Jedro

Tožnica posesti ni opustila prostovoljno. Iz spornega stanovanja se je res umaknila že pred toženčevim prihodom, vendar je tako ravnala v strahu pred toženčevim nasiljem.

Toženec si v nobenem primeru ne bi smel sam vzeti pravice do ponovne uporabe spornega stanovanja, ki jo je opustil po prenehanju izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama v letu 2009.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III., IV. in V. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po zavrženju ugotovitvenega dela tožbe sklenilo, da mora toženec vzpostaviti prejšnje posestno stanje in se v tridesetih dneh izseliti iz stanovanja št. 8 na ... v ... ter izprazniti pripadajoče parkirno mesto v podzemni garaži in ju prepustiti v posest tožnici. Obenem mu je prepovedalo bodoče posege v tožničino posest. Nazadnje mu je naložilo, da mora povrniti tožničine pravdne stroške, delno v korist proračuna Republike Slovenije (622,70 EUR), delno pa sami tožnici (10,00 EUR), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Prvenstveno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Tožnica je namreč stanovanje zapustila prostovoljno, izselila se je že pred 15. 5. 2016, ko se je vselil toženec. Tožnica posesti po svoji volji in lastni odločitvi dejansko ni več izvrševala, zato za sodno varstvo posesti nima več interesa. Ni res, da naj bi bil toženec do tožnice nasilen. Tožnica se je že prej zdravila pri psihiatru. Hči pravdnih strank A. gotovo ne bi živela s tožencem, če bi bil res tako nasilen in nevaren, kot trdi tožnica. Priča M. K. je sovražno razpoložena do toženca, njena izpoved pa je prilagojena za potrebe te pravde. Sodišče ji zato ne bi smelo verjeti. Tudi listinske dokaze je napačno ocenilo. Pri tem ni upoštevalo, da je toženec zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri še ni odločeno. Glede na SMS komunikacijo med pravdnima strankama je upravičeno štel, da sta se s tožnico dogovorila o njeni izselitvi iz stanovanja. Pismo M. K., v katerem je zahtevala od toženca takojšnje plačilo dolga po posojilni pogodbi z dne 10. 11. 1999, dokazuje, da je bila posest nad stanovanjem opuščena in je zato zapadla toženčeva obveznost vrnitve posojila tožničini materi. Tega dokaza pa sodišče prve stopnje ni ocenilo, ampak je nekritično sledilo tožničini izpovedi. Ni upoštevalo, da je toženec izvrševal dovoljeno samopomoč in da tožnica nima več niti ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti. Tožencu je naložilo, da mora stanovanje prazno prepustiti tožnici, čeprav ga nesporno uporablja tudi polnoletna hči pravdnih strank A. in toženec njene izselitve ne more zagotoviti. Tožbeni zahtevek zato ni izvršljiv. Za povrh je odrejeni tridesetdnevni rok prekratek za izpolnitev obveznosti. Toženec, ki je brez premoženja, brez dohodkov in bolan, si v tem roku ne more poiskati drugega bivališča. Nasprotno pa ima tožničin partner hišo, ki jo oddaja v najem, tožnica pa je solastnica stanovanja, v katerem zdaj živi z materjo.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Poudarja, da s tožencem nikoli nista dosegla konkretnega dogovora o njegovi vrnitvi v sporno stanovanje. Toženec ji je večkrat zagrozil, da jo bo pokopal. Ni res, da je toženec bolan in brez dohodkov. Sicer pa se tožbeni zahtevek ne tiče polnoletne hčere pravdnih strank in ga toženec zato lahko izpolni.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec prvenstveno očita sodišču prve stopnje več absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar neupravičeno. Sodišče je namreč svojo odločitev natančno in razumljivo obrazložilo, tako da je izpodbijani sklep vsekakor mogoče preizkusiti. Korektno je povzelo tudi vsebino izvedenih dokazov. Te je ocenilo skrbno in celovito, zato ni podana niti zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom istega zakona.

6. Pritožbeni dvom o tožničinem pravnem in ekonomskem interesu za tožbo je brez podlage. Dokazni postopek je pokazal, da tožnica posesti ni opustila prostovoljno. Iz spornega stanovanja se je res umaknila že pred toženčevim prihodom, vendar je tako ravnala v strahu pred toženčevim nasiljem. Poleg tega ji je toženec dejansko onemogočil dotedanji način uporabe stanovanja, takšen poseg v tujo posest pa ne more veljati za neznatnega. Stališče iz judikata(1), na katerega opozarja pritožba, zaradi bistveno različnega dejanskega stanja za ta primer ni uporabno.

7. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno zadnje stanje posesti in nastalo motenje materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožnica na podlagi prvega odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) upravičena do zahtevanega posestnega varstva. Toženčevo dejanje je bilo brez dvoma samovoljno in protipravno. S tožnico sta se sicer dogovarjala o njegovi vrnitvi v stanovanje, nista pa se o tem dokončno dogovorila. Podrobnejša analiza SMS sporočil, na katere se sklicuje pritožba, za takšen zaključek ni bila potrebna. Toženec si namreč, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v nobenem primeru ne bi smel sam vzeti pravice do ponovne uporabe spornega stanovanja, ki jo je opustil po prenehanju izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama v letu 2009. 8. Sodišče prve stopnje je nadalje upravičeno verjelo tožnici, da se je toženca zaradi svojih preteklih izkušenj z njim bala. Zaslišane priče so skladno izpovedale, kako je tožnico iztirila toženčeva napoved njegove vrnitve v stanovanje. Dejstvo, da se je tožnica, kot posebej poudarja toženec, že prej zdravila pri psihiatru, lahko pomeni le, da se je zaradi svojih duševnih težav toliko bolj občutljivo odzvala na toženčeve grožnje (da bo tožnico „pokopal“), s katerimi je pospremil svojo napoved. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Bistveno je namreč, kako je resnost toženčevih groženj dojela tožnica, in ne, kako jih je ocenila hči pravdnih strank, priča A. 9. Pisna korespondenca med tožencem in toženčevo nekdanjo taščo, pričo M. K., ki se nanaša na vračilo toženčevega posojila, za to pravdo ni relevantna. Dokazuje le, da je tožnica izgubila posest, ne pa, da je nadaljnjo uporabo stanovanja prostovoljno prepustila tožencu, kot poskuša prikazati pritožba. Prav tako ni pomembno, da odločba o toženčevem kaznovanju za prekršek še ni pravnomočna. Končno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi toženčevo sklicevanje na pravico do samopomoči, saj zanjo niso bili izpolnjeni predpisani pogoji iz 31. člena SPZ.

10. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje. Odrejeni rok za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja je glede na okoliščine primera ustrezen. V pritožbi zatrjevanih razlogov, ki naj bi tožencu onemogočali izpolnitev sklepa v takšnem roku, toženec ni z ničimer izkazal. Odveč pa je tudi pritožbeni pomislek o domnevni neizvršljivosti sklepa, saj bi ta pomanjkljivost lahko škodila kvečjemu tožnici in ne tožencu.

11. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal toženec, torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

12. Toženec je s pritožbo propadel, tožnica pa z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki zato nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3519/2014 z dne 4. 3. 2015