Jedro

Če delavec 4 mesece zapored brez objektivnega razloga ne dosega norme, je podan resen razlog za odpoved PZ iz razloga nesposobnosti.

Tožena stranka ni bila dolžna tožnice prekvalificirati ali dokvalificirati, da je bila po mnenju invalidske komisije (zoper katerega se tožnica ni pritožila) za svoje delo sposobna, tožena stranka pa tudi ni imala potrebe po delu na drugih delovnih mestih.

Načelo kontradiktornosti pomeni pravico strank, da v postopku navajata dejstva in predlagata dokaze, se izjavita o navedbah in dokazih nasprotne stranke in sodelujeta pri izvajanju dokazov.

Katere od predlaganih dokazov bo izvedlo, odloči sodišče po lastni presoji, pri čemer sledi načelu materialne resnice (2. odstavek 213. člena ZPP). Zato ni kršena kontradiktornost v postopku, če sodišče ne ugodi posameznemu dokaznemu predlogu, če pravilno oceni, da izvedba tega dokaza ni potrebna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 10.10.2003, ugotovitev, da tožnici delovno ramerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, za vrnitev nazaj na delo in vpis delovne dobe v delovno knjižico in na plačilo plač, ki bi jih tožnica prejela, če bi delala, z odvodom davkov in prispevkov in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne plače v plačilo do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača razliko v regresu za letni dopust za leto 2003 v znesku 48.073,00 SIT bruto, od tega zneska obračuna davek in tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je

15.12.2002 pričela z delom po vrnitvi z bolniškega in porodniškega dopusta in sicer prvič po poškodbi kazalca leve roke, ki jo je utrpela 7.2.2001. Pričela je z opravljanjem drugega dela, kot pa ga je opravljala pred nastopom bolniškega staleža. Pred poškodbo ni bila podpovprečna. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo njeno izpoved, da jo je tožena stranka že leta 2002 uvrstila na seznam delavk, ki jim bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nedoseganja norme. Tega tožnica nikoli ni izpovedala. Po poškodbi norme res ni dosegala, vendar pa je bila kasneje vse boljša, razen v obdobjih, ko je norma padla vsem.

Poškodba kazalca leve roke ji je povzročala težave, zato bi ji tožena stranka lahko dodelila lažje delo ali pa jo dokvalificirala ali prekvalificirala. Če bi to storila, ji ne bi bilo treba odpovedati pogodbe o zaposlitvi in je torej razlog za odpoved neutemeljen. Poleg tega je odpoved dobila komaj po štirih mesecih dela po vrnitvi s porodniškega dopusta. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, od kod zaključek, da je poškodba pri delu ne ovira. Postaviti bi moralo izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko povedal, kako je moteč krn, zlasti pri vstavljanju niti v stroj (z levo roko, ne z desno, kot je trdila zdravnica v postopku pred komisijo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Ta predlog je zavrnilo, ne da bi obrazložilo, zakaj. S tem je zagrešilo kršitev načela kontradiktornosti.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi direktorja in mu verjelo absolutno vse, čeprav se njegova izpoved ni ujemala z listinskimi dokazi (npr. podatki o številu delovnih mest in zasedenosti le teh v krojilnici).

Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od očitanih bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino zapisnika o zaslišanju tožnice, ki naj bi izpovedala, da jo je tožena stranka že leta 2002 uvrstila na seznam delavk, ki jim bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni točna. Sodišče prve stopnje tega v izpodbijani sodbi ni navedlo kot izpoved tožnice, ampak je povzelo izpoved direktorja, da bi glede na nedoseganje norme tožnico že v letu 2002 odpustili, če ne bi bila na porodniškem dopustu. Direktor je to res izpovedal, zato je očitek bistvene kršitve določb postopka neutemeljen.

Neutemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita tudi to, da je bilo v postopku kršeno načelo kontradiktornosti, ker ni bilo ugodeno dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca medicinske stroke. Pritožba napačno pojmuje načelo kontradiktornosti kot obvezo sodišča, da ugodi dokaznim predlogom strank. Načelo kontradiktornosti v prvi vrsti izvira iz načela obojestranskega zaslišanja (v tem postopku sta bili obe stranki zaslišani), sicer pa pomeni pravico strank, da ju sodišče posluša in da njuni nasprotujoči si trditvi posreduje nasprotni stranki ter zahteva pojasnila. Postopek postane kontradiktoren, kakor hitro se druga stranka spusti v spor. Načelo kontradiktornosti pomeni tudi, da da sodišče vsaki od strank enako možnost, da navaja dejstva, da predlaga dokaze in da se izjasni o navedbah in dokaznih predlogih druge stranke, ter da je udeležena pri izvajanju dokazov. Vse to je bilo v spornem primeru tožnici zagotovljeno. Katere od predlaganih dokazov bo izvedlo, katerih ne, odloči sodišče po lastni presoji (2. odstavek 213. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ni štelo za potrebno, da izvede dokaz z izvedencem medicinske stroke in pritožbeno sodišče se strinja, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna.

Tudi dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno. Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnica ni dosegla norme v aprilu, maju, juniju in juliju 2003. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da razlog za nedoseganje norme ni bilo težje delo in tudi ne poškodba kazalca leve roke. Pritožbeno sodišče se s tem zaključkom strinja. Nedoseganje norme štiri mesece zapored, ne da bi za to obstajali objektivni razlogi, je resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, izhaja ta zaključek iz izpovedi prič in iz medicinske dokumentacije. Priča I.L. je izpovedala, da tožnice ni razporejala na težja dela v primerjavi z ostalimi delavkami.

Do razporejanja je prišlo večkrat, saj se to zgodi vsakič, ko se menja model, ki ga šivajo. Tožnica je bila tako kot druge delavke razporejena na različna dela, tudi taka, ki jih morda ni bila vajena. Priča je še izpovedala, da je upoštevala tožničine pripombe, da jo poškodba prsta moti in ji je odrejela lažja dela, če se je le dalo. Skratka, tožnica je v spornem času opravljala dela, za katera je bila usposobljena in ki se opravljajo na delovnem mestu, na katerem je razporejena. Nadalje iz medicinske dokumentacije izhaja, da je tožnica sposobna za svoje delo in da ni nevarnosti za poslabšanje zdravja. Ta ocena je bila narejena v maju 2003, torej v času, ko se je od tožnice pričakovalo, da normo doseže oz. po zaključenem zdravljenju. Zoper odločitev invalidske komisije tožnica ni uveljavljala varstva pravic, iz nje pa izhaja, da je poškodba pri delu ne ovira. Invalidska komisija je to odločitev sprejela kljub tožničini pripombi, da delo šivilje težko opravlja. Sodišče prve stopnje je torej imelo na razpolago izvedensko mnenje, podano s strani treh strokovnjakov, zato je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca.

Tožena stranka tožnice ni bila dolžna prekvalificirati ali dokvalificirati. Za to ni bilo podlage v mnenju invalidske komisije, saj je bila za svoje delo sposobna. Tudi na podlagi 3. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS 42/2002) tega ni bila dolžna storiti, saj ni izkazano, da bi imela potrebe na drugih delovnih mestih (za katera dela naj bi se tožnica dokvalificirala ali prekvalificirala, pritožba ne pove).

Neutemeljeno pritožba tudi navaja, da je štirimesečno spremljanje dela prekratko obdobje za ugotovitev, da je tožnica nesposobna.

Pri tem graja sodišče prve stopnje, da je absolutno vse verjelo direktorju tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom v resničnost direktorjeve izpovedi. Povedal je, da tožnica tudi pred porodniškim dopustom ni dosegala norme, pa tudi, da za delo, ki ga opravlja tožnica, po daljši odsotnosti ni potrebno večmesečno privajanje. Pritožba njegovo izpoved o zasedenosti na delovnem mestu v krojilnici napačno interpretira. Direktor je izpovedal, da je delovno mesto v krojilnici zasedeno in so tudi druga sistemizirana delovna mesta zasedena. Iz te izpovedi izhaja, da potreb po večih delavkah na delovnem mestu v krojilnici ni.

Tožnica ni izkazala, da to ni res. Ravno nasprotno: da tožena stranka nima potrebe po več kot enem delavcu na tem delovnem mestu izhaja iz dejstva, ki ga tožnica navaja v pritožbi, namreč da ostali dve delavki, ki sta tudi razporejeni v krojilnici, opravljata drugo delo. Zato ji tožena stranka, tudi če je imela nezasedeno delovno mesto v krojilnici, tega dela ni bila dolžna ponuditi, če ni imela potrebe po dodatnem delavcu.

Ker tožnica ni dosegala pričakovanih rezultatov, je podan resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. To je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zato je pritožbeni očitek o napačni uporabi materialnega prava neutemeljen.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne razlogov, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).