Jedro

Ker je toženec podaril tožniku nedograjeno stanovanjsko hišo s pravico uporabe na zemljišču, hiša pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je v tedanjih časih ob veljavnosti Zakona o stavbnih zemljiščih, skupaj s hišo toženec prenesel na tožnika pravico uporabe na zemljišču, ki je bilo takrat vpisano kot družbena lastnina. Nato pa je tožnik postal lastnik na podlagi 2. člena ZLNDL.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je tožeča stranka lastnik nepremičnine, ki je vpisana v zemljiško knjigo z ID 384/1 do celote in solastnik nepremičnin do 1/3 z ID znakom 383/2. Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je lastnik do 1/3 nepremičnin z ID znakom 483/1, 383/3 in 384/4 in zahtevek tožeče stranke, da naj ji tožena stranka izda z. k. listno z z. k. dovolilom, na katerem bo podpis overjen pri notarju, da se bo lahko tožeča stranka na teh nepremičninah vpisala z ustreznim deležem. Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ko je ... (v nadaljevanju tožena stranka) zahteva od ... (v nadaljevanju tožeča stranka), da ji vrne darilo in sicer nepremičnino parc. št. 384/1 k. o. X in da ji jo izroči prazno oseb in stvari v posest. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožene stranke, ki je zahtevala od tožeče stranke kot obdarjenca, da mu vrne plačano vrednost, za katero je bil na podlagi darilne pogodbe za nepremičnino 384/1 obogaten, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2007 do plačila. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti delu sodbe, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožeča stranka. Vztraja, kar zatrjuje že v vlogah in ne le na zaslišanju, da mu je toženec podaril svoje nepremičnine in sicer vse nepremično premoženje na X. Toženec je zgradil novo drugo hišo v Y in na X ni nameraval živeti. Tožnik je na zaslišanju natančno opredelil predmet darila in sicer „da se daje hiša z vsem, kar je zraven“. Gre torej za stanovanjsko hišo s pripadajočim zemljiščem. Ni mogoče podariti hiše brez zemljišča. Podaril mu je hišo z zemljiščem ter potjo, vse mu je prepustil v posest, katero je tožnik nastopil. Tožnik je z zemljiščem gospodaril in vlagal. Naredil je visok betonski oporni zid, navozil zemljo in posadil živo mejo in cvetje ter uredil vrt. Cestišče na 384/4 pa je asfaltiral. Do delitve parc. 383 je prišlo šele tri leta po daritvi, kot je razvidno iz darilnega načrta z dne 5. 5. 1993 z delilnim izkazom št. 39/93. V zemljiškem katastru je bilo zemljiško stanje evidentirano, zemljiškoknjižno ni bilo nikoli urejeno, vse zaradi sporov med brati P. Tako so na novo nastalih parcelah 383/1, 383/2 in 383/3 k. o. X še danes v zemljiški knjigi vpisani do 1/3 bratje P. Zato tožnik ni mogel postaviti drugega tožbenega zahtevka. Parc. 383/2 predstavlja funkcionalno zemljišče v izmeri 144 m2 k hiši. Parcela 384/4 bo ostala nerazdružena, saj je cesta. Sodišče zmotno meni, da je bila podarjena zgolj parcela 383/2, saj v času ustne darilne pogodbe in ob izročitvi še ni obstajala.

3. Proti delu sodbe, s katerim ni uspel, vlaga pritožbo tožena stranka. Sodšče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna darilna pogodba za nedograjeno hišo skupaj z zemljiščem parc. št. 384/1 k. o. X in da je bila pogodba realizirana. Tožnik je bil hišo le v posest, da jo uporablja, vlaganja pa so se poračunala z najemnino, pri čemer je lahko tožnik bival v hiši do toženčeve upokojitve, ko bo hišo potreboval. Pri dogovoru s tožnikom je bila prisotna le toženčeva žena ... Prisotna ni bila nobena druga priča, na izpovedbo katerih sodišče opira sodbo. Sodišče nekritično sledi izpovedbi tožeče stranke in njegove žene T. E. Toženec in njegova žena pa sta zanikala te navedbe. To je potrdila tudi priča D. H, ki je sicer toženčeva hčerka od toženca in njegove žene ..., vendar z zadevo ni bila obremenjena. Sodišče sicer ugotavlja, da njena izpoved ni skladna in logična, ne navede pa razlogov o tem. Toženec bi sklenil pisno pogodbo, če bi res nepremičnino podaril. Preostale priče pa so podale le svojo interpretacijo videnja pravnega razmerja med strankami. Sodišče je napačno interpretiralo ravnanje tožene stranke, ki je vložila nasprotno tožbo na vrnitev darila. Toženec je navedel, da vlaga nasprotno tožbo le za primer, da bi sodišče ugotovilo, da je bila sklenjena ustna darilna pogodba. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, saj je ugotovilo dejansko stanje izven navedb tožeče stranke in odločalo mimo tožbenega zahtevka. Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na priposestvovanje lastninske pravice na parc. št. 384/1 k. o. X, sodišče pa ugodi zahtevku na podlagi ustno sklenjene darilne pogodbe in na to naredi sklep, da je tožnik v skladu z 2. členom ZLNDL pridobil lastninsko pravico. Gre za prekoračitev tožbenega zahtevka. Tožeča stranka ni navedla, da je nepremičnina 384/1 bila v času sklenitve ustne darilne pogodbe vknjižena kot družbena lastnina ter, da stanovanjska stavba ni bila v zemljiški knjigi vpisana. Parcela je bila vpisana v času ustne darilne pogodbe kot družbena lastnina v korist toženca in njegovih bratov. Po realizaciji sklepa N 56/90 zemljiški knjigi, pa je bila vpisana le pravica uporabe v korist toženca. Sodišče bi moralo zahtevek zavrniti, če bi uporabilo le navedbe tožeče stranke. Tožena stranka tako ni imela možnosti do izjave, saj je sodišče na glavni obravnavi 8. 5. 2015 le opozorilo, da bo potrebno pri odločanju upoštevati, da je bilo zemljišče družbena lastnina. To ne pomeni, da je sodišče dalo toženi stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in pravni podlagi, katere je sodišče uporabilo za sodbo. Odločitev sodišča je tudi materialnopravno napačna. Sodišče sklepa, da na stanovanjski stavbi, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, lahko tožnik pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem na podlagi drugega odstavka 28. člena ZTLR. To je v nasprotju z ugotovitvijo, da je tožnik z realizirano pogodbo pridobil lastninsko pravico. Tožnik z realizirano pogodbo ni mogel pridobiti pravice uporabe na parc. št. 384/1, saj je 12. člen ZTLR določa, da če je stavba v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Sodišče ugotavlja, da je bilo priposestvovanje po preteku 10 let. Tako ob sklenitvi ni prešla pravica uporabe zemljišča na tožnika. Zato ni zadostoval le pravni naslov, pač pa bi moral takoj postati lastnik stanovanjske stavbe. Prenos pravice uporabe ni veljala za stavbna zemljišča, saj je to preprečeval 15. člen Zakona o stavbnih zemljiščih. Tožnik ni mogel biti v dobri veri, saj darilna pogodba ni bila sklenjena. Iz priloženega historičnega izpiska za parc. št. 384/1 izhaja, da je bila pod Dn 1519/21 izbrisana družbena lastnina ter vknjižena lastninska pravica za toženca, pri čemer je bil vpis izvršen na podlagi ZLNDL. Tožnik bi moral vložiti izbrisno tožbo in zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja, šele nato pa ugotovitev lastninske pravice. Ko je bila lastninska pravica vpisana na toženca, je bila po 2. členu ZLNDL izčrpana pravica in ni bilo možno, da bi se na podlagi tega določila izvršila vknjižba lastninske pravice dvakrat. Sodišče je tudi nepravilno ugodilo zahtevku do 1/3 na parc. št. 383/2 k. o. X. Parcela je še vedno vpisana na tri brate do 1/3, zato zahtevek ni izvršljiv, saj niso toženi vsi solastniki. Pridobitev lastninske pravice z gradnjo na zemljišču, ki je družbena lastnina, je bilo možno le, če je stavba zgrajena kot določa 12. člen ZTLR. Ne zadostuje zgolj pridobitev pravnega dovoljenja za gradnjo garaže, ampak bi bilo treba upoštevati Zakon o stavbnih zemljiščih. Po 12. členu ZTLR ne zadošča, da je garaža zgrajena v skladu z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem, saj je potrebno upoštevati tudi pravno ureditev Zakona o stavbnih zemljiščih in bi moral izveden postopek na način iz petega poglavja. Sodišče ne ugotovi, da bi bil podan postopek po petem poglavju in tega tudi tožeča stranka ne zatrjuje. Sodišče ne ugotovi, da bi bila ta parcela funkcionalno zemljišče k parc. št. 384/1. Ni pravilna ugotovitev, da bi ob uveljavitvi ZLNDL tožnik imel pravico uporabe na 383/2. Pravica uporabe ni prešla na tožnika le z gradnjo na tujem.

4. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala zavrnitev. Vztraja na sklenjeni ustni pogodbi in podarjenem zemljišču v celoti. Do sporov 2006 nihče ni tožniku nasprotoval gradnje.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

6. Tožeča stranka vztraja, da je navajala, da je tožniku oče podaril vse nepremično premoženje na X. Pri tem tožeča stranka spregleda, da je v prvotni tožbi (list. št. 1 – 6) najprej tožil na ugotovitev, da je lastnik nepremičnine (stanovanjske hiše na naslovu P.), ki stoji na parc. št. 384/1, vl. št. ... k. o. X. V točki 2 pa je zahteval izstavitev za vpis v zemljiško knjigo ustrezne listine, da bi se vpisal kot lastnik na tej nepremičnini. Z razširitvijo tožbe s pripravljalno vlogo z dne 23. 5. 2008 (list. št. 30 do 37), pa je zahteval ugotovitev, da je lastnik še parc. št. 383/2, 383/3 in 383/4, vse vl. št. ... k. o. X do 1/3. Pri tem je obrazložil tožbeni zahtevek, da je vse štiri parcele (vključno s 383/1) ves čas uporabljal od 1990 dalje, ko mu je toženec podaril nedograjeno stanovanjsko hišo (list. št. 31). Nato pa je ves čas utemeljeval zahtevek na podlagi uporabe (urejanja okolja) in za parc. 383/2 trdil, da je z dovoljenjem solastnikov na njej zgradil garažo. Pri tem ni pravilna trditev pritožnika, da je za sporne tri parcele zatrjeval, da je toženec tožniku z darilno podobo zajel tudi te parcele. Tako je tožnik za parc. 383/2 trdil, da je zgradil garažo in da zemlja pripada hiši, katero je tožnik dobil v dar (list. št. 54). Nenazadnje se vidi iz nasprotne tožbe tožene stranke na preklic darila, da preklicuje darilo le na hiši in parc. št. 384/1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage, da naj bi toženec tožniku podaril z isto darilno pogodbo tudi parcelne številke 383/2, 383/1, 383/3 in 384/4. Le za parcelno št. 384/1 je tožeča stranka trdila kot pravni naslov, da je pridobila to parcelo z gradnjo na tujem in s priposestvovanjem.

7. Pritožba še trdi, da je tožena stranka tožeči stranki podarila leta 1990 celotno parcelo 383, ki se je razdelila šele z delilnim načrtom z dne 5. 5. 1993. Vendar pri tem spregleda, da je v tožbi, v razširitvi tožbe zatrjevala in tudi v zahtevku upoštevala tisto stanje iz katastra oziroma delitve, ki je obstajalo v času vložitve tožbe. V tožbi pa govori o podarjeni parceli 384/1 in ne omenja, da bi bila podarjena prej skupna parcela 383. Tako se izkaže, da je o tem delu pritožbena trditev v nasprotju z listinami v spisu. Tudi v pritožbi priznava, da je na novo nastalih parcelah 383/1, 383/2 in 383/3 k. o. X danes v zemljiški knjigi vpisana solastnina do 1/3 na brate P. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati v pritožbi izpostavljenih dejstev, kaj se bo zgodilo z nerazdruženimi parcelami. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbene zahtevke tožeče stranke pod II izreka.

O pritožbi tožene stranke:

8. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da ni bila sklenjena ustna darilna pogodba za nedograjeno hišo in zemljšče parc. št. 384/1 k. o. X in da pogodba ni bila realizirana. Pritožnik ponavlja svoje trditve iz pravde, da je res tožnik hišo dogradil, vendar da je bila sklenjena pogodba, da se vlaganja v hišo poračunajo z najemnino in da tožnik lahko biva v hiši do toženčeve upokojitve. Pri tem graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se je oprlo tudi na zaslišanje prič, ki niso bile neposredno prisotne pri dogovarjanju. Pritožnik meni, da je treba upoštevati, da so ob dogovoru bila prisotna le tožnik, toženec in toženčeva žena ... Sodišče ni odločilo le na podlagi zaslišanja strank in prič. Pri tem pritožba spregleda, da tožena stranka v svojih navedbah ni pojasnila, za kakšno višino najemnine je šlo. Tožeča stranka je pravilno zatrjevala vse elemente, ki so potrebni za nastanek darilne pogodbe; dokazala je tudi izročitev oziroma realizacijo. Tožena stranka pa niti ni ponudila trditvene podlage o višini vlaganj in nato višini najemnine. Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi ni oprlo le na izpovedbo tožeče stranke in njegove žene T. E. ter prič, ki so potrdile navedbe tožeče stranke. Sodišče je tudi pri dokazni oceni upoštevalo, da je toženec naročil, da je tožnik prejel ključe že poleti 1990. Tožnik je pridobil tudi ustrezna soglasja in priključke. Tožnik je tudi imel račune in sklepal pogodbe o nabavi gradbenega materiala, najel geodeta. Sodišče je tudi pravilno ocenilo pismo tožnika, ki je poslal prošnjo toženi stranki, da mu posodita denar za vrtnarijo. Sodišče je iz pisma razbralo, da sta mu odgovorila, da mu denarja ne moreta dati, da sta mu pa hišo podarila (pismo v prilogi B3). Zadeve niso bile soprne tudi v času, ko sta starša prihajala na obisk. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi izpovedbe prič, ki so povedale o okoliščinah darilne pogodbe, čeprav niso bile osebno prisotne, ko je tožena stranka tožniku podarila nepremičnino (priča M. R., M. P., V. J., B. K., B. P., R. T., T. K.). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, zakaj darilna pogodba ni bila vpisana v zemljiško knjigo, saj stanje v zemljiški knjigi še ni bilo urejeno na toženca (razlogi na strani 13 sodbe). Ko je bil končan nepravdni postopek, se je v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik toženec.

9. Tako je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da se je tožnik z družino vselil v hišo 1994. leta in da je tam družina mirno živela do sporov v letu 2006. Takrat pa se je tožena stranka premislila glede darilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ni bilo razlogov, da bi tožena stranka preklicala darilno pogodbo in je v tem delu zavrnilo nasprotno tožbo tožene stranke.

10. Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpovedbe prič A. K., M. P., B. K., B. P. in R. T. kot verodostojne, ker so lahko podali le svojo interpretacijo videnja pravnega razmerja med pravdnima strankama. T. E. pa ni bila prisotna ob sklepanju dogovora. Treba je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno opravilo dokazno oceno po določbi 8. člena ZPP. To pomeni, da je presojalo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Pri tem je upoštevalo tako zaslišanje strank kot tudi toženčeve žene, ki so bili prisotni ob dogovoru, kot tudi izpovedbe drugih prič, ki so vedele povedati o darilni pogodbi na način, kar so zaznale ali izvedele od drugih. Vendar je sodišče pravilno tudi ocenilo pisne dokaze v spisu in ni sledilo nekritično izpovedbam tožeče stranke.

11. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo napako v postopku, ker je ugotavljalo dejansko stanje izven navedb tožeče stranke in odločalo o tožbenem zahtevku na podlagi prava, ki ga tožeča stranka ni zatrjevala. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je tožeča stranka že v tožbi uveljavljala sklenitev ustne darilne pogodbe in v nadaljevanju izročitev nepremičnine. Zatrjevala je tudi priposestvovanje. Vendar je tožeča stranka tudi v odgovor na navedbe tožene stranke, da je vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo, pojasnjevala, zakaj ni prišlo prej do vpisa lastninske pravice na tožečo stranko na podlagi darilne pogodbe. Tožeča stranka je tako navajala, da je bila parcela v družbeni lastnini in da je bila vpisana pravica uporabe v korist bratu P. in sicer do 1/3 na vsakega. Pritožba pravilno povzame, da je sodišče na zadnjem naroku, 8. 5. 2015 (list. št. 393) pojasnilo, da bo potrebno odločati tudi o tem, da je bilo zemljišče, ki je predmet tega postopka, v družbeni lastnini. Tožena stranka pa je na istem naroku navajala, da je bilo priposestvovanje izključeno, ker je toženec postal lastnik z dnem uveljavitve ZLNDL, to je 25. 7. 1997. 12. Na te navedbe je sodišče prve stopnje moralo odgovoriti oziroma je pravilno obrazložilo v točki 15 sodbe, kakšna je bila pravna zgodovina parc. št. 384/1. V prilogah je sodišče zato imelo izpiske iz zemljiške knjige. Zato je pojasnilo, kdaj je bila lastninska pravica vpisana na toženca in izbrisana družbena lastnina. Pravilno je tudi ugotovilo, da stavba ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Zato je moralo ugotavljati, ali drži trditev tožeče stranke, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na podlagi darilne pogodbe. Sodišče prve stopnje ni sodilo mimo trditvenih podlag tožeče in tudi ne mimo trditvenih podlag iz ugovora tožene stranke. Sodišče prve stopnje tudi ni ravnalo v nasprotju z materialnim pravom, ko je ugotovilo, da je tožeča stranka po veljavni darilni pogodbi pridobila lastninsko upravičenje, ki je bilo po tedanjih pravilih možno, saj se ni mogla vpisati v zemljiško knjigo. Tako je sodišče prve stopnje pravilno v tem delu samo ugotavljalo, katero materialno pravo je veljalo v tem času in presojalo trditvene podlage tožeče stranke, da je postala lastnica na hiši in parceli 384/1 k. o. X. V času sklepanja darilne pogodbe je veljal Zakon o stavbnih zemljiščih, ki je dopuščal odstopitev pravice upnika na stavbnem zemljišču, če je na zemljišču zgrajena stavba (55. člen ZSZ). Tožeča stranka je pri tem kot pravno podlago navedla tudi priposestvovanje. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnik pridobil pravico uporabe na nepremičnini 384/1 in nato na podlagi 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, postal lastnik na podlagi zakona. Ker je toženec podaril tožniku nedograjeno stanovanjsko hišo s pravico uporabe na zemljišču 384/1, hiša ni pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je v tedanjih časih ob veljavnosti Zakona o stavbnih zemljiščih, skupaj s hišo toženec prenesel na tožnika pravico uporabe na zemljišču, ki je bilo takrat vpisano kot družbena lastnina. Nato pa je tožnik postal lastnik na podlagi 2. člena ZLNDL. Pritožba zato zmotno meni, da tožena stranka ni imela možnosti, da se opredeli do tožbene podlage. Tožena stranka se je tudi opredelila na naroku, ko je sodišče v okviru materialnega vodstva pravde pojasnilo, da bo moralo odločati ob upoštevanju dejstva, da je bilo zemljišče v družbeni lastnini. Toženec je menil, da je sam postal lastnik z dnem uveljavitve ZLNDL (primerjaj list. št. 283). Osnovna teza tožene stranke je, ki jo zasleduje tudi v pritožbi, da darilna pogodba ni bila sklenjena in da je toženec ostal lastnik. Ker pa je sodišče prve stopnje sledilo tožeči stranki, da je bila darilna pogodba sklenjena in izvršena, ne drži očitana trditev pritožnika o absolutni bistveni kršitvi določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Sodišče prve stopnje je res v točki 16 zapisalo, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na stavbi s pripopsestvovanjem, saj je bila v dobri veri zaradi sklenjene darilne pogodbe in nemoteno bivala v hiši in jo dograjevala več kot deset let (od 1990 do 2007). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravni naslov za pridobitev stanovanjske hiše, katero je nato tožnik dogradil, darilna pogodba. Po določbi 12. člena tedaj veljavnega ZTLR, je imel lastnik stavbe na zemljišču, na katerem stavba stoji in na zemljišču, potrebnem za redno rabo, pravico uporabe. Pravica uporabe zemljišča je torej sledila lastninski pravici na stavbi. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je celotna parcela potrebna za rabo. V fazi lastninjenja pa je zato tožnik šele z ZLNDL pridobil na nepremičnini lastninsko pravico.(1) V času veljavnosti ZTLR niso bile vse nepremičnine vpisane v zemljiško knjigo. Ravno za primer, ko ni spora o tem, da stavba ni bila vpisana v zemljiško knjigo, je veljalo, da je s sklenitvijo pogodbe in izročitvijo v posest, ob dobri veri skladno s sodno prakso prišlo do prenosa lastninske pravice na stavbi in s stavbo vred na pravici uporabe. Ker je tožeča stranka poleg pridobitve lastninske pravice na podlagi darilne pogodbe in izročitve v posest uveljavljala tudi pridobitni način s priposestvovanjem, je sodišče prve stopnje v točki 16 sodbe obrazložilo tudi ta pridobit način. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje sodišču prve stopnje glede ugotovljene možne priposestvovalne dobe (od 1990 do 2007). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik bil v dobri veri zaradi darilne pogodbe in nemotenega izvajanja gradnje hiše, vse do nastanka sporov. Spori pa so nastali med strankama v letu 2007. Torej je tožnik pridobil lastninsko pravico tudi s priposestvovanjem.

14. Pritožba še meni, da bi tožnik moral z izbrisno tožbo zahtevati vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ker je bil na podlagi ZLNDL v zemljiško knjigo vmes vpisan toženec. Po določbah 2. člena ZLNDL je upravičenec pridobil lastninsko pravico na podlagi zakona. Ker je v trenutku uveljavitve ZLNDL tožnik imel pravico uporabe na zemljišču, je tožnik pred tožencem pridobil lastninsko pravico. Ker tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja ustreznega vpisa v zemljiško knjigo z izbrisno tožbo, je ob tožbeni podlagi in zahtevku odločitev sodišča pravilna. Tožena stranka pa je ob vpisu v zemljiško knjigo dobro vedela, da je bila pred tem sklenjena darilna pogodba za stavbo in zemljišče. Tako zadostuje tožbeni zahtevek, da je tožnik pridobil lastninsko pravico.

15. Tožena stranka trdi, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice do 1/3 na parc. št. 383/2 k. o. X do 1/3 neizvršljiv. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec pridobil pravico uporabe na parc. št. 383/2 z gradnjo na tujem. Tožena stranka je zgradila z dovoljenjem takratnih imetnikov pravice uporabe in sedaj vpisanih do 1/3 bratov P., garažo. Sodišče prve stopnje pravilno opozori, da sta brata B. P. in F. P. podala soglasje oziroma potrdila, da sta dovolila tožencu gradnjo garaže na njihovi parceli (primerjaj prilogo C5 in C6). Tožnik je torej dokazal, da je gradil v soglasju vseh tedanjih lastnikov. Tožena stranka pa je vedela in soglašala v času gradnje, da tožnik gradi (dokazna ocena v točki 18 sodbe). Ker je po ZTLR z gradnjo na tujem ob soglasju lastnika zemljišča tožnik lahko pridobil lastninsko pravico, je tudi po tedanjih pravilih pridobil pravico uporabe na zemljišču. Na to pa je ob uveljavitvi ZLNDL pridobil lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da je tožnik opravil legalizacijo garaže. Gre torej za odnos med tožencem in tožnikom in v tem razmerju po opravljeni legalizaciji ne more toženec več uveljavljati argumenta, da ni mogel sam soglašati z gradnjo, ker naj po Zakonu o stavbnih zemljiščih, gradnja ne bi bila takrat dovoljena. Tožena stranka sedaj trdi, da toženec ni mogel pridobiti celotne parcele 383/2, ker sodišče ni ugotovilo, da je ta parcela bila funkcionalno zemljišče k parc. št. 384/1. Vendar pri tem spregleda, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnik lastnik te parc. št. do 1/3 iz razloga, da gre za funkcionalno zemljišče k 384/1. V času gradnje je veljal ZTLR in lastniki so soglašali ter priznali tožencu lastninsko pravico na garaži in zemljišču. Ker sta preostala dva lastnika podala soglasje k gradnji in je sodišče prve stopnje to upoštevalo, ne more tožena stranka uveljavljati ugovora, da ni podana pasivna legitimacija, ker ni na toženi stranki še obeh solastnikov parcele 383/2. Sama pa je svoje soglasje dala. Res pa je, da se sedaj tožnik še ne more vpisati v zemljiško knjigo. Vendar takega zahtevka ni v izpodbijanem delu izreka sodbe.

16. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba obe pritožbi zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na 154. in 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 91/2012.