Jedro

Predmet revizijskega postopka je le še preizkus pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje glede odločitve o zavrnitvi tožničinega zahtevka za plačilo odpravnine v višini 14.189,65 EUR. Gre torej za premoženjski individualni delovni spor, katerega vrednost ne doseže revizijskega minimuma 40.000,00 EUR.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožnici izplača odpravnino v višini 14.189,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2009 dalje do plačila, v osmih dneh. Zavrnilo je zahtevke tožnice za „razveljavitev“ odpovedi pogodbe o zaposlitvi, plačilo razlike v plači in odškodnine za nepremoženjsko škodo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne sorazmerni del stroškov postopka v višini 664,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka.

2. Med drugim je ugotovilo, da je uprava tožene stranke s 15. 9. 2009 ukinila sektor za marketing in razvoj, v katerem je delala tožnica na delovnem mestu samostojne strokovne sodelavke I. V posledici tega je tožnici 23. 9. 2009 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (tožnici je bila odpoved vročena dne 30. 9. 2009), istočasno pa ji je ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „logist III,“ ki je bilo sicer neustrezno in ga tožnica ni sprejela. Že po poteku roka za sprejem ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je bila tožnici ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojne strokovne sodelavke II, ki jo je tožnica podpisala dne 26. 10. 2009. Sodišče je presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi. Zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da ni prišlo do nedopustnega ravnanja oziroma krivde tožene stranke. Odpravnino pa je tožnici prisodilo, ker je štelo, da ji je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi izven postopka odpovedi s ponudbo nove (za tožnico neustrezne) pogodbe, in ker zakon ne predvideva tega, da bi lahko delodajalec v okviru odpovedi pogodbe o zaposlitve delavcu ponujal več novih pogodb.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede odločitve o odpravnini, tako da je ta zahtevek zavrnilo, posledično pa je odločilo tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Pritožbo tožnice je zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožnica pritožila le zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo nepremoženjske škode, tožena stranka pa zoper odločitev o plačilu odpravnine. V zvezi s to pritožbo je sodišče druge stopnje obrazložilo, da tožnici na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni prenehalo, saj je novo pogodbo o zaposlitvi podpisala še pred iztekom odpovednega roka. Določbo prvega odstavka 109. člena ZDR o odpravnini v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti je treba razlagati tako, da delavcu odpravnina pripada v primeru, če mu je zaradi odpovedi pri istem delodajalcu tudi prenehalo delovno razmerje. Izjemo določa le 90.a člen ZDR.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri se sklicuje na revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je izrek sodbe sodišča druge stopnje glede odpravnine nerazumljiv oziroma v nasprotju z obrazložitvijo, listinami oziroma izvedbo dokazov. Sodišče druge stopnje ne obrazloži, v čem se Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca nanaša na primer tožnice, obenem pa je spregledalo dejstvo, da je že tožena stranka navedla, da bi bila zanjo sprejemljiva odpravnina v znesku 9,14% vtoževanega zneska. Tudi o tem se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Nadalje navaja, da odpravnina ne more biti vezana na prenehanje delovnega razmerja, temveč izključno na odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi v tem delu očita sodišču druge stopnje neobrazloženost relevantnih razlogov. Odpravnina po ZDR ni vezana na prenehanje delovnega razmerja, poudarja pa tudi, da ob odpovedi tožnici ni bila ponujena ustrezna pogodba v skladu z 90. členom ZDR. Delodajalec sicer lahko odpove pogodbo samo enkrat, torej njegova obveznost za izplačilo odpravnine nastane takrat, ko delavec ne sprejme novo ponujene pogodbe v roku 15 dni. Uveljavlja napačno razlago 90.a člena ZDR, saj primera, ki ga ureja, ni mogoče prenašati tudi na 90. člen ZDR.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da je šlo v postopku pred sodiščem druge stopnje le še za spor o plačilu odpravnine in odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej ne za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Skupna vsota zahtevkov je znašala 16.189,65 EUR, vendar tudi to ni več predmet revizije, saj se ta ne nanaša na odločitev o nepremoženjski škodi. Zato je treba revizijo zavreči. V nadaljevanju prereka revizijske očitke glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga zavrnitev revizije, podrejeno pa tudi prekinitev postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti 90.a člena ZDR.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Po določbi 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je v individualnih delovnih sporih revizija dovoljena v premoženjskih sporih, v katerih je dovoljena revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek (1. točka) in v sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja (2. točka). Po določbi drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR, sicer pa je po tretjem odstavku te zakonske določbe revizija dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom dopusti sodišče (dopuščena revizija).

8. V tej zadevi je šlo v postopku pred sodiščem prve stopnje za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja (41. člen ZDSS-1), ter premoženjski individualni delovni spor za plačilo odpravnine in odškodnine za nepremoženjsko škodo. Že v pritožbenem postopku je prišlo le še do odločanja pritožbenega sodišča o premoženjskih zahtevkih tožnice (o odškodnini in odpravnini), saj le ta ni izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitve njenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Predmet revizijskega postopka je le še preizkus pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje glede odločitve o zavrnitvi tožničinega zahtevka za plačilo odpravnine v višini 14.189,65 EUR (1). Gre torej za premoženjski individualni delovni spor, katerega vrednost ne doseže revizijskega minimuma 40.000,00 EUR. Revizija v takšnem sporu ni dovoljena. Ker tožnica tudi ni vložila predloga za njeno dopustitev (in seveda že zato ni mogla biti dopuščena), jo je revizijsko sodišče v skladu s 377. in 374. členom ZPP zavrglo.

9. Ker odgovor na revizijo ni bil potreben, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stroške tega odgovora krije tožena stranka sama (155. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Revidentka tega sicer izrecno ne navaja, vendar to očitno izhaja iz vsebine revizije, saj ta vsebuje le razloge glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo odpravnine.