Jedro

Odločitev o zakonitosti dejanja, s katero se posega v ustavne pravice po 3. odstavku 1. člena ZUS, je odločitev o pravici; sodišče je kršilo 22. člen Ustave RS, ker je tožbo zavrglo, ne da bi strankam dalo možnost, da se izjavijo o procesnem gradivu v sodnem spisu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožničino tožbo, vloženo zaradi kršitve ustavne pravice (vpogleda v spis tožene stranke), zavrnilo, na podlagi 1. odstavka 13. člena ZST pa jo je oprostilo plačila sodnih taks. V razlogih je glede izpodbijane 1. točke navedlo, da je izvrševanje ustavnih pravic mogoče omejiti (3. odstavek 15. člena Ustave RS) ter da Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP) določa možnost njihovega omejevanja prav iz razlogov preprečevanja, razkrivanja, odkrivanja in preganjanja kaznivih dejanj (1. odstavek 23. člena). Po Zakonu o državnem tožilstvu (ZDT), ki je veljal v času dejanja tožene stranke, je bil vpogled v spise državnega tožilstva dovoljen samo državnim tožilcem ter državnim uradnikom Ministrstva za pravosodje, ki so bili kot državni tožilci dodeljeni ministrstvu (1. odstavek 69. člena), ne pa tudi drugim osebam, pa čeprav so izkazovale zakoniti interes. Šele po noveli ZDT-B (Uradni list RS, št. 110/02), ki je stopila v veljavo 2.1.2003, ima pravico do vpogleda v spise, vpisnik in drugo dokumentacijo državnega tožilstva tudi vsaka oseba, ki za to izkaže zakoniti interes, če to ne škoduje interesu postopka, tajnosti postopka ali zasebnosti oseb, vpogled pa lahko dovoli le vodja državnega tožilstva (5. odstavek 66č člena); dostop do osebnih podatkov iz vpisnikov, imenikov in evidenc, ki se nanašajo nanje, pa pridobijo osebe šele po zastaranju kazenskega pregona ali pravnomočnosti sodbe (2. odstavek 69. člena). Zato je presodilo, da dejanje tožene stranke (oziroma njenih delavcev), ki je tožnici odklonila vpogled v spis (ki poleg tožničinih vsebuje tudi podatke o drugih osebah) temelji na 69. členu ZDT in je zato zakonito in pravilno.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS ter navaja, da je pravica do seznanitve z vsemi obtožbami temeljna človekova pravica, ki se zagotavlja z Ustavo RS (29. člen), EKČP (6. člen) ter Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah (14. člen). Vpogled v vloge, s katerimi se zahteva kazenski pregon, je treba zagotoviti zaradi zagotavljanja pravic prizadete osebe. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo konkretnih okoliščin, ki bi v konkretnem primeru opravičevale odklonitev vpogleda v državnotožilski spis in prepis listin iz spisa, zato meni, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zgolj z zakonom predvidena možnost omejevanja pravice še ne utemeljuje njene omejitve v konkretnem primeru, še zlasti ne, če ne obstajajo okoliščine, ki bi služile dopustnemu cilju (varstvu pravic drugih ali javnemu interesu - preprečevanju razkrivanja, odkrivanja in pregona kaznivega dejanja). Navaja, da je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno z zavrženjem kazenske ovadbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o stvari tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica je s tožbo z dne 23.5.2002 uveljavljala sodno varstvo na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS zaradi dejanja tožene stranke, ki naj bi ji po tožbenih zatrjevanjih 2.4.2002 odklonila vpogled v državnotožilski spis, ki se je vodil zoper njo kot osumljenko. S tem naj bi ji bila po tožbenih zatrjevanjih nedopustno kršena ustavna pravica do varstva osebnih podatkov iz 1. odstavka 38. člena Ustave RS, ki zagotavlja vsakomur, da se seznani z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj in sodno varstvo ob njihovi zlorabi (3. odstavek 38. člena Ustave RS). Nanaša se (tudi) na podatke v zvezi z odkrivanjem, razkrivanjem in preganjanjem kaznivih dejanj ter se uresničuje (tudi) z vpogledom v spise, vpisnike in drugo dokumentacijo državnega tožilstva.

Stališče sodišča prve stopnje, po katerem naj bi bilo dejanje tožene stranke zakonito, ker temelji na 69. členu ZDT, ni pravilno. Vrhovno sodišče RS je že v sklepu I Up 625/03-6 z dne 20.11.2003 navedlo, da se ustavne pravice uresničujejo neposredno že na podlagi ustave (1. odstavek 15. člena Ustave RS); z zakoni pa je mogoče predpisati le način njihovega uresničevanja, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice (2. odstavek 15. člena Ustave RS). Način uresničevanja tožničine ustavne pravice do seznanitve z njenimi osebnimi podatki je predpisan že v ZVOP, ki upravljalca zbirke podatkov obvezuje, da posamezniku na njegovo zahtevo: (1.) omogoči vpogled v podatke, ki so vsebovani v zbirki podatkov in se nanašajo nanj, kakor tudi njihovo prepisovanje; (2.) posreduje izpis podatkov, ki so vsebovani v zbirki podatkov in se nanašajo nanj; (3.) posreduje seznam subjektov, katerim so bili v določenem obdobju posredovani podatki, ki so vsebovani v zbirki podatkov in se nanašajo nanj (1. do 3. točka 1. odstavka 16. člena ZVOP). Upravljalec zbirke mora posamezniku posredovati spis iz 2. točke v 15 dneh od dneva, ko je prejel zahtevo, ali pa ga v istem roku obvestiti o razlogih, zaradi katerih mu izpisa ne bo posredoval (3. odstavek 16. člena ZVOP); sicer lahko posameznik, ki meni, da so kršene njegove pravice iz ZVOP ves čas, dokler kršitev traja, zahteva sodno varstvo (2. odstavek 18. člena ZVOP). Po tožničinih zatrjevanjih (pritožba z dne 6.4.2004) kršitev še traja (tožena stranka ji še ni dovolila vpogleda v spis), zato izvševanje tožničine pravice od uveljavitve dne 2.1.2003 ureja tudi ZDT-B v členih 66č in nadaljnjih.

Odločitev o zakonitosti dejanja, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika po 3. odstavku 1. člena ZUS, je vedno odločitev o pravici oziroma obveznosti. Glede na pravno in dejansko stanje obravnavane zadeve sodišče prve stopnje v določbah ZUS ni imelo podlage za odločanje na seji. Ker ni opravilo glavne obravnave, je kršilo 22. člen Ustave RS, v okviru katere mora biti strankam zagotovljena pravica, da se lahko izjavijo o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, ker je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja glede obravnavanega pravnorelevantnega vprašanja ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze.