Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem, da je (primarni) zahtevek, da se sklep o razrešitvi kot nezakonit razveljavi, po vsebini enak (podrednemu) zahtevku za ugotovitev, da je sklep o razrešitvi nezakonit. Ker ni šlo za pravo razmerje primarnosti in podrejenosti oziroma za eventualno kumulacijo zahtevkov, je sodišče lahko odločilo o nezakonitosti sklepa o razrešitvi tožnice, ne da bi posebej zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa o razrešitvi zaradi nezakonitosti.

Glede na jasne določbe 38. in 39. člena ZZ glede obveznosti toženke v postopku razrešitve, pritožba neutemeljeno zagovarja stališče, da na zakonitost razrešitve ne vpliva dejstvo, da dnevni red 8. oziroma 9. seje ni izrecno vseboval besede "razrešitev" temveč točko "Presoja ustreznosti vodenja strokovnega dela", saj je prav jasna opredelitev dejstva, da je zoper strokovnega vodjo uveden postopek razrešitve, obvezna po 38. členu ZZ ter s tem pogoj za zakonitost same razrešitve.

Ker je sklep o razrešitvi neobrazložen in tožnica tudi iz sklepa ni mogla ugotoviti, kaj se ji sploh očita, bi morala toženka tožnici vsaj v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti predstaviti očitke in ji omogočiti zagovor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 5. 1. 2022 (točka I izreka). Razsodilo je, da je sklep toženke z dne 10. 6. 2021 o razrešitvi tožnice nezakonit (točka II izreka), ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 11. 6. 2021 nezakonita in se razveljavi (točka III izreka), da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 29. 6. 2021, temveč je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do razveze pogodbe o zaposlitvi dne 31. 7. 2021. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnico za čas od 29. 6. 2021 do 31. 7. 2021 brez prekinitve prijaviti v vsa socialna zavarovanja, ji obračunati bruto nadomestila plače ter ji po odvodu davkov in prispevkov, ki se plačujejo od bruto plač, izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni (točka IV izreka). Nadalje je toženka dolžna tožnici obračunati denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v znesku 5.564,50 EUR bruto, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek, v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe (točka V izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo v presežku glede vzpostavitve delovnega razmerja od 1. 8. 2021 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, prijave v zavarovanja in nadomestila plače za to obdobje in daljši tek zakonskih zamudnih obresti za nadomestilo plače, v presežku glede denarnega povračila (razlika do vtoževanih 4 bruto plač) in glede tožbenega zahtevka zaradi razrešitve tožnice z delovnega mesta v delu, s katerim tožnica zahteva reintegracijo (točka VI izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 1.464,13 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka VII izreka).

2. Zoper sklep o spremembi tožbe, ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del odločitve razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kljub njenemu nasprotovanju dovolilo spremembo tožbe, s katero je tožnica poleg primarnega zahtevka, s katerim je zahtevala, da se sklep o razrešitvi z delovnega mesta strokovne vodje kot nezakonit razveljavi, uveljavljala tudi podredni zahtevek, ki se je nanašal na ugotovitev, da je sklep o razrešitvi nezakonit. Sodišče spremembe tožbe ne bi smelo dovoliti, ker ji je toženka pravočasno nasprotovala, pri tem pa ni pojasnilo stališča, da je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. V tem delu je odločba neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo odločiti o celotnem zahtevku, tako primarnem kot podrednem, ugodilo pa je zgolj podrednemu zahtevku, čeprav primarnega ni zavrnilo, kar je pogoj, da sodišče sploh lahko odloča o podrednem zahtevku. S tem je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka (2. člen v zvezi s 182. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovilo, posledično pa tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tudi v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da bi sklep o razrešitvi moral biti obrazložen, saj to ne izhaja iz določb ZZ, Statuta toženke ali Poslovnika o delu sveta toženke. Izpodbijani sklep ni individualni upravni akt, ki bi moral vsebovati vse sestavne dele, kot jih določa tretji odstavek 210. člena ZUP. Ne gre za upravno zadevo, toženka pa pri izvrševanju svojih enostranskih, oblastvenih pooblastil (kar po vsebini pomeni izvrševanje upravne funkcije) ni posegla v tožničin pravni položaj. Minimalna procesna jamstva so bila tožnici zagotovljena s tem, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi obrazložena, zoper odpoved pa je tožnica uveljavljala sodno varstvo. Sodba tudi v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Tožnica je pred 8. in 9. sejo sveta zavoda prejela dokument »Neustrezno vodenje strokovnega sveta«, ki je vseboval očitke glede njenega dela, tožnica pa je svoj izostanek s sej pisno opravičila. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotovilo, da je opravičilo vsebovalo tudi pisno izjasnitev o očitkih. Tožnica je bila z vabilom na 9. sejo sveta toženke seznanjena, da je vabljena z namenom prisotnosti pri točki dnevnega reda »Ustreznost strokovnega vodenja strokovne vodje A.«, v okviru katere naj bi se izjasnila o očitkih glede ustreznosti vodenja, ki so ji bili posredovani po elektronski pošti dne 25. 3. 2021. Tožnica je bila torej pred razrešitvijo seznanjena z razlogi za razrešitev, prav tako ji je bila dana možnost seznanitve z razlogi za razrešitev. Sodišče zmotno šteje, da z razlogi ni bila seznanjena, ker dnevni red 8. oziroma 9. seje ni izrecno vseboval besede »razrešitev« temveč besedilo »Presoja ustreznosti vodenja strokovnega dela«. Takšna opredelitev ni pogoj za zakonit postopek razrešitve. Ni res, da iz izpovedi prič izhaja, da na izvedeni 9. seji sveta toženke ni bilo govora o razrešitvi. Iz zapisnika izhaja, da je bil sprejet sklep o razrešitvi tožnice, zato je glede tega dejstva nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine in med samo listino, s čimer je sodišče storilo bistveno kršitev določb ZPP po 14. točki in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede 8. seje sveta toženke ni jasno, zakaj se je sodišče s to sejo ukvarjalo, saj se je tožbeni zahtevek glasil le na nezakonitost sklepa o razrešitvi, sprejetega na 9. seji sveta toženke dne 10. 6. 2021. S tem je preseglo tožbeni zahtevek ter storilo relativno bistveno kršitev določb postopka (7. člen ZPP, v povezavi z 212. členom ZPP). Sklep o razrešitvi tožnice, sprejet na 8. seji sveta, je bil zadržan in nikoli ni bil izveden. V.d. strokovne vodje B. B. je svojo funkcijo nastopila šele po dejanski razrešitvi tožnice dne 10. 6. 2021, in ne že po prvem sprejetem sklepu dne 25. 3. 2021. Ker je sodišče dokazni predlog po zaslišanju priče B. B. zavrnilo, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dodatno gradivo, ki naj bi ga direktor toženke predstavil na 9. seji sveta toženke, se je nanašalo na dopis sindikata pri toženki in ni bilo podlaga za razrešitev tožnice. Razlogi za razrešitev in tudi za odpoved nujno izvirajo iz istega dejanskega stanja, tj. neustreznega strokovnega dela tožnice. Tožbeni zahtevek glede odpovedi je nesklepčen. Postopek redne odpovedi je bil izpeljan pravilno, saj je bila odpoved zgolj posledica razrešitve, v takem primeru pa je toženka bila dolžna pogodbo o zaposlitvi vodilnega delavca odpovedati, tožnici pa ni bila dolžna omogočiti še zagovora.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje. Navaja, da ni podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zadosti obrazložilo razloge za dopustitev spremembe tožbe, ter zavzelo stališče, da pri podrednem zahtevku ni šlo za pravo spremembo tožbe oziroma za pravo razmerje primarnosti in podrejenosti zahtevkov, ampak je podredni zahtevek že vsebovan v prvotnem zahtevku in ga mora sodišče obravnavati kot enoten tožbeni zahtevek. Če delavec ne pozna razlogov za razrešitev, odločitve ne more vsebinsko izpodbijati, zato ni pravilno stališče toženke, da noben predpis ne določa obvezne obrazložitve odločitve in da zato sklep o razrešitvi ni nezakonit. Ker niti dnevni red 8. seje, kot tudi ne 9. seje sveta zavoda, nista predvidevala glasovanja o razrešitvi tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bil kršen postopek razrešitve. Toženka je vsebini listin sama poskušala pripisati drug pomen, vendar je dokazna ocena sodišča skrbna in prepričljiva, toženka pa neutemeljeno očita kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je prejela samo pisni odpravek sklepa 9. seje sveta toženke, zoper katerega ji je bilo omogočeno sodno varstvo, sodišče pa je pravilno razlogovalo, da je šlo za isti sklep sveta, kot je bil sprejet že na 8. seji, pri čemer se je oprlo na nezakonitost postopka razrešitve in nemožnost saniranja procesnih napak z izdajo novega sklepa po zadržanju predhodnega. Glede nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti toženka ponavlja svoj očitek o nesklepčnosti tožbe, ki je neutemeljen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), v zvezi s 366. členom ZPP, sklep in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje glede dovolitve spremembe tožbe, odločitve o primarnem in podrednem zahtevku o nezakonitosti sklepa o razrešitvi tožnice z vodilnega delovnega mesta „strokovni vodja“, glede nezakonitosti sklepa o razrešitvi zaradi neobrazloženosti in zaradi dejstva, da je bila razrešena že na 8. seji sveta toženke 25. 3. 2021 in zatem še na 9. seji sveta toženke 10. 6. 2021, in glede dolžnosti zagovora v postopku odpovedi, ker naj bi sodna odločba imela pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, oziroma naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv in naj bi nasprotoval razlogom sodbe, oziroma ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Očitana kršitev ni podana, saj sklep in sodba vsebujeta jasne odločilne razloge o dejanskih ugotovitvah in pravnih stališčih, zato je izpodbijano odločbo mogoče v celoti preizkusiti. Izrek sodbe ne nasprotuje razlogom sodbe, zato je mogoče pritožbene očitke razumeti le kot nestrinjanje toženke z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravnimi stališči, kar pa ne pomeni uveljavljane kršitve določb postopka.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedi zakonitega zastopnika toženke C. C. in priče D. D., predsednika sveta zavoda, da je bilo na 8. in 9. seji sveta toženke ves čas govora izključno o presoji ustreznosti strokovnega vodenja tožnice kot strokovne vodje, ne pa o njeni razrešitvi. Dejstvo, da se je nato glasovalo o tožničini razrešitvi, ne pomeni, da so ugotovitve sodišča protispisne.

8. Nadalje je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da gre po vsebini za enak pravni položaj, ali se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali pa se ta (kot nezakonita) razveljavi, pri čemer se takšna razlaga nanaša tudi na ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi oziroma o njegovi razveljavitvi zaradi nezakonitosti. Tudi pri razrešitvi vodilnega delavca gre po pravilnem stališču sodišča prve stopnje za enostranski akt pogodbenega razmerja, glede katerega je pomembno zgolj vprašanje, ali je zakonit ali ne. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja z razlogovanjem, da je (primarni) zahtevek, da se sklep o razrešitvi kot nezakonit razveljavi, po vsebini enak (podrednemu) zahtevku za ugotovitev, da je sklep o razrešitvi nezakonit. Ker ni šlo za pravo razmerje primarnosti in podrejenosti oziroma za eventualno kumulacijo zahtevkov, je sodišče lahko odločilo o nezakonitosti sklepa o razrešitvi tožnice, ne da bi posebej zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa o razrešitvi zaradi nezakonitosti. V tem primeru bi dejansko prišlo do nasprotja med izrekom in razlogi sodbe. Posledično ni utemeljen pritožbeni očitek, da je podana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, v zvezi z 2. členom ZPP (odločanje v mejah postavljenih zahtevkov oziroma načelo dispozitivnosti) in 182. členom ZPP (uveljavljanje več tožbenih zahtevkov). Ker torej niti ni šlo za spremembo tožbe, ni odločilno pritožbeno stališče, da sodišče ni v zadostni meri obrazložilo, zakaj šteje, da bi bila dopustitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.

9. Zakon o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/1991 in nasl.) v 42. členu določa, da se glede imenovanja in razrešitve strokovnega vodje smiselno uporabljajo določbe 33. do 39. člena tega zakona, torej določbe, ki urejajo postopek imenovanja in razrešitve direktorja zavoda. V skladu s prvim odstavkom 38. člena ZPP je direktor lahko razrešen pred potekom časa, za katerega je imenovan. Pristojni organ je glede na določbo drugega odstavka navedenega člena dolžan razrešiti direktorja med drugim tudi iz razloga, če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. Po določbi tretjega odstavka 38. člena ZZ mora pristojni organ pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznaniti direktorja z razlogi za razrešitev in mu dati možnost, da se o njih izjavi. V skladu z 39. členom ZZ ima prizadeti zoper sklep o razrešitvi pravico zahtevati sodno varstvo, če meni, da je bil kršen za razrešitev določeni postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev ali da niso podani razlogi za razrešitev, določeni v drugem odstavku 38. člena tega zakona.

10. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da toženka tožnice sploh ni obvestila o tem, da zoper njo poteka postopek razrešitve, niti je pristojni organ ni seznanil z razlogi, zaradi katerih bi bil tak postopek uveden. Dnevna reda 8. in 9. seje sveta toženke nista imela točke, ki bi se nanašala na razrešitev tožnice. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnica dne 25. 3. 2021 ob 11.50 uri s strani direktorja toženke po elektronski pošti prejela vabilo na sejo strokovnega sveta, ki je bila sklicana za isti dan, tj. 25. 3. 2021. V prilogi elektronskega sporočila so bili pripeti dokumenti (med drugim tudi dokument z naslovom Neustrezno vodenje strokovnega sveta), ki so vsebovali očitke tožnici glede njenega dela. Tožnica je torej pripete dokumente dobila v zvezi s sejo strokovnega sveta toženke, in ne sveta zavoda, torej ni mogoče šteti, da jo je pristojni organ seznanil s postopkom razrešitve v smislu določbe drugega odstavka 38. člena ZZ. Tožnica tako do glasovanja o njeni razrešitvi 10. 6. 2021 sploh ni vedela, da se zoper njo vodi postopek razrešitve. Nasprotno, šele neposredno pred 9. sejo sveta toženke je bila seznanjena o svoji razrešitvi že na predhodni 8. seji dne 25. 3. 2021. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožničino opravičilo glede neudeležbe na 8. oziroma 9. seji sveta toženke vsebovalo tudi pisno izjasnitev o očitkih, saj se tožnica ni mogla izjaviti o razrešitvi, če o tem sploh ni bila seznanjena. Opredelitev se torej lahko nanaša na očitke, vsebovane v dopisu z dne 25. 3. 2021, ki pa jih toženka glede na navedeno neutemeljeno enači s postopkom razrešitve. Glede na jasne določbe 38. in 39. člena ZZ glede obveznosti toženke v postopku razrešitve, pritožba neutemeljeno zagovarja stališče, da na zakonitost razrešitve ne vpliva dejstvo, da dnevni red 8. oziroma 9. seje ni izrecno vseboval besede »razrešitev« temveč točko »Presoja ustreznosti vodenja strokovnega dela“, saj je prav jasna opredelitev dejstva, da je zoper strokovnega vodjo uveden postopek razrešitve, obvezna po 38. členu ZZ ter s tem pogoj za zakonitost same razrešitve. V zvezi z dolžnostjo seznanitve z očitki pritožba tudi neutemeljeno navaja, da se je dodatno gradivo, ki naj bi ga direktor toženke predstavil na 9. seji sveta toženke, nanašalo na dopis sindikata pri toženki in ni bilo podlaga za razrešitev tožnice, saj bi morali biti tožnica in člani sveta toženke tudi s tem gradivom predhodno pravočasno seznanjeni, da bi se lahko tožnica do vsebine gradiva izjavila.

11. Glede na to, da ZZ jasno določa, da mora biti vodilni delavec v postopku razrešitve seznanjen z očitki, ki se mu očitajo, da se o njih sploh lahko izjavi, ter da lahko razrešeni vodja zoper sklep o razrešitvi zahteva sodno varstvo, pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je sklep o razrešitvi tožnice z dne 10. 6. 2021 nezakonit že iz razloga, ker ni obrazložen. Pritožba s tem v zvezi neutemeljeno ponavlja stališče, da obrazložitve ne določajo niti ZZ niti interna akta toženke (Statut in Poslovnik sveta toženke), saj sklep o razrešitvi ni navajal, kaj je razlog za razrešitev. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnici s takšnim postopanjem niso bili zagotovljeni minimalni procesni standardi, ki bi ji omogočali enakopravno, učinkovito in pošteno varstvo njenih pravic; z izdajo neobrazloženega sklepa je bila tožnici kršena pravica do izjave oziroma pravnega sredstva. Glede na to, da ZZ določa postopek razrešitve, pri čemer poudarja, da mora biti razrešeni seznanjen z očitki, niso utemeljene pritožbene navedbe, da obrazložitev ni potrebna, ker ne gre za upravno zadevo in da zato toženka ni bila dolžna izdati odločbe v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl.).

12. Ker je sodišče prve stopnje o nezakonitosti sklepa o razrešitvi tožnice z dne 10. 6. 2021, sprejetega na 9. seji sveta toženke, pravilno sklepalo tudi na podlagi ugotovitve, da je toženka tožnico razrešila že na 8. seji sveta toženke, o čemer tožnice ni obvestila, niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče s tem preseglo tožbeni zahtevek ter storilo relativno bistveno kršitev določb ZPP (7. člen ZPP, v povezavi z 212. členom ZPP). Glede na to, da je bila tožnica že razrešena, ni bilo podlage za njeno ponovno razrešitev. Sodišče je torej zakonitost sklepa, sprejetega na 9. seji sveta toženke, moralo presojati tudi z vidika, da je bila tožnica že predhodno razrešena. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bil sklep zadržan, saj to iz zapisnika seje z dne 25. 3. 2021 (B6) ne izhaja. Iz sklepa 8 izhaja, da se tožnico razreši z delovnega mesta strokovnega vodje, v sklepu 8 (ki bi sicer moral biti pravilno oštevilčen kot sklep 9) pa je bila imenovana za v.d. strokovnega vodje B. B., za obdobje največ enega leta, zato niso odločilne navedbe, da je B. B. svojo funkcijo nastopila šele po dejanski razrešitvi tožnice dne 10. 6. 2021 in da je sodišče prve stopnje s tem, ko B. B. ni zaslišalo, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se tožnica v postopku ni mogla izjaviti o vsebini očitkov. Ker je sklep o razrešitvi neobrazložen, in tožnica tudi iz sklepa ni mogla ugotoviti, kaj se ji sploh očita, bi morala toženka tožnici vsaj v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti predstaviti očitke in ji omogočiti zagovor. Ker tega ni storila, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je nezakonita tudi izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevah, v katerih zagovor pred odpovedjo pogodbe v primeru predhodne razrešitve ni bil potreben, saj ne gre za primerljive zadeve, torej ko se vodilni delavec v obeh postopkih ne bi mogel izjaviti o vsebini očitkov. Bistveno je torej, da sta tako razrešitev kot odpoved nezakonita iz razloga, ker tožnici ni bila omogočena obramba.

14. Na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva dejstvo, da je tožnica postavila (formulirala) tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 163/2018 z dne 10. 9. 2019 sicer res zavzelo stališče, da tako postavljen zahtevek (na ugotovitev nezakonitosti odpovedi) povzame le pravno konkluzijo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki spada v obrazložitev razlogov sodbe, vendar pa je bistveno, da je sodišče v nadaljevanju pravilno razsodilo o pravni posledici - obstoju delovnega razmerja od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do datuma sodne razveze ter o plačilu nadomestila plače za navedeno obdobje ter denarnega povračila namesto reintegracije, glede katerega je tudi glede višine dosojenega zneska v celoti pravilno uporabilo določbo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl). Zato pritožbeno sodišče ni posegalo v izrek sodbe na način, da bi sodbo razveljavilo glede odločitve o nezakonitosti odpovedi in tožbo v tem delu zavrglo.

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP in 353. člen ZPP).

16. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Poleg tega gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec glede na peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) sam krije svoje stroške ne glede na uspeh.

17. Toženka je tožnici po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna plačati potrebne stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče ji je po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) priznalo 375 točk, kot jih je utemeljeno priglasila, in 7,5 točke materialnih stroškov, skupaj 382,5 točke oziroma 229,50 EUR (tar. št. 15/4 člen 11/3 OT), z davkom na dodano vrednost pa znesek 279,99 EUR. Preostalih stroškov (posvet s stranko, pregled dokumentacije, oboje po 50 točk), ji ni priznalo, saj so že zajeti v nagradi za odgovor na pritožbo.