Jedro

Ker toženka uveljavlja izjemo od splošnega pravila, da so otroci svoje starše dolžni preživljati, je dolžna zatrjevati in dokazati, da mati preživninske obveznosti do nje iz neupravičenih razlogov ni izpolnjevala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je postopek za znesek 172,42 EUR z zamudnimi obrestmi ustavilo (I. točka izreka), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 8790/2014 z dne 24.1.2014 vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zneske 1,18 EUR, 15,20 EUR, 43,76 EUR, 43,76 EUR in 209,39 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 222,00 EUR (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Posebej izpostavlja kršitev 214. čl. ZPP. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo sklep o izvršbi razveljavljen in zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem sojenju zavzelo diametralno nasprotno stališče od stališča iz prvega sojenja. Opozarja na v prvem sojenju zavzeto stališče, da dogovor, ki ga je s tožečo stranko sklenila B. B., toženke ne zavezuje. Enako je stališče prvostopenjskega sodišča v ponovljenem postopku in tudi stališče pritožbenega sodišča. Sklicuje se na 15. točko obrazložitve in navaja, da je prezrto, da tega dogovora toženka ni podpisala. Opozarja na stališče iz že razveljavljene sodbe, da preživninski zavezanec sam izbira, ali bo preživljanca vzel k sebi, ali mu bo plačeval preživnino. Izbirno pravico ima torej preživljavec. Opozarja, da je toženka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da se z dogovorom ne strinja in da bi sama predlagala nastanitev v cenejšem domu. Toženka pravice do izbire ni imela. Tožeča stranka ni prerekala, da dogovor obsega tudi nadstandardne storitve, ki ne spadajo v okvir preživninske obveznosti. Tožeča stranka ni razmejila nadstandardnih od standardnih storitev, zato njenega zahtevka po višini ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da je obveznost preživljanja otrok povzdignjena v ustavno pravico, ne pa tudi preživninska obveznost otrok do staršev. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo toženkino trditev, da je A. A. le njena biološka mati. V nadaljevanju je toženka navedla tudi, da mati preživninskih obveznosti do nje ni izpolnjevala. Taka trditev je bila podana tudi v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Teh dejstev tožeča stranka ni prerekala. Tega vprašanja se v svojih navedbah ni niti dotaknila. Ker se neprerekane trditve štejejo za resnične, se do neprerekanega dejstva, da je A. A. zgolj toženkina biološka mati, sodišču ni treba opredeljevati. Sodišče prve stopnje, ki tega ni upoštevalo, je kršilo 214. čl. ZPP. Zaradi te kršitve je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Na to je toženkina pooblaščenka opozorila že na naroku, vendar se sodišče do njenih navedb ni opredelilo. Če bi bilo dejstvo, da toženka matere ni dolžna preživljati, prerekano, bi v nadaljevanju postopka navedbe šle v drugo smer. Navaja, da se pred Delovnim in socialnim sodiščem vodi spor V Ps 1715/2014, v katerem se izpodbijajo nezakonite odločbe centra za socialno delo. Na rešitev tega spora bi bilo smotrno počakati. Navaja, da v spis vlaga dokumentacijo o tem sporu, vendar pritožba prilog nima.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. čl. ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti izdana sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. čl. ZPP)

6. Kljub ugotovitvi, da toženka na osnovi dogovora št. 097/13 (dokaz A1) nima obveznosti, je sodišče lahko odločilo, da je toženka stroške institucionalnega varstva svoje matere dolžna plačati. Toženkina obveznost namreč ne temelji na pogodbi; materialna podlaga njene obveznosti je 124. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da je polnoletni otrok po svojih zmožnostih dolžan preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje. Polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. S 133. čl. ZZZDR je predvidena povrnitev izdatkov preživljanja tistemu, ki je imel izdatke s preživljanjem osebe, ki je ni dolžan preživljati.

7. Na ugovor, da toženka soglasja za institucionalno varstvo matere ni podala in ni imela možnosti sodelovati pri izbiri institucije, ki to varstvo nudi, je odgovorilo že sodišče prve stopnje. Sprejem A. A. v institucionalno varstvo je bil izveden na podlagi 5. čl. Zakona o socialnem varstvu, ki zagotavlja, da se pravice do storitev uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon. Da bi bila A. A. socialno varstvena storitev nudena izven okvira institucionalnega varstva, ki se izvaja v skladu s predpisanim standardi in normativi v okviru mreže javne službe, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo zatrjevano. V upravnih postopkih, v katerih je toženka uveljavljala oprostitev plačila ustanove, ki si jo je izbrala A. A., je zato podana ugotovitev, da zavezanci za preživljanje v takih primerih nimajo vpliva na izbiro ustanove institucionalnega varstva. Trditev tožene stranke, da gre za nadstandardno storitev, zato ni verjetna. Konkretnih okoliščin, ki bi to trditev utemeljevale, in dokazov, ki bi nadstandardne storitve izkazovali, tožena stranka ni podala oz. predlagala. V pritožbi se zgolj pavšalno sklicuje, naj bi nadstandardnost storitev izhajala iz dogovora št. 097/13, vendar nobene od nadstandardnih storitev niti v pritožbi ne opredeli. Da bi toženka želela materi zagotoviti varstvo na drug način (npr. z domačo oskrbo, ki bi jo nudila sama ali kdo drug), tožena stranka ni zatrjevala. Tudi iz listin, ki izvirajo iz upravnega postopka, ni videti, da bi poleg institucionalnega varstva obstajala druga, cenejša možnost oskrbe A. A. 8. Med strankama je sporno: ali je A. A. toženko (hčerko) preživljala, ali iz neopravičenih razlogov ni izpolnjevala preživninskih obveznosti do nje. Gre za odločilno pravno dejstvo, kajti polnoletni otrok staršev ni dolžan preživljati, če starši iz neopravičenih razlogov preživninskih obveznosti do njega niso izpolnjevali. Dolžnost preživljanja svojih staršev je pravilo (prvi odstavek 124. čl. ZZZDR), odsotnost te dolžnosti pa izjema, predvidena za primer, če kateri od staršev svoje obveznosti otrokovega preživljanja iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval (drugi odstavek 124. čl. ZZZDR). Toženka uveljavlja izjemo od splošnega pravila, da so otroci svoje starše dolžni preživljati. Ona zatrjuje, da je A. A. zgolj njena biološka mati, da je mati ni preživljala; ona je zato dolžna dokazati, da A. A. preživninske obveznosti do nje iz neupravičenih razlogov ni izpolnjevala.

9. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da toženka niti trditvenega bremena v zvezi s tem dejstvom ni zmogla. V prvi vlogi, ki je v sporu majhne vrednosti predvidena za navajanje dejstev in v drugi vlogi, v kateri stranki lahko odgovarjata na navedbe nasprotne stranke, toženka trditev v zvezi z okoliščinami njenega preživljanja ni podala. V prvi pripravljalni vlogi (vloga z dne 20.5.2014) je navedla, da je A. izključno njena biološka mati, v drugi (vloga z dne 2.6.2014) pa, da A. preživninskih obveznosti do nje ni izpolnjevala. Dejstev o načinu svojega preživljanja oz. razmerja z materjo v prvih dveh vlogah ni podala(1). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da trditev, da je A. toženko samo rodila (kar ustreza pojmu biološka mati) in da preživninskih obveznosti do nje ni izpolnjevala, ni mogoče preizkusiti, ker dejstva (življenjski dogodki), na osnovi katerih bi bilo mogoče toženkino trditev preveriti, niso bila zatrjevana. Tudi v ugovoru zoper sklep o izvršbi vsebovana trditev, da „bi morala biti toženka oproščena kakršnega koli prispevanja k nastanitvi matere“, ni trditev o dejstvih, katerim bi tožeča stranka lahko nasprotovala oz. nanje odgovorila z nasprotnimi dejstvi, trditvami in dokazi. Navedene trditve bi morale biti konkretizirane oz. opisane z dejstvi,(2) ki bi jih sodišče lahko ugotavljalo in preverilo. Predmet dokazovanja so lahko le dejstva, ki jih zaznavamo s čutili. Samo taka dejstva bi bila lahko predmet dokazovanja oz. bi sodišču omogočila dokazovanje. Le na ta način bi bil ugotovljen dejanski stan, ki bi ga bilo mogoče subsumirati pod abstraktno pravno pravilo „odsotnost preživljanja iz neutemeljenih razlogov“.

10. V 14., 15., 16. in 17. točki sodbe se je sodišče prve stopnje izreklo, da dejstva, na osnovi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali A. toženke iz neopravičenih razlogov ni preživljala, (pravočasno) niso bile podane. Zaključilo je, da tožeča stranka možnosti, da bi trditvam nasprotovala, sploh imela ni (17. točka obrazložitve). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, ki jih je toženkina pooblaščenka glede neprerekanih trditev podala na naroku. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je tožeča stranka že s tem, da je pri zahtevku vztrajala, nasprotovala trditvi, da je A. toženko zgolj rodila (biološka mati). Ker gre za osebno razmerje med toženko in materjo, ki širšemu krogu ljudi ni poznano, je že tožničino vztrajanje, da je toženka mater dolžna preživljati, zadostna podlaga za to, da mora toženka, kolikor zatrjuje izjemo od dolžnosti preživljanja matere, le-to dokazati. Življenjski dogodki – na osnovi katerih bi bilo mogoče sklepati, ali je A. tožnico samo rodila, ali je/ni poskrbela tudi za njeno preživljanje, in če tega ni storila, ali za to obstajajo utemeljeni razlogi – niso bili zatrjevani (konkreten dejanski stan).

11. Ker nasprotna stranka trditvam lahko nasprotuje samo, če so jasno in razumljivo podane, je neutemeljeno pritožbeno opozorilo, da tožeča stranka njenih trditev ni prerekala oz. jim ni nasprotovala. Ker trditve o dejstvih niti podane niso bile, se pritožba neutemeljeno sklicuje, da jih je na osnovi drugega odstavka 214. čl. ZPP treba šteti za priznane. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek kršitve postopka, ki naj bi bil storjen z neupoštevanjem drugega odstavka 214. čl. ZPP.

12. Obseg toženkine oprostitve plačila prispevka k preživljanju matere je ugotovljen v upravnem postopku. Dejstvo, da se v zvezi s to oprostitvijo vodi spor pred Delovnim in socialnim sodiščem (socialni oddelek) je neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. čl. ZPP). Vsebina socialnega spora ni znana, ker pritožnica dokumentacije, na katero se v pritožbi sklicuje, ni predložila. Ker o višini oprostitve odloča upravni organ, je nerazumljivo, kako naj bi navedeni sodni postopek na obravnavano razmerje sploh vplival. 13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

Op. št. (1): To je v nadaljevanju postopka storila z dopisom z dne 1.9.2014 in z vlogo z dne 26.10.2015, kar pa je prepozno. Stranki lahko dejstva navajata do zaključka glavne obravnave (prvi odstavek 286. čl. ZPP), v sporu majhne vrednosti pa je ta rok še bolj omejen. S 451. čl. ZPP je določeno, da mora tožeča stranka vsa dejstva navajati in vse dokaze predlagati v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo.

Op. št. (2): Marjan Pavčnik v delu Teorija prava, Cankarjeva založba 1999, stran 288 pravna dejstva opredeljuje kot dogodke in človekova dejanja. Dogodki so naravna dejstva (npr. rojstvo, potek časa, poplava), ki nastanejo ne glede na voljo prizadetih oseb, a so hkrati tako pomembni, da jih opredelimo kot pravne dogodke, ki naj imajo tudi določene pravne posledice. Človekova dejanja so voljna in zavestna ravnanja ljudi.