Jedro

Bistveno za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je, da je bila tožnica po nesporni ugotovitvi sodišča prve stopnje ves čas od prejema pisnega opozorila pred odpovedjo 30. 11. 2020 do 22. 4. 2021, ko je že učinkovala nova ponujena pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto, začasno nezmožna za delo. Tožnica posledično v tem času po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni mogla storiti kršitev, ki se ji očitajo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita.

Toženka kot delodajalec s svojim internim aktom ni mogla poseči v zakonsko pravico (in dolžnost) delavca do "nedela", ki jo ima v času začasne nezmožnosti za delo.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v II.2. do II.4 točkah izreka tako, da se te na novo glasijo: "2. Pogodba o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019 se sodno razveže s 7. 7. 2022. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 7. 2021, ampak je – z izjemo obdobja od 1. 9. 2021 do 30. 9. 2021 – trajalo do 7. 7. 2022. Tožbeni zahtevek, da delovno razmerje med pravdnima strankama traja od 8. 7. 2022 do poziva nazaj na delo, se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 10. 2021 do 7. 7. 2022vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019. Tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo na delovno mesto, ki ji pripada po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. zadeve: ... z dne 2. 2. 2022, in tožbeni zahtevek za vzpostavitev delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019 za čas od 8. 7. 2022 do poziva nazaj na delo, se zavrneta.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 10. 2021 do 7. 7. 2022obračunati in izplačati plačo za 55. plačni razred skupaj s položajnimdodatkom ter zakonske zamudne obresti od neto zneskov, ki tečejo od 10.dne v mesecu od neto plače preteklega meseca do plačila.

Tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo plače za 55. plačni razred skupaj s položajnim dodatkom ter zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov za čas od 8. 7. 2022 do poziva nazaj na delo se zavrne.", ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje zaradi odločanja o podrednem tožbenem zahtevku.

II. Pritožba tožnice zoper I. in II.5. točki izreka sodbe in sklepa ter v preostalem pritožba toženke se zavrneta in se potrdita izpodbijani sklep in nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožnice v zvezi z zahtevkom za vzpostavitev delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019 za obdobje od 1. 8. 2021 do 31. 8. 2021 se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v zvezi z zahtevkom za obračun in plačilo plač za 55. plačni razred s položajnim dodatkom za čas od 1. 8. 2021 do 30. 9. 2021 in za plačilo od njih zahtevanih zamudnih obresti (I. točka izreka). S sodbo je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2021 in jo odpravilo (II.1. točka izreka). Razsodilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 31. 7. 2021, ampak - z izjemo obdobja od 1. 9. 2021 do 30. 9. 2021 - še traja (II.2. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožnico pozove na delo na delovno mesto, ki ji pripada po odločbi ZPIZ z dne 2. 2. 2022, dotlej pa ji za čas od 1. 10. 2021 vzpostavi delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019 (II.3. točka izreka). Toženki je naložilo še, naj tožnici za čas od 1. 10. 2021 do poziva iz II.3. točke izreka sodbe obračuna in izplača plačo za 55. plačni razred skupaj s položajnim dodatkom ter zakonske zamudne obresti od neto zneskov, ki tečejo od 10. dne v mesecu od neto plače preteklega meseca do plačila (II.4. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožnici delovno razmerje pri toženki trajalo tudi v obdobju od 1. 9. 2021 do 30. 9. 2021 in da je toženka tudi po pozivu iz II.3. točke izreka sodbe tožnici dolžna vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019 ter ji tudi odtlej dalje obračunati in plačati plačo (po) pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 12. 2019 z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (II.5. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti vse njene stroške sodnega in predsodnega postopka (III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo, vsebinsko pa tudi zoper sklep o zavrženju dela tožbe1, zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da sodbo izpodbija v zavrnilnem delu sodbe (II.5. točka izreka), v II.3. in II.4. točkah izreka pa v delu, o katerem ni odločeno, tj. o vzpostavitvi delovnega razmerja za čas od 1. 8. 2021 do 31. 8. 2021 in o izplačilu plače za ta mesec in mesec september 2021. Sodišču prve stopnje očita, da je podano nasprotje v izreku sodbe in nasprotje z razlogi sodbe, ker je v II.3. točki izreka kljub ugotovitvi iz II.2. točke izreka toženki naložilo, naj tožnici vzpostavi delovno razmerje le za čas od 1. 10. 2021 dalje, v II.4. točki izreka pa je pozabilo na plačo, ki jo je tožnica vtoževala za mesec avgust 2021, ko ji je delovno razmerje glede na II.2. točko izreka še trajalo. Pritožbenemu sodišču tako predlaga, da v II.3. in II.4. točkah izreka vstavi obdobje od 1. 8. 2021 do 31. 8. 2021. Poseže pa naj po predlogu pritožnice tudi v II.5. točko izreka tako, da toženki naloži plačilo razlike v plači, saj je tožnica v obdobju od 1. 9. 2021 do 30. 9. 2021 pri drugem delodajalcu prejemala bistveno nižjo plačo kot pri toženki. Ne drži, kar navaja sodišče prve stopnje, da med strankama ni bilo sporno, da je toženka tožnici izpolnila reparacijsko obveznost za čas do 30. 9. 2021, saj tega nihče ni trdil. Tožnica je izplačila prejela le do 31. 7. 2021, ko ji je ponovno nezakonito prenehalo delovno razmerje. Zamudna sodba ni mogla pokriti obdobja izplačila plač za čas po prenehanju delovnega razmerja, tj. za čas po 31. 7. 2021. Navaja še, da si težko predstavlja, da se bo vrnila k toženki nazaj na delo, zato pritožbenemu sodišču predlaga, naj presodi, ali je zavrnitev toženkinega predloga za sodno razvezo res pravilna in v konkretnem primeru najbolj ustrezna. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka se pritožuje zoper II. (smiselno zoper njen ugodilni del) in III. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so se s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi spremenile naloge tožnice, zato toženka tožnici ni mogla odpovedati te pogodbe zaradi kršitev prejšnje pogodbe o zaposlitvi. V času podaje izpodbijane odpovedi je bila tožnica zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 3. 2021 in ne na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019. Dne 15. 7. 2021, ko je toženka tožnici podala izpodbijano redno odpoved, je bila pogodba o zaposlitvi z dne 17. 3. 2021 edina v veljavi, zato v tistem trenutku druge pogodbe o zaposlitvi ni mogla odpovedati. Dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 17. 3. 2021 naknadno razvezana na podlagi pravnomočne zamudne sodbe, ne vpliva na presojo, da je toženka v tistem času lahko odpovedala le to pogodbo o zaposlitvi. Zadevi Pdp 55/2017 in Pdp 451/2021 nista primerljivi. Tožnica je očitane kršitve storila, ko je bila pogodba o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019 še v veljavi, kar se tožnici v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi očita. Delavcu se lahko očitajo kršitve pogodbe, ki jih je storil v času njene veljavnosti, in ni pomembno, ali ta pogodba v času odpovedi še velja. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita, ker je bila tožnica v času, ko naj bi bile kršitve storjene, v bolniškem staležu. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče z internim aktom delodajalca predpisati obveznosti delavca, da med začasno nezmožnostjo za delo izpolnjuje delovne obveznosti. V zvezi s tem je treba razlikovati med vodilnimi delavci in tistimi, ki to niso, in položaj vodilnih delavcev presojati strožje. Če je vodilni delavec v času bolniškega staleža sposoben organizirati delo, je dolžan delodajalcu oziroma svojim podrejenim delavcem oziroma delavcem, ki ga nadomeščajo, sporočiti, katere delovne naloge so odprte in kdo bo prevzel posamezne naloge oziroma vsaj sporočiti, da tega ni sposoben narediti. Takšna obveznost izhaja iz 36. in 37. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bila tožnica vodilna delavka; da je bil v veljavi pravilnik, ki je določal, da morajo vodje notranjih organizacijskih enot delo organizirati tako, da nemoteno poteka tudi v primeru njihove odsotnosti; da je tožnica tudi sama navedla, da je bila v času bolniške odsotnosti v kontaktu s sodelavci in je torej še naprej organizirala delo; da je bila tožnica to sposobna storiti oziroma da toženki ni sporočila, da dela ni sposobna organizirati; da je tožena utemeljeno pričakovala, da bo tožnica ravnala skladno s pravilnikom in delo organizirala tako, da bo nemoteno potekalo. Tožnica je 30. 11. 2020 pooblastila A. A., da jo nadomešča v času njene odsotnosti, kar pomeni, da se je zavedala, da mora poskrbeti za nemoten potek dela tudi v času njene odsotnosti. Prav tako je tožnica v času njenega bolniškega staleža še naprej spremljala in organizirala delo, kar dokazujejo elektronska sporočila, ki jih je pošiljala svojim sodelavcem. Do navedb toženke, da je utemeljeno pričakovala, da bo tožnica še naprej organizirala delo oziroma delo ustrezno predala svojim sodelavcem, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Toženka nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožnico dolžna pozvati nazaj na delo, in meni, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti njenemu predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Podana je trajna objektivna nemožnost vrniti tožnico nazaj na delo, saj pri toženki ne obstoji potreba po delu, ki bi bila skladna s tožničino odločbo ZPIZ, kot izhaja iz izpovedi B. B., C. C. in D. D. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali pri toženki obstoji potreba po delovnem mestu, ki bilo bilo skladno s tožničino odločbo ZPIZ. Ker tožnica ne uživa več varstva pred odpovedjo, bi si lahko poiskala novo zaposlitev. Prav tako pa sodelovanje med pravdnima strankama zaradi porušenih odnosov ni več mogoče. 4. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke navaja, da se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, in meni, da je ključno, da je bila tožnica po prejemu pisnega opozorila 30. 11. 2020 vse do 24. 4. 2021 nepretrgoma za polni delovni čas v bolniškem staležu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da toženka z internim aktom ne more predpisati obveznosti delavca, da delovne obveznosti izpolnjuje med začasno nezmožnostjo za delo. Ni utemeljenega razloga, da bi moralo sodišče prve stopnje razlikovati med vodilnimi in nevodilnimi delavci. Ker tožnica obveznosti v času bolniškega staleža ni mogla kršiti, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Da tožnica ni ustrezno prenesla na navodila in pooblastila v času njene bolniške odsotnosti oziroma da ni sporočila, da jih ne more prenesti, ne izhaja iz odpovedi in tožnica v zvezi s tem ni imela možnosti zagovora. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj zavrne pritožbo toženke, razen v delu, v katerem izpodbija odločitev o reintegraciji, in z izjemo tega dela potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnice navaja, da tožnica pritožbe zoper I. točko izreka ni vložila, zato je ta postala pravnomočna. Ker je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v zvezi z zahtevkom za obračun in plačilo plače za čas od 1. 8. 2021 do 30. 9. 2021, saj je bilo o tem zahtevku že pravnomočno odločeno z zamudno sodbo, je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici delovno razmerje vzpostavi le za čas od 1. 10. 2021 dalje, pravilna. Drži pritožbena navedba, da je tožnica prejela vsa izplačila po pravnomočni zamudni sodbi do 31. 7. 2021, saj ji je delovno razmerje prenehalo še pred pravnomočnostjo te sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo tožnice zavrne in potrdi del sodbe, ki ga tožnica s pritožbo izpodbija.

6. Stranski intervenient v odgovoru na pritožbi strank navaja, da pritožbi tožnice nasprotuje, s pritožbo toženke pa se v celoti strinja.

7. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnice zoper I. in II.5. točko izreka sodbe in sklepa pa ni utemeljena. Pritožba tožnice v zvezi z zahtevkom za vzpostavitev delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019 za čas od 1. 8. 2021 do 31. 8. 2021 se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev o nezakonitosti odpovedi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa je materialnopravno zmotna presoja sodišča prve stopnje o neutemeljenosti predloga toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in delu zahtevka za trajanje delovnega razmerja in reparacijo. Odločitvi o zavrženju dela tožbe in o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka sta pravilni in zakoniti. Pritožbeno sodišče je ugotovilo tudi, da sodišče prve stopnje o delu zahtevka za vzpostavitev delovnega razmerja še ni odločilo.

**K pritožbi toženke:**

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba toženke ne nasprotuje, izhaja, da je z izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi toženka tožnici 15. 7. 2021 iz krivdnega razloga (ta je opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 3. 20212 za delovno mesto področni podsekretar. Odpovedana pogodba o zaposlitvi je bila tožnici ponujena hkrati z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 5. 3. 2021, s katero je toženka tožnici odpovedala prej veljavno pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019 za delovno mesto področni sekretar. Navedeno redno odpoved iz razloga nesposobnosti je toženka izpodbijala in s tožbo uspela; zamudna sodba je bila izdana 11. 6. 2021 in je postala pravnomočna 30. 9. 2021. S to pravnomočno sodbo je bilo odločeno, da se pogodba o zaposlitvi z dne 17. 3. 2021 za delovno mesto področni podsekretar razveže z dnem njene uveljavitve, tj. z 22. 3. 2021. 10. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim toženka v pritožbi prav tako ne nasprotuje, izhaja, da je tožnici 30. 11. 2020 vročila opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2020 na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR-1. V nadaljevanju ji je 15. 7. 2021 podala izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 3. 2021, v kateri tožnici očita kršitve, ki naj bi jih storila v času, ko je bila zaposlena na delovnem mestu področni sekretar na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019. Odpoved toženka obrazlaga z navedbami, da: _je od dne 30. 11. 2020 ponovno zasledila ravnanja, ki imajo znake kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer je tožnica ponovno kršila svoje delovne obveznosti s tem, ko ni pravočasno poskrbela za nabavo ustrezne zaloge določenega blaga. V januarju in februarju 2021 je namreč potekel rok uporabnosti več artiklom. Glede na pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019 pa je bila tožnica do 22. 3. 2021 zadolžena za pravočasno načrtovanje, organiziranje, vodenje in realizacijo nabave ter za zagotovitev ustrezne zaloge sredstev za osebno in kolektivno zaščito. Poleg tega je tožnica ponovno kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja tudi s tem, ko ni pravočasno poskrbela za to, da bi toženka s strani Uprave RS za zaščito in reševanje pridobila predlog za nakup sredstev osebne kolektivne zaščite (OKZ) za leto 2021 in 2022 in pravočasno obnovo zaloge teh sredstev. Za leto 2021 bi se s temi postopki moralo pričeti pred letom 2021 oziroma najkasneje v oktobru oziroma novembru 2020._

11. Bistveno za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je, da je bila tožnica po nesporni ugotovitvi sodišča prve stopnje ves čas od prejema pisnega opozorila pred odpovedjo 30. 11. 2020 do 22. 4. 2021, ko je že učinkovala nova ponujena pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto, začasno nezmožna za delo. Tožnica posledično v tem času po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni mogla storiti kršitev, ki se ji očitajo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita. Iz obrazložitve dejanskega razloga za odpoved (in iz navedb toženke v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku) izhaja, da se tožnici očitajo kršitve obveznosti, ki naj bi časovno in vsebinsko sovpadale z zaposlitvijo na delovnem mestu področni sekretar, teh pa v tistem času ni mogla in smela izpolnjevati, saj je bila celotno obdobje začasno nezmožna za delo. Po koncu njene začasne nezmožnosti za delo 22. 4. 2021 pa je bila že v veljavi nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto področni podsekretar, pri čemer so se po izrecni ugotovitvi sodišča prve stopnje s sklenitvijo te nove pogodbe o zaposlitvi spremenile naloge in delovne obveznosti tožnice (tožnica je bila le kot področni sekretar3 dolžna voditi, načrtovati, organizirati, koordinirati in nadzirati delo sektorja). Toženka je tudi sicer ves čas (tudi pritožbenega) postopka uveljavljala, da so predmet odpovedi kršitve njene prejšnje pogodbe o zaposlitvi in tudi v izpodbijani odpovedi je navedla, da se tožnici očitajo kršitve, ki jih je storila v času, ko je bila zaposlena na delovnem mestu področni sekretar. V pritožbi toženka sicer zapiše tudi, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so se s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi spremenile naloge in delovne obveznosti tožnice. Vendar te pritožbene navedbe toženka ne konkretizira, zato se pritožbeno sodišče do nje niti ne more opredeliti (gre za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja).

12. Toženka v pritožbi izpostavlja, da delodajalec lahko z internim aktom določi obveznost delavca, da delovne obveznosti izpolnjuje tudi med začasno nezmožnostjo za delo, da je treba razlikovati vodilne od nevodilnih delavcev in da bi tožnica morala poskrbeti za prenos dela na druge delavce v času njene odsotnosti. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb toženke opredelilo, zato ni podana smiselno očitana bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Te pritožbene navedbe pa so tudi neutemeljene. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da toženka kot delodajalec s svojim internim aktom ni mogla poseči v zakonsko pravico (in dolžnost) delavca do "nedela", ki jo ima v času začasne nezmožnosti za delo. Da delavcu v tem času ni treba delati, smiselno izhaja iz drugega odstavka 137. člena ZDR-1, ki ureja pravico delavca do nadomestila plače v času začasne nezmožnosti za delo. Da bi bila ta pravica za vodilne delavce (pri čemer iz izpodbijane sodbe in sklepa niti ne izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v času veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi vodilna delavka) kakorkoli omejena, iz zakona prav tako ne izhaja, zato je neutemeljena toženkina pritožbena navedba, da je treba položaj vodilnih delavcev presojati strožje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi morala tožnica, zlasti ker je bila vodilna delavka, v konkretnem primeru poskrbeti za prenos nalog oziroma vsaj sporočiti, da tega ni sposobna storiti. Prvič zato, ker ji tega toženka v odpovedi ne očita, in drugič zato, ker tožnica, čeprav naj bi bila vodilna delavka, ni dolžna skrbeti za organizacijo delovnega procesa (ne glede na to, da naj bi tožnica s pomočjo elektronskih sporočil, izpostavljenih v pritožbi, to počela). To je obveznost delodajalca. Sicer pa je tožnica izpolnila tudi to obveznost, saj je z elektronskim sporočilom z dne 30. 11. 2020 (A5), na katerega se sklicuje toženka sama v pritožbi, tožnica pooblastila A. A., da jo nadomešča v času njene odsotnosti od 27. 11. 2020 dalje in podpisuje vse zadeve s področja njenega dela.

13. Ker je izpodbijana odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna že iz navedenih razlogov, pritožbeno sodišče ne presoja pritožbenih navedb, s katerimi toženka nasprotuje drugim razlogom sodišča prve stopnje za nezakonitost odpovedi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Utemeljeno pa toženka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožnico dolžna pozvati nazaj na delo. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje podala predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1. Na podlagi te določbe sodišče prve stopnje odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi sprejme na podlagi vseh okoliščin in interesa obeh pogodbenih strank.

15. Pri odločanju o predlogu za sodno razvezo je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bila tožnica z odločbo ZPIZ z dne 2. 2. 2022 razvrščena III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in da ji je bila z njo priznana pravica do dela na drugem delu z omejitvami: zmožna je za delo na psihično manj zahtevnem delovišču, pri katerem je potrebna le nizka stopnja prilagajanja, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od 21. 10. 2021 dalje. Upoštevalo je tudi, da je tožničino delovno mesto področni sekretar zasedeno in da toženka za tožnico nima drugih prostih delovnih mest niti za polovični delovni čas. Prav tako je upoštevalo, da med pravdnima strankama odprtih več sodnih sporov, tudi spor o trpinčenju na delovnem mestu (ta spor je sodišče prve stopnje razdružilo z obravnavanim sporom o zakonitosti odpovedi). Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev sprejelo materialnopravno zmotno odločitev, da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo. Po mnenju pritožbenega sodišča navedene okoliščine in interes obeh strank (tudi tožnice same, ki s sodno razvezo soglaša, kot izpostavlja v svoji pritožbi in odgovoru na pritožbo toženke) utemeljujejo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Trenutna odsotnost prostih delovnih mest pri delodajalcu sicer sama zase res ne utemeljuje sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje. Kadar ji nasproti stoji težja zaposljivost delavca, kar tožnica glede na starost (preko 60 let) in invalidnost nedvomno je, je treba praviloma dati prednost reintegraciji delavca (prim. odločba VS RS VIII Ips 7/2022). Kljub temu pa so ravno omejitve (ne le časovna, ampak tudi vsebinska omejitev dela) iz invalidske odločbe tožnice tiste, ki bistveno vplivajo na možnost toženke, da tožnico reintegrira v delovni proces, in da v obravnavanem primeru, drugače kot v omenjeni zadevi, ni ugotovljeno, da je toženka delodajalec, ki veliko zaposluje. Poleg tega so med strankama v tem primeru evidentno porušeni medsebojni odnosi, kar priznava tudi tožnica sama v pritožbenem postopku.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo toženke zoper odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot neutemeljeno in navedeno odločitev potrdilo (353. člen ZPP). Ugodilo pa je pritožbi toženke zoper odločitev, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, da delovno razmerje tožnice traja do takrat in da ji je toženka dolžna do takrat vzpostaviti delovno razmerje ter ji obračunati in izplačati plačo kot reparacijo. V tem delu je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo, zahtevek za vrnitev nazaj na delo pa zavrnilo. Pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019 je razvezalo z datumom odločitve prvostopenjskega sodišča, tj. s 7. 7. 2022, ki predstavlja skrajni datum za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po določbi prvega odstavka 118. člena ZDR-1, drugega možnega datuma za sodno razvezo pa toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje (niti v pritožbi) ne izpostavlja. Zaradi sodne razveze je posledično pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo tudi glede trajanja delovnega razmerja, vzpostavitve delovnega razmerja in reparacije in jih prisodilo le do datuma sodne razveze, v presežku pa zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP; 353. člen ZPP).

17. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo 10. 6. 2022 navedla, da naj sodišče prve stopnje, če bi sledilo predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, tožnici prisodi denarno povračilo v višini 15 njenih zadnjih plač. Tožnica je višino zahtevka utemeljila, toženka pa se je na tem naroku imela možnost v zvezi s tem zahtevkom izjaviti, kar je tudi storila. Šteti je treba, da je tožnica na tem naroku s tem dejanjem delno spremenila tožbo (četrti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), in sicer tako, da je uveljavljala (podredni) tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila za primer, če sodišče (primarnemu) tožbenemu zahtevku za poziv nazaj na delo ne bi ugodilo. Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s pozivom nazaj na delo spremenilo tako, da je ta zahtevek zavrnilo, je treba odločiti o podrednem tožbenem zahtevku za denarno povračilo. Pritožbeno sodišče o tem zahtevku ni odločalo samo, ampak je zadevo v tem delu ob smiselni uporabi prvega odstavka 355. člena ZPP vrnilo sodišču prve stopnje, saj je ostal neugotovljen še celoten obseg dejanskega stanja, relevanten za odločanje o višini denarnega povračila (drugi odstavek 118. člena ZDR-1). Namen pritožbenega odločanja je namreč v prvi vrsti v presoji pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske odločitve. Zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe v obravnavanem sporu tudi ne bo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

**K pritožbi tožnice:**

18. Tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nasprotje v izreku sodbe med II.2. in II.3. točkama oziroma med II.2. in II.4. točkama izreka in nasprotje z razlogi sodbe ter s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S pritožbenimi navedbami, da je nasprotje podano zato, ker je sodišče prve stopnje po eni strani razsodilo, da delovno razmerje traja tudi od 1. 8. 2021 do 3. 8. 2021 (II.2. točka izreka), ni pa za to obdobje toženki naložilo, naj plača plačo (II.4. točka izreka), tožnica v resnici ne uveljavlja nasprotja v izreku sodbe, ampak zgolj pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno enako velja za nekonkretiziran očitek nasprotja z razlogi sodbe.

19. Do pritožbenih navedb, da je podano nasprotje med II.2. in II.3. točko izreka oziroma med odločitvijo v II.3. točki izreka in razlogi izpodbijane sodbe, ker sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo vzpostavitve delovnega razmerja za čas od 1. 8. 2021 do 3. 8. 2021, se pritožbeno sodišče (še) ne more opredeliti, ker sodišče prve stopnje o zahtevku za vzpostavitev delovnega razmerja za ta čas še ni odločilo. Tožnici tega sicer res ni prisodilo, kot navaja pritožba, vendar pa tega zahtevka tudi ni zavrnilo (glej II.5. točka izreka). Prav tako tožbe s tem zahtevkom sodišče prve stopnje ni zavrglo v I. točki izreka. Zato se v tem delu pritožba tožnice šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (tretji odstavek 327. člena ZPP).4

20. Pritožbeno sodišče tudi sicer ugotavlja, da je odločitev o plačilu plače kot raparacije v II.4. točki izreka izpodbijane sodbe pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom v I. točki izreka zavrglo tožbo z zahtevkom za obračun in plačilo plač za 55. plačni razred s položajnim dodatkom za čas od 1. 8. 2021 do 30. 9. 2021 in za plačilo od njih zahtevanih zamudnih obresti. V razlogih te odločitve je navedlo, da je bilo o tem reparacijskem zahtevku tožnice že pravnomočno odločeno s zamudno sodbo I Pd 209/2021 z dne 11. 6. 20215, zato ponovno odločanje sodišča o tem zahtevku ni dovoljeno.6 V pritožbi tožnica navaja, da se pravnomočna sodba ne nanaša na obdobje po 31. 7. 2021, kar ne drži. Iz izreka pravnomočne sodbe je razvidno, da ji je toženka dolžna plačati reparacijo do pravnomočnosti sodbe, tj. do 30. 9. 2021. Takšna odločitev je postala pravnomočna in jo je toženka, ne glede na njeno pravilnost in zakonitost, dolžna izpolniti. Ker je bila tožba tožnice v tem delu zavržena kot res iudicata, je sodišče prve stopnje tožnici reperacijo lahko prisodilo šele od 1. 10. 2021 dalje. Glede na navedeno niso bistvene pritožbene navedbe, da bi tožnici za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu (od 1. 9. 2021 do 30. 9. 2021) pripadala razlika med plačama. Drugih razlogov za nepravilnost ali nezakonitost sklepa o zavrženju dela tožbe tožnica ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa jih v okviru preizkusa po uradni dolžnosti tudi ni našlo. Odločitev o zavrženju tožbe je tako pravilna in utemeljena v določbi 274. člena ZPP.

21. Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je pravilna in zakonita tudi odločitev v zavrnilnem delu sodbe v II.5. točki izreka, zoper katero tožnica pritožbo vlaga, a konkretnih razlogov ne navaja.

22. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zoper sklep v I. točki izreka in zoper zavrnilni del sodbe v II.5. točki izreka zavrnilo kot neutemeljeno in navedeni odločitvi potrdilo (353. člen ZPP; 2. točka 365. člena ZPP).

1 Iz pritožbenih navedb tožnice izhaja, da nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki ji ni prisodilo razlike v plači kot reparaciji za določeno obdobje, ta odločitev pa se nahaja v sklepu o zavrženju dela tožbe, zato je treba šteti, da izpodbija tudi sklep. 2 V 8. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe in sklepa je navedena očitno napačna letnica 2022. 3 In torej ne tudi kot področni podsekretar. 4 Tožnica tožbenega zahtevka za vzpostavitev delovnega razmerja sicer res ni časovno opredelila, vendar pa je iz celotnega njenega zahtevka razvidno, da ga uveljavlja vse od prenehanja delovnega razmerja 31. 7. 2021 dalje. 5 Izdano v postopku o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. 6 Sodišče prve stopnje je hkrati še dodalo, da med strankama tudi ni sporno, da je toženka tožnici izpolnila reparacijsko obveznost za čas do 30. 9. 2021. Ker pa sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo (izpolnitev obveznosti bi sicer bila podlaga za takšno odločitev), se pritožbeno sodišče do pravilnosti te ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jo tožnica v pritožbi napada, ne opredeljuje.