ sodnega varstva, ki ga terja tožeča stranka) in zato v tem delu pritožnica ne izkazuje potrebnega pravnega interesa za pritožbo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. odstavka 343. člena ZPP moralo v tem delu pritožbo tožene stranke zavreči kot nedovoljeno.

Pač pa je utemeljena pritožba tožene stranke glede ugodilnega dela, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo terjanega nadomestila za uporabo pravic. V Tarifi za javno priobčitev glasbenih del, ki je priloga cit. Pravilnika, so določene osnove za obračun honorarja. Avtorski honorar za koncert je določen v točki I-A/2-I tarife in sicer v višini 10% glede na ugotovljeni prihodek organizatorja. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje kot osnovo za izračun nepravilno uporabilo dohodek, ki ga je tožeča stranka sama izračunala na podlagi podatkov o številu obiskovalcev, objavljenih na spletnih straneh tožene stranke. Tožena stranka pa je v tem postopku terjala preizkus pravilnosti tako izračunanega prihodka na strokovno ustrezen način – s pomočjo izvedenke finančne stroke, ki je za podlago uporabila knjigovodsko-računovodske oz. poslovne listine tožene stranke v zvezi z evidentiranjem finančnih prilivov oz. tokov za predmetno glasbeno prireditev, ki prikazujejo dejansko dosežene prihodke. Kot podlago za izračun pa je vsekakor potrebno uporabiti objektivni poslovno finančno ustrezen način ugotavljanja dejanskega prihodka prireditelja glasbene prireditve. Ker se izpodbijana sodba torej ne opira na takšen izračun, je bilo zaradi napačnega materialno pravnega pristopa in posledično ne dovolj obravnavanega oz. ugotavljanega dejanskega stanja v zvezi z izdelanim izvedenskim mnenjem, kot tudi zaradi nejasnosti v zvezi z ugotavljanjem, v kakšnem obsegu je tožena stranka iz naslova neplačanega nadomestila že poravnala svojo obveznost (sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, ko je od ugotovljenega prihodka odštevalo opravljeno plačilo, očitno upoštevalo le znesek 1.000.000,00 SIT, ne pa tudi zneska 438.476,00 SIT, v zvezi s katerim tožena stranka v pritožbi prav tako poudarja, da predstavlja plačilo obveznosti), potrebno ob ugoditvi pritožbi razveljaviti ta del sodbe ter posledično odločitev o stroških postopka in vrniti zadevo tudi v tem delu v novo sojenje (člen 355 ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razjasniti tudi na podlagi zaslišanja izvedenke na glavni obravnavi za pravdni stranki sporne dele mnenja (glej vlogo tožeče stranke z dne 21.2.2007 in vlogo tožene stranke z dne 15.3.2007) in šele nato ponovno odločiti v zadevi.

Zato je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi, razveljaviti izpodbijano sodbo v tem delu in vrniti tudi v tem delu zadevo v nov postopek (člen 354/1 ZPP v zvezi z 366. členom ZPP).

Posebni napotki za delo sodišča v novem postopku niso potrebni, ker so razvidni iz gornjih razlogov te pritožbene odločbe.