Jedro

Tožeči stranki ni mogoče priznati statusa vojnega veterana, saj aktivnosti v zvezi z vložitvijo ter postavitvijo avtocisterne ni opravljala v okviru enega od gospodarskih subjektov, navedenih v točki j. 7. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih, podana in zatrjevana pa ni kakšna od drugih okoliščin za priznanje statusa vojnega veterana po navedenem zakonu.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahteva tožeče stranke za povračilo stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ilirska Bistrica je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke, z dne 31.1.2007, za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da podjetje A.A. p.o. v okviru katerega je tožeča stranka izvajala naloge v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo, glede na dejstva ugotovljena v upravnem postopku, ni mogoče opredeliti kot podjetje določeno v točki j. 7. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih. Navedeno dejstvo potrjuje tudi dopis Ministrstva za obrambo št. 130-1206/2006-7 z dne 5.4.2007. Vodstvo podjetja, v katerem je bila zaposlena tožeča stranka, je vključilo zaposlene v varovanje objektov in okolice podjetja. V ta namen je bilo v podjetju organizirano 24 urno dežurstvo in aktiviranih več kot 100 zaposlenih, za zavarovanje orožja in streliva Teritorialne obrambe, ki je bilo skladiščeno v podjetju in za opazovanje ter obveščanje o premikih JLA v vojašnici v B. glede premika tankov, oklepnih vozil ter obveščanje občinskega štaba 41. ObŠTO C. o vseh aktivnostih takratne JLA. Po nalogu Teritorialne obrambe in v soglasju z upravnim organom za obrambo je bila v podjetju aktivirana narodna zaščita, pripadniki katere so bili v ta namen oboroženi z orožjem. Iz listinskih dokazov in izjav zaslišanih prič nesporno izhaja, da tožeča stranka v navedenem obdobju ni opravljala nalog, ki so bile poverjene narodni zaščiti v podjetju, zato ne more pridobiti statusa vojnega veterana v skladu s 6. alineo 2. odstavka Zakona o vojnih veteranih, saj ni bila oborožen pripadnik narodne zaščite, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26.6. do 18. 7. 1991 opravljala dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije. Čeprav je sodelovala v aktivnostih za obrambo Republike Slovenije kot zaposlena v družbi B.B. d.d. Ilirska Bistrica pa ji tudi ni mogoče priznati statusa vojnega veterana v skladu s točko j. 7. alinee 2. člena ZVV, saj podjetje, v katerem je bila zaposlena, ne sodi med podjetja, ki so v navedeni določbi ZVV taksativno našteta, saj je podjetje, kjer je opravljala tožeča stranka naloge, registrirano kot cestno prevozniško podjetje in torej ne sodi med podjetja, ki so navedena v točki j. 7. alinee 2. člena ZVV.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS je s svojo odločbo št. 13001-1058/2008 z dne 30.1.2009 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila kot delavec – voznik avtocisterne last podjetja A.A. v času agresije na Republiko Slovenijo in sicer od 26.6.1991 do 30.6.1991 vključena v obrambo domovine tako, da je bila po nalogu nadrejenih delavcev podjetja poslana v bližino mosta reke C. zato, da v primeru vojaških aktivnosti s strani JLA po nalogu Teritorialne obrambe zapelje tovornjak naložen z bencinom na most in tako prepreči prehod vojaškim silam JLA. Glede na to, da je bilo v upravnem postopku nesporno ugotovljeno, da je bila kot delavni obveznik podjetja v času osamosvojitve udeležena pri obrambi domovine meni, da bi ji moral biti priznan status vojnega veterana. Podjetje, pri katerem je delala je dalo na razpolago tako svojo osnovna in materialna sredstva – vozila kot poslovne prostore ter zaposlene delavce in voznike. Nekatera vozila so bila s strani agresorja tudi poškodovana, v tem primeru je škodo na vozilih poravnala država in ne zavarovalnica, kjer so bila ta vozila sicer zavarovana. Meni, da je dokazano, da je bilo podjetje vključeno v izvajanje instituta delovne dolžnosti zato bi se moralo tudi to podjetje šteti kot podjetje po točki j. 7. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih. Meni, da je bilo dejansko stanje glede tega nepopolno ugotovljeno, napačno pa je bil tudi uporabljen materialni predpis, zato predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za zavrnitev zahteve tožeče stranke za priznanje statusa vojnega veterana. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Ur. list RS št. 105/06 – v nadaljnjem besedilu ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Zakon o vojnih veteranih (Ur. list RS, št. 59/06 – uradno preč. besedilo – v nadaljnjem besedilu ZVV) v 1. členu določa, da je vojni veteran oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljala za obrambo Republike Slovenije vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe in zaščite, oseba ki je poklicno opravljala določene naloge s področja obrambe in zaščite oziroma s področja upravnih notranjih zadev, oseba, ki je v policijskih enotah opravljala naloge s področja varnosti Republike Slovenije, oseba, ki je sodelovala v pogajanjih s predstavniki takratne Jugoslovanske ljudske armade, oseba, ki je v zbirnem centru za vojne ujetnike opravljala naloge, povezane z vojnimi ujetniki, oseba, ki je kot vodstveni delavec carinske službe izvajala naloge po navodilih republiške koordinacijske skupine in oseba, ki je bila na podlagi odločitve pristojnega organa ali poveljstva v skladu s predpisi neposredno vključena v oborožen odpor. V točki j. 7. alinee 2. člena ZVV, na katero opira svojo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana tožeča stranka pa je določeno, da je vojni veteran obveznik ali obveznica dolžnosti v podjetjih za distribucijo električne energije, v železniškem gospodarstvu, v PTT podjetjih, v cestnih podjetjih, v podjetju za upravljanje in vzdrževanje avtocest, Aerodromu Ljubljana in RTV Slovenija – oddajniki in zveze, ki je dansko izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila tožeča stranka v času agresije na Republiko Slovenijo zaposlena v podjetju B.B. d.d. kot voznik tovornega vozila in da je v kritičnem obdobju po nalogu nadrejenega zapeljala tovorno vozila na mesto kjer je bila postavljena barikada in bila tam na razpolago zaradi morebitnih premikov vozila. Iz upravnih spisov tudi nesporno izhaja, da družba B.B. d.d. ni eno od podjetij, ki jih ZVV v točki j., 7. alinee 2. člena določno našteva. Podjetje pri katerem je bila zaposlena tožeča stranka ni registrirano kot cestno podjetje, kar izhaja iz registrskega lista Okrožnega sodišča v Kopru iz katerega izhaja, da je bila družba, pri kateri je bila zaposlena tožeča stranka registrirana za opravljanje cestnega prometa in drugih dejavnosti, ki so vezane na navedeno osnovno dejavnost. Upoštevaje že navedena zakonska določila, ki onemogočajo širitev pravic na osebe, ki niso bile zaposlene v že navedenih podjetjih, tožeči stranki ni mogoče priznati statusa vojnega veterana, saj aktivnosti v zvezi z vožnjo ter postavitvijo avtocisterne ni opravljala v okviru enega od gospodarskih subjektov navedenih v že citirani točki j. 7. alinee 2. člena ZVV, podana in zatrjevana pa ni kakšna od drugih okoliščin za priznanje statusa vojnega veterana po ZVV.

Glede na navedeno ni utemeljen ugovor tožeče stranke glede neenakosti do drugih delavcev, saj tožeča stranka ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev, ki so enaki za vse državljane Republike Slovenije.

Glede na navedeno je sodišče tožbo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki 2 izreka: Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.