Jedro

Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe SS 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.

SS 2006 velja za uporabnike s področja obrti, obrti podobnih dejavnosti in gostinstva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II.b, III.b in V. točki izreka spremeni tako, a) da se točki II.b in III. b izreka glasita:

II. b) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje plačati zapadla nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v znesku 119,23 EUR, z zamudnimi obrestmi v višini zakonske zamudne obrestne mere od 4. 4. 2012 naprej do plačila.

III. b) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, plačati civilno kazen v znesku 110,07 EUR z zamudnimi obrestmi v višini zakonske zamudne obrestne mere, ki tečejo od izteka paricijskega roka naprej do plačila.

b) da se v točki V. izreka znesek 86,88 EUR nadomesti z zneskom 95,42 EUR.

II. V preostalem, nespremenjenem zavrnilnem delu izreka se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh po prejetju te sodbe povrniti tožeči stranki 69,35 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je v svojem gostinskem obratu javno priobčevala komercialne fonograme tako, da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne tožbene zahtevke.

2. Prvostopenjsko sodišče je v celoti zavrnilo zahtevek na poročanje o javnem priobčevanju fonogramov. Menilo je namreč, da tožeča stranka nima civilnopravnega zahtevka takšne vrste.

3. Delno je zavrnilo tožbena zahtevka na temelju neupravičene obogatitve in na plačilo civilne kazni. Materialnopravni temelj za delno zavrnitev je bil glede obeh zahtevkov enak. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo nižjo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil (Ur. l. RS, št. 107/2006; v nadaljevanju: SS 2006 in tarifa iz SS 2006) in ne višje Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov - Ur. l. RS, št. 68/2005, v nadaljevanju T 2005). Ker je uporabilo novejšo in nižjo tarifo, je prej navedenima tožbenima zahtevkoma le delno ugodilo.

4. Zoper zavrnilni del prvostopenjske odločbe je vložila pritožbo tožeče stranka. Kolikor se nanaša na poročanje, jo utemeljuje s potrebo tožeče stranke, da pridobi seznam izvajanih del. 5. V tistem delu, ki se nanaša na nadomestilo, pa jo utemeljuje predvsem s tem, da bi morala biti uporabljena T 2005. Po njenem mnenju se uporablja SS 2006 le, če je bila sklenjena pogodba s tožečo stranko glede uporabe avtorskopravno varovanih del. Če pa pogodba ni bila sklenjena, potem pa SS 2006 določa, da se uporabi T 2005. Ker tožena stranka ni sklenila pogodbe, mora plačati neupravičeno obogatitev in pa civilno kazen po T 2005. Ker je bila nepravilno uporabljen SS 2006, je bilo tudi nepravilno določeno o civilni kazni.

6. V svoji pritožbi tožeča stranka posebej izpodbija še odločitev o pravdnih stroških, in sicer iz dveh razlogov. Najprej zato, ker bi morala po svojem mnenju ob pravilni uporabi materialnega prava uspeti s svojo zahtevo v celoti. Izpodbija pa jo tudi zato, ker je tožeča stranka zahtevala tudi povrnitev stroškov opomina po 11. členu Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (1) prvostopenjsko sodišče pa ga ni priznalo.

7. Pritožba je delno utemeljena.

O zahtevku na poročanje

8. Prvostopenjsko sodišče je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na poročanje, zavrnilo. Odločitev je pravilna. Tožeča stranka je namreč od tožene stranke zahtevala mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov. Začetka takšne obveznosti ni določila, opredelila pa je, do kdaj naj bi poročanje trajalo. Trajalo naj bi do „sklenitve pogodbe, s katero bo s tožečo stranko ... uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov“. Tožbeni zahtevek je torej usmerjen v prihodnost. Končna časovna točka sploh ni opredeljena, nedvomno pa leži v nedoločeni prihodnosti. Ugoditev takšnemu zahtevku spodleti že zaradi 311. člena ZPP. Ta norma vzpostavlja pravilo, da sme sodišče toženi stranki naložiti dajatev le, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. V 2. in 3. odstavku istega člena so sicer določene izjeme od pravila, vendar zahtevek tožeče stranke na poročanje ni ena takšnih izjem. Iz procesnopravnega stališča bi zahtevki ne bili neutemeljeni le, če bi bila tožeča stranka opredeljeno zahtevala poročanje za čas do konca glavne obravnave. Takšnega zahtevka pa ni postavila. Tožba je torej bila v tem delu obremenjena z neodpravljivo nesklepčnostjo iz povsem procesnopravnih razlogov.

9. V prid pravilnosti prvostopenjske odločbe v tem delu govorijo tudi materialnopravni razlogi. Edina norma, ki bi nemara lahko prišla v poštev kot materialnopravni temelj za zahtevek, je 4. odstavek 159. člena ZASP. Ta norma se nahaja v nizu drugih norm, ki urejajo pravni položaj kolektivnih organizacij (146. člen in nasl. ZASP). Zanj je značilno, da imajo deloma tudi javnopravni značaj.

10. Za zasebnopravne subjekte je značilna pravna enakopravnost. Takšno pravilo vzpostavlja 4. člen OZ, smiselno pa velja tudi za vsa ostala zasebnopravna razmerja. V literaturi takšno pravilo velja kot nesporna značilnost zasebnopravnih razmerij. Popolne pravne enakopravnosti pa očitno prav pri kolektivnih organizacijah deloma ni. Na to med drugim kaže tudi to, da je kršitev nekaterih določb celo prekršek (gl. 185. člen ZASP). To pa bi bilo nepredstavljivo, če bi imele kolektivne organizacije v celoti značaj zasebnopravnih organizacij. Morebitna kršitev obveznosti zavezane osebe bi sicer lahko predstavljala kršitev pravnoposlovnih ali zakonskih obveznosti, nikoli pa ne bi pomenila prekrška.

11. V luči povedanega je mogoče tudi razumeti nerodno odkazovanje v 2. točki 1. odstavka 185. člena ZASP, ki govori o pošiljanju sporedov, hkrati pa izrecno odkazuje na 4. odstavek 159. člena ZASP. Zadnja določba se na sporede ne nanaša. Očitno je, da je zakonodajalec imel namen odkazati tudi na 4. odstavek 159. člena ZASP, čeprav mu to ni uspelo. Tako je treba to normo tudi razumeti; njena kršitev bi naj bila po zakonodajalčevem namenu prekršek, ni pa pravni temelj za nastanek zasebnopravne (in kot takšne tudi iztožljive zasebnopravne) obveznosti poročanja. Z vprašanjem pravnega pomena odkazovanja v 185. členu ZASP pa se posebej ukvarja odločba VSL, opr. št. I Cpg 924/2011, ki je glede pomena odkazovanja zavzela enako stališče, kot ta odločba.

12. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je bil torej v delu, v katerem se je nanašal na poročanje, v vsakem primeru neutemeljen. Tako je bilo, ker za postavljeni zahtevek tožeča stranka ni imela pravnega temelja v tistem edinem predpisu, ki bi za takšen zahtevek utegnil priti poštev. Tudi te nesklepčnosti ni mogoče odpraviti.

13. Pritožbeno sodišče torej vztraja pri dosedanji ustaljeni sodni praksi. Ta je že povzeta v odločbah VSL, opr. št. II Cp 2684/2011 in VSL, II Cp 3563/2011. V vsaki od obeh so naštete nadaljnje odločbe, ki so o spornem vprašanju odločile enako.

Materialnopravni temelj za uveljavljanje zahtevkov iz neupravičene obogatitve in za plačilo civilne kazni

14. Pravni temelj za tožbeni zahtevek iz neupravičene pridobitve (obogatitve) je zakonski. To pa je 190. člen OZ, ki ga 198. člen OZ še precizira.

15. Tudi za civilni delikt, in za z njim povezano civilno kazen, je pravni temelj zakonski. Čl. 168 odstavek 1 ZASP določa, da veljajo za kršitve splošna pravila o povzročitvi škode, torej 131. člen OZ in naslednji. Že takoj naslednji odstavek pa določa, kako se škoda odmeri. Kršilec je dolžan plačati škodo v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo avtorskega dela (2. odstavek 168. člena ZASP). To je torej najbolj splošno pravilo.

16. Na 2. odstavek se navezuje 3. odstavek 168. člena ZASP, ki očitno ureja le posebni položaj, v katerem je bila kršena pravica namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi v tem primeru je računski temelj (računska osnova) za izračunavanje civilne kazni lahko nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200 %. V poštev pa pride le, kot že na temelju 2. odstavka 168. člena ZASP, nadomestilo za zakonito uporabo. Nobenega razloga namreč ni, da bi za izjemno situacijo, ki nastane zaradi namernega ali iz hude malomarnosti storjenega kršenja pravice, veljal kakšen drug obračunski temelj, kot za kršitev iz (navadne) malomarnosti. Da je zakonodajalec tako tudi hotel, kažeta skoraj enaki besedili 2. in 3. odstavka 168. člena ZASP.

17. Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe SS 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani (4., 6. in 12. člen SS 2006), ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.

18. SS 2006 velja za uporabnike s področja obrti, obrti podobnih dejavnosti in gostinstva (glej 1. in 5. člen SS 2006). Tožena stranka je oseba, ki spada na področje osebne veljavnosti SS 2006. Tožena stranka ni sklenila individualne pogodbe s tožečo stranko. Zakonito uporabo avtorskih del bi tožena stranka od uveljavitve SS 2006 dosegla že, če bi položila znesek, ki ga določa 2. odstavek 4. člena SS 2006. Ta pa se odmeri po T 2005, zmanjšani za 30 %.

19. Tožena stranka je bila torej obogatena toliko, kolikor je prihranila, ker ni ravnala tako. Kot računski temelj za izračun civilne kazni se tudi vzame T 2005 iz že prej opisanega razloga. Za dosego zakonite uporabe bi namreč morala ravnati po 2. odstavku 4. člena SS 2006. Kaj več ni bilo niti potrebno.

20. Prvostopenjska odločba izhaja iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da se od uveljavitve SS 2006 samodejno uporablja tarifa iz SS 2006. Pritožba pa tudi izhaja iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da se v danem primeru uporablja izključno T 2005, ki ni znižana za 30 %. Takšno zmotno stališče temelji na njenem prepričanju, da lahko tožeča stranka sama, ali v dogovoru s tretjim, v bistvu določi posebno, najvišjo tarifo za vse tiste uporabnike fonogramov s področja osebne veljavnosti SS 2006, ki kršijo avtorsko pravico.

21. Glede na pojasnjeno materialnopravno izhodišče je moralo pritožbeno sodišče delno spremeniti prvostopenjsko sodbo glede višine neupravičene pridobitve in glede civilne kazni, in posledično tudi glede stroškov postopka (1. odstavek 351. člena in 358. člen ZPP).

Višina zahtevkov

22. Glede dejanskih ugotovitev se sodba pritožbenega sodišča sklicuje na sodbo prvostopenjskega sodišča. 23. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 398,39 EUR kot neupravičeno obogatitev. Upravičena je do 70 % od tega zneska, to je do 278,87 EUR. Glede zahtevka v višini 159,45 EUR je že bilo odločeno. Tožbeni zahtevek je deloma utemeljen še glede preostanka, to je glede glavnice v višini 119,23 EUR in glede zakonskih zamudnih obresti. V preostanku, to je glede 119,52 EUR, pa ni utemeljen.

24. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 398,39 EUR kot civilne kazni, pri čemer je pri tem znesku tudi že upoštevala DDV. Do njega ni upravičena, saj civilna kazen ni odmena za opravljeno storitev. Poleg tega je upravičena le do 70 % preostalega zneska. Tožeča stranka je torej upravičena skupaj do plačila 257,03 EUR. O plačilu 146,96 EUR je že bilo odločeno. Tožbeni zahtevek je deloma utemeljen še glede preostanka, to je glede glavnice v višini 110,07 EUR, in zakonskih zamudnih obresti. Ni pa utemeljen v preostanku, to je glede 141,36 EUR.

Stroški postopka

25. Prvostopenjsko sodišče je že odločilo, da so prvostopenjski stroški tožeče stranke znašali 92,91 EUR. Zoper ta del prvostopenjske odločbe tožeča stranka ni vložila pritožbe. Meni pa, da bi ji prvostopenjsko sodišče moralo priznati tudi 40,00 EUR kot stroške opomina. Grajala je tudi odločitev o deležu stroškov, ki jih mora nositi tožena stranka.

26. Ta del pritožbe je deloma utemeljen.

27. 2. odstavek 11. člena ZPreZP v resnici daje upniku pravico zahtevati povrnitev stroškov izterjave v višini 40,00 EUR. Tožeča stranka, zastopana po odvetniku, pa je upravičena tudi do povrnitve DDV. Takšen strošek je pravdni strošek (1. odstavek 151. člena ZPP). Tožeča stranka bi bila torej upravičena do skupaj 136,31 EUR, če bi bila uspela s svojim zahtevkom v celoti.

28. Tožeča stranka je s svojimi zahtevki uspela s 70 % in je torej upravičena do povrnitve stroškov v sorazmerju s tem uspehom (1. odstavek 154. člena ZPP). Upravičena je do povrnitve 95,42 EUR. O povrnitvi 40,88 EUR je že bilo odločeno. Upravičena pa je torej do povrnitve še do 54,54 EUR prvostopenjskih pravdnih stroškov.

29. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev pritožbenih stroškov po tar. št. 3210, 6002 in 6007 ZOdvT. Zahtevala je povrnitev 68,80 EUR, 20 EUR in DDV. Zahtevek po tar. št. 3210 je utemeljen po temelju. Zahtevek po tar. št. 6002 je utemeljen po temelju le deloma, v višini 20 % od 68,80 EUR (13,76 EUR). Zahtevek po tar. št. 6002 je utemeljen. Skupaj bi lahko tožeča stranka torej lahko zahtevala največ 99,07 EUR. Ker pa je uspela le s 70 %, je upravičena le do povrnitve 69,35 EUR stroškov pritožbenega postopka.

(1) Ur. l. RS, št. 18/2011; v nadaljevanju: ZPreZP.