Jedro

V obravnavani zadevi upravni organ ni postopal po 154. členu ZUP. S tem je kršil določbe upravnega postopka, v posledici tega pa v zadevi tudi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Ljubljana, U06172-2363/2014/9 z dne 16. 9. 2014 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se pes A., mešanka, rojena … 2007, št. čipa …, last tožeče stranke, šteje za nevarnega psa (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da se podatek o ugrizu živali vnese v centralni register psov (CIS VET). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ 5. 8. 2014 prejel obvestilo iz Policijske postaje Ljubljana Šiška, v katerem je bilo navedeno, da se je 8. 6. 2014 ob 8.45 uri na ... cesti v Ljubljani, odvezan pes, mešanka, črne barve, last tožnice, ..., v dvigalu, ko se je v 2. nadstropju ustavilo, zapodil in ugriznil psa last B.B., Ljubljana, katero je imel na povodcu njen partner, C.C. S strani uradne veterinarke sta bili pozvani lastnica psa, ki je povzročil ugriz/poškodbo drugemu psu, ter lastnica poškodovanega psa, da v zvezi z dogodkom napada/ugriza živali podata izjavo. Na podlagi pisnih izjav tožnice in skrbnika poškodovane živali C.C. je bilo ugotovljeno, da je 8. 6. 2014 okoli 8.45 ure v dvigalu bloka na naslovu ... v Ljubljani prišlo do neljubega dogodka. C.C. se je z dvema psoma na povodcih (D. in E.) odpravil na sprehod in se je z dvigalom spuščal. Dvigalo se je ustavilo v 2. nadstropju in ko so se vrata dvigala odprla, je pred njimi čakala tožnica s psom A..

Pes, pasme nemški špic, je po izjavi tožnice bevskal iz dvigala, po izjavi C.C. pa se je večji pes, ki ni bil na povodcu, ko so se vrata dvigala začela odpirati, zapodil v D. Ta je začela cviliti in skrbnik jo je poskušal dvigniti. Tožnica je navedla, da je bila njena psica izzvana in se je odzvala z lajanjem v psa. V tem času je C.C. dvignil psa v naročje. Tožnica je nato psico potegnila k sebi in jo odpeljala ven iz dvigala. Ugriza ni videla, C.C. pa ji je svetoval naj svojega psa ne korigira, saj ni nič hudega. O očitanem ugrizu je tožnica izvedela šele mesec dni kasneje, od policije. C.C. je s psi nadaljeval pot proti pritličju. Zunaj je opazil poškodbe na psici D., zato so jo takoj odpeljali na dežurno veterino. Kasneje so poklicali policijo in naredili prijavo. V dokaz je C.C. priložil poročilo o zdravljenju psa z dne 18. 6. 2014. Tožnica se z izjavo C.C. ne strinja v celoti. V izjavi manjkajo podrobnosti, kot so: da sta psa v dvigalu cvilila in bevskala, če preden so se vrata dvigala odprla v 2. nadstropju. Navaja tudi, da ni vstopila v dvigalo, temveč je samo za ovratnico prijela psico ter jo odstranila od vrat dvigala in jo privezala. Navaja tudi, da je skrbnik druge (poškodovane živali) ob dogodku rekel, da je vse v redu in da naj tožnica „psa ne korigira“. Prvostopenjski organ se sklicuje na Zakon o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv), v skladu s katerim je nevaren pes tisi, ki je ugriznil človeka ali žival ter zaključuje, da se tožničin pes smatra za nevarnega psa. Tožnica mora zato kot lastnica psa zagotoviti fizično varstvo psa na enega izmed načinov, ki jih določa drugi odstavek 12. člena ZZZiv.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo. Ugotavlja, da je obrazložitev prvostopenjskega organa sicer pomanjkljiva v delu, v katerem bi bilo treba oceniti v postopku zbrane dokaze in narediti dokazni sklep, kar pa je storil drugostopenjski organ. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je ugriz na psički D. povzročila pritožničina psička A., zaradi česar meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija. V tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Izpodbijani odločbi očita, da ne vsebuje razlogov, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov oziroma razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo ter da v postopku sploh niso bila ugotovljena vsa pravno pomembna dejstva. Tožnica se je že v pritožbi sklicevala, da se navedbe skrbnika poškodovane živali in tožnice glede okoliščin dogodka bistveno razlikujejo, vendar je tožena stranka v celoti sledila le izjavam skrbnika poškodovane živali oziroma prijavitelja, brez da bi v izpodbijani odločbi za to pojasnila razloge. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, pa tudi iz načina vodenja celotnega postopka izhaja, da je tožena stranka pridobila pisne izjave tožnice samo, da bi formalno zadostila njeni pravici do izjave, nato pa je, brez preizkusa njenih navedb, sprejela odločitev, ki jo je že vnaprej izoblikovala. V zadevi ni sporno, da niti tožnica niti skrbnik poškodovanega psa nista videla, da bi psička A. ugriznila psičko D.. Tudi iz izjave skrbnika poškodovanega psa izhaja, da poškodbe ni opazil takoj, pač pa šele kasneje, ko je bil že zunaj. Tožnica meni, da bi opazila, če bi med psičko A. in psičko D. prišlo do fizičnega kontakta, ki pa ga ni opazil niti skrbnik poškodovanega psa.

Tožnica navaja, da ne drži, da je psička A. brez lastnice skočila v dvigalo, kot to izhaja iz izjave skrbnika poškodovane živali z dne 26. 8. 2014. S psičko A. sta skupaj čakali na dvigalo, tožnica pa jo je takoj ob srečanju z drugima psoma prijela za ovratnico in jo odstranila od vrat. Ob tem opozarja na svojo strokovno usposobljenost za ravnanje s psmi, saj je vodnica reševalnega psa in trenerka v pasji šoli. Glede na to meni, da ni verjetno, da bi psička A. lahko povzročila psički D. ugrizno rano in še prasko na koži abdobmna, ki ni tako lahko dostopen, še zlasti ne neopaženo. Tožnica še meni, da bi glede na opis poškodb, ki izhaja iz poročila o zdravljenju, ki ga je v postopku predložil skrbnik poškodovanega psa, morala psički D. takoj iztekati kri, ki pa je nista opazila ne tožnica in ne njen skrbnik. Tožnica zato meni, da je psičko D. bodisi prej ali kasneje ugriznil drug pes, ki ga je imel skrbnik na povodcu in nanj ni bil pozoren oziroma nek tretji pes. Tožnica je že v izjavi z dne 12. 8. 2014 navedla, da se je lajež in cviljenje obeh psov slišalo iz dvigala, še preden so se vrata odprla, kar pomeni, da sta bila psa že prej razburjena in v zmedi. V tem smislu je pomanjkljiva tudi izjava skrbnika poškodovanega psa, saj ni navedel, ali je bil pes, ki naj bi zadal poškodbo, izzvan (čeprav je na obrazcu, na katerem je podal izjavo, izrecno navedeno to vprašanje). Skrbnik tudi nikoli ni pojasnil na kakšen način je kasneje ugotovil poškodbo, tožena stranka pa navedenih okoliščin ni ugotavljala.

Tožena stranka pri vodenju ugotovitvenega postopka tudi ni izključila možnosti, da bi D. kadarkoli ugriznil kak tretji pes. Izpodbijana odločba je pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, kar potrjuje tudi odločba drugostopenjskega organ. Drugostopenjski organ ni ustrezno izvedel dokaznega postopka, ustrezna dokazna ocena pa ni mogoča brez predhodne dopolnitve ugotovitvenega postopka. Tožnica prav tako meni, da v zadevi ni brezpredmetno, kot to napačno navaja drugostopenjski organ, da je s psičko A. že pet let vključena v Enoto reševalnih psov Slovenije, v enoto MUSAR Slovenske vojske in da razpolaga s certifikatom za reševanje v ruševinah po celem svetu – MRT, da skupaj s psičko A. vsako leto sodelujeta v mnogih reševalnih akcijah po Sloveniji, pa tudi na vajah in preizkusih zunaj Slovenije. Navedeno po mnenju tožnice izkazuje, da ni verjetno, da bi psička A. ugriznila psičko D. Psička A. je vzgojena, učljiva, vodljiva, karakterno primerna za reševanje in navajena, da niti v stresnih situacijah ne reagira z agresivnostjo. Tožnica pa je odlično usposobljena za ravnanje s psičko A.. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter da se vnos podatka o ugrizu živali v centralni register psov razveljavi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ prve stopnje prejel od Policijske postaje Ljubljana Šiška informacijo, iz katere je izhajalo, da se je 8. 6. 2014 ob 8.45 uri na ... cesti v Ljubljani, odvezan pes, mešanka, črne barve, last tožnice, v dvigalu, ko se je v 2. nadstropju ustavilo, zapodil in ugriznil psa, last B.B., ki jo je imel na povodcu njen partner, C.C.. S strani uradne veterinarke sta bila lastnica psa, ki je povzročil ugriz, ter lastnica poškodovanega psa pisno pozvani, da v zvezi z tem dogodkom podata izjavo. Na podlagi pridobljenih izjav in predloženega poročila o zdravljenju poškodovanega psa, je prvostopenjski organ sprejel izpodbijano odločitev, ki jo kot pravilno sprejema tudi drugostopenjski organ.

Po presoji sodišča so utemeljeni tožničini ugovori, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva. Iz nje namreč ne izhajajo ključni razlogi, na podlagi katerih temelji zaključek, da je tožničina psička A. ugriznila psičko D. ter posledično odločitev, da se tožničina psička A. šteje za nevarnega psa. Obrazložitev prvostopenjske odločbe sploh nima ustrezne obrazložitve, saj glede spornega dogodka zgolj povzema izjave skrbnika poškodovane živali C.C. in izjave tožnice. Da takšna obrazložitev ni ustrezna je ugotovil že drugostopenjski organ, ki je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe sam ocenil dokaze, ki jih je v postopku pridobil prvostopenjski organ, in na podlagi takšne ocene sprejel odločitev prvostopenjskega organa kot pravilno.

Sodišče meni, da je dokazna ocena drugostopenjskega organa pomanjkljiva in da temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. V zadevi je nesporno, da niti tožnica niti C.C. nista videla, da bi psička A. ugriznila psičko D.. Kljub temu je drugostopenjski organ zgolj na podlagi izjav, ki jih je pridobil v postopku prvostopenjski organ, zaključil, da je izpodbijana odločitev pravilna. Pri tem je izhajal iz izjave C.C., da je psička D. po tem, ko je v njo skočila psička A., zacvilila, kar naj bi dokazovalo, da jo je (zaradi ugriza) zabolelo in iz izjave tožnice, da je C.C. psičko D., takoj po sporu s psičko A., dvignil v naročje. Po presoji sodišča se tožnica utemeljeno sklicuje, da drugostopenjski organ ni ustrezno izvedel dokaznega postopka, saj le-ta ne temelji na predhodni dopolnitvi ugotovitvenega postopka.

Utemeljeni so tožničini ugovori, da se navedbe skrbnika poškodovane živali in tožnice glede okoliščin dogodka bistveno razlikujejo, pri čemer se organ do navedenih razhajanj ni opredelil in ni navedel razlogov, zaradi katerih je v celoti sledil izjavi C.C. ter ni navedel razlogov, zaradi katerih ni sledil izjavi tožnice. Taka obrazložitev je bistveno pomanjkljiva, saj ne vsebuje ključnih razlogov za odločitev, in tudi ni v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po slednjem obsega obrazložitev odločbe med drugim ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto ter razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov. Izpodbijana odločba takšne obrazložitve nima.

Kljub temu, da gre za nasprotja v izjavah (v izjavi tožnice in v izjavi C.C.) in da gre za nasprotujoče si interese, upravni organ v predmetni zadevi ni opravil ustne obravnave, kot to določa 154. člen ZUP. Slednji v prvem odstavku določa, da lahko uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev stvari, mora pa jo razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče in izvedence. V obravnavani zadevi upravni organ ni postopal po navedeni zakonski določbi ZUP in je s tem kršil določbe upravnega postopka, v posledici tega pa v zadevi tudi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.

V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ odpraviti navedene kršitve določb upravnega postopka ter zaradi razhajanj v izjavah tožnice in C.C. opraviti ustno obravnavo ter se nato opredeliti tudi do vseh tožničinih navedb in dokaznih predlogov. Po tako dopolnjenem ugotovitvenem postopku in po morebitni pridobitvi ustreznih mnenj (glede same poškodbe, glede karakternih značilnosti tožničinega psa) pa bo v zadevi ponovno odločil, odločbo pa obrazložil v skladu z določbami 214. člena ZUP.

Iz pojasnjenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker so bila v zadevi kršena pravila postopka ter posledično ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve.

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožnici, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnica je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, kar z upoštevanjem DDV znaša skupaj 347,70 EUR.