Jedro

Okoliščina, ali je prosilec za mednarodno zaščito državljan države članice, ali pa je državljan tretje države, je ključna za dostop stranke do azilnega postopka in mednarodne zaščite, pri čemer je tožnik v prošnji navajal, da je bil v Kamerunu zaradi političnega udejstvovanja in nemirov zaprt (dvakrat za en mesec) in da je bil v zaporu v nehumanih razmerah tudi mučen z mačeto, za kar je pokazal brazgotine na levi nogi. Ker je tožnik v prošnji navajal okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje v smislu Ženevske konvencije o status beguncev, ali pa kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bi tožena stranka morala kontradiktornost podatka o tožnikovem državljanstvu iz dopisa Policijske uprave in iz tožnikove navedbe v prošnji razčistiti.

Izključitev iz vseh pravic, ki jih pravo EU zagotavlja prosilcem za azil, ne glede na to, za koliko dni takšna izključitev učinkuje, je težko popravljiva škoda v smislu 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Koristi nasprotnih strank ni, javni interes pa govori za izdajo začasne odredbe, ker je to v skladu z namenom učinkovitega izvrševanja prava EU, zato je izdaja začasne odredbe ne samo sorazmerna, ampak tudi nujna.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. 2142-13/2013/5 (1312-04) z dne 13. 3. 2013 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se začasno do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 33. člena, v povezavi s tretjo točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) in 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) na prošnjo A.A.A., ki ga v postopku zastopa Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC, odločila, da se prošnja A.A.A., državljana Republike Francije, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zavrže. V obrazložitvi akta je navedeno, da je A.A.A. dne 25. 1. 2013 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V svoji prošnji je navedel, da je A.B.A., roj. ... 5. 1986 v kraju ..., državljan Kameruna, vendar za svoje navedbe ni predložil nobenega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Pristojni organ je v času postopka prejel dopis Policijske postaje Ljubljana Vič, št. 2253-17/2013-10 (3E695-25) z dne 12. 3. 2013, iz katerega izhaja, da je bilo zoper A.B.A., roj. ... 5. 1986, državljana Kameruna ugotovljeno, da je v Schengenskem informacijskem sistemu pod št. ... vpisan ukrep za A.A.A., roj ... 9. 1982, državljana Francije. Iz razpisa v Schengenskem informacijskem sistemu je bila preko GPU UKP SMPR pridobljena tudi fotografija osebe A.A.A. Na podlagi primerjave fotografije, pridobljene preko Schengenskega informacijskega sistema, in fotografije osebe A.B.A., roj. ... 5. 1986, državljana Kameruna, ki je bila posneta ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 25. 1. 2013, je bilo ugotovljeno, da gre za eno in isto osebo in da je oseba, ki navaja osebne podatke A.B.A., roj. ... 5. 1986, državljan Kameruna, v resnici oseba z osebnimi podatki A.A.A., roj. ... 9. 1982, državljan Francije. Organ se sklicuje na 30. člen ZMZ in 1. odst. 129. člena ZUP. V 7. točki 3. člena ZMZ je določeno, da je prosilec za mednarodno zaščito državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji podal popolno prošnjo za mednarodno zaščito. Nadalje je v 12. točki istega člena določeno, da je tretja država tista država, ki ni članica Evropske unije. Glede na to, da je pristojni organ ugotovil, da je prosilec državljan Francije in s tem državljan države članice Evropske unije, v skladu s 7. in 12. točko 3. člena ZMZ v povezavi z drugo točko prvega odstavka 129. člena ZUP, ne more biti stranka v postopku za priznanje mednarodne zaščite.

V tožbi tožnik pravi, da je tožena stranka zaključek napravila zgolj na podlagi laične primerjave fotografije osebe A.A.A., pridobljene preko Schengenskega informacijskega sistema, s fotografijo tožnika, ki je bila posneta ob podaji prošnje. S tem je dejansko stanje ugotovila zmotno. Oseba A.A.A. je namreč tožnikov starejši brat, rojen ... 9. 1982, državljan Francije. S tožnikom sta si sicer podobna, kar v luči tesne družinske povezave in le nekajletne starostne razlike ni presenetljivo. Že iz fotografij, na podlagi katerih je tožena stranka napravila napačen zaključek, pa je jasno razvidno, da ne gre za isto osebo. Dalje je tožnik pridobil tudi novejšo fotografijo svojega brata, ki jo prilaga v originalu – v okviru postopka na prvi stopnji te fotografije ni posredoval zato, ker ni vedel za naziranje tožene strank. Prilaga pa tudi svoje fotografije z dne 15. 4. 2013, posnete v foto studiu, v primerljivih oblačilih, iz katerih je prav tako razvidno, da ne gre za isto osebo. Fotografije so tri, v podobnih pozah, kot je slikan tožnikov brat na fotografijah iz Schengenskega informacijskega sistema. Očitno je, da je na fotografiji iz Schengenskega informacijskega sistema ista oseba kot na fotografiji tožnikovega brata, na fotografiji iz zapisnika o podaji prošnje pa ista oseba kot na vozniškem dovoljenju in na fotografijah iz foto studia. (Kot dokaz prilaga: fotografijo tožnikovega brata A.A.A., pridobljeno preko Schengenskega informacijskega sistema, originalno fotografijo tožnikovega brata, fotografijo tožnika, posneto ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, fotografije tožnika, posnete v foto studiu dne 15. 4. 2013, v primerljivih oblačilih kot na originalni fotografiji tožnikovega brata, fotografijo tožnika in vozniškega dovoljenja.) Brata sicer ni navedel ob podaji prošnje iz razloga, ker je njegov polbrat, spraševali pa so ga le po ožji družini (starši, bratje in sestre). Skupnega imata očeta, sicer pa je A.A.A. od svojega prvega leta živel v Franciji in nimajo pogostih stikov. V dokaz svoje identitete je tožnik pridobil tudi originalen dokument iz matične države in sicer vozniško dovoljenje, ki ga je izdalo kamerunsko Ministrstvo za promet, z datumom veljavnosti do 20. 10. 2018. Iz dokumenta izhaja, da je tožnik državljan Kameruna, rojen 3. 5. 1986 v mestu ..., razvidna pa je tudi barvna fotografija tožnika. Tega dokumenta tožnik ni priložil v postopku izdaje upravnega akta, ker ga tedaj ni imel – namreč, iz matične države so mu ga poslali šele po izdaji izpodbijanega sklepa. Osebne dokumente, ki jih je imel prvotno pri sebi, je sicer izročil organizatorju prevoza, kar je razvidno iz zapisnika o podaji prošnje za mednarodno zaščito (str. 6), in jih ob prihodu v Republiko Slovenijo ni več imel. Tožnikov brat, A.A.A., je trenutno na prestajanju prostostne kazni v Franciji, kar prav tako očitno kaže na to, da je zaključek tožene stranke o identiteti tožnika napačen. Tožnik prilaga certifikat o pristnosti osebe A.A.A. v zavodu za prestajanje kazni „...“ z dne 18. 3. 2013, ki potrjuje, da je le-ta prisoten v zavodu od 6. 7. 2012 dalje (torej, tudi na dan izdaje certifikata). Prilaga tudi izpis internetnih člankov, ki pričajo o tem, da je 30-letni A.A.A., prebivalec C., zaradi tihotapljenja 3kg kokaina kaznovan s petimi leti zapora (novici s 6. oktobra 2012). (Dokaz: certifikat o pristnosti osebe A.A.A. v zavodu za prestajanje kazni „...“ z dne 18. 3. 2013, izpis internetnega članka časopisa D., izpis internetnega članka časopisa E.). V tožbi tožnik pravi, da je tožena stranka zagrešila tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, saj tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločitve. Tožena stranka tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa o svojih zaključkih ni seznanila, v nasprotnem primeru bi tožnik lahko že tedaj pojasnil, da je na fotografijah iz Schengenskega informacijskega sistema njegov brat A.A.A. Tožnik je sicer dobil vabilo na osebni razgovor za dne 20. 3. 2013, na katerem bi ga tožena stranka o tem lahko povprašala, vendar pa je še pred tem izdala izpodbijani sklep (13. 3. 2013), osebni razgovor pa preklicala. S tem pa je tožena stranka tudi kršila tožnikovo pravico iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Tožnik sodišču predlaga izdajo začasne odredbe, saj zavoljo izpodbijanega sklepa ne more prebivati v Azilnem domu in je bil primoran najeti privatno sobo v prenočišču O. po ceni 200,00 EUR mesečno. S tem mu nastaja težko popravljiva škoda, saj je njegova finančna situacija zelo slaba in mu po plačilu stroškov za sobo ostane le malo sredstev za prehrano. Poleg izdaje začasne odredbe predlaga, da sodišče sklep z dne 13. 3. 2013 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe v tožbi in vztraja pri izdaji sklepa in ne sprejema razloga, zakaj tožnik polbrata ni omenil ob podaji prošnje. Tožena stranka je tožnika v 30. in 31. točki rubrike iz prošnje vprašala po bližnjih družinskih članih, ki živijo v izvorni državi in po družinskih članih, ki živijo izven izvorne države. Zato bi moral polbrata omeniti, tudi če z njim nima pogostih stikov. Tožena stranka izraža tudi dvom, da gre za polbrata, ker je tožnik v prošnji navedel, da je njegov oče E.E., iz elektronske pošte generalne policijske uprave pa izhaja, da je staršem tožnika ime F.F. in G.G. Glede predloženega vozniškega dovoljenja pa tožena stranka pravi, da je bil tožniku postavljen 20 dnevni rok, da bi pridobil osebne dokumente, saj je prišel v Slovenijo brez njih, pred tem pa je v prošnji navedel, da je imel rojstni list in potni list, ki ga je izgubil. Rok je začel teči 26. 1. 2013. Po prejemu vabila na osebni razgovor je prosil za podaljšanje roka, čemur je bilo ugodeno. Ko še ni bil izdan izpodbijani sklep, tožnik ni mogel pridobiti dokumentov v 20 dneh, po izdaji sklepa pa je dokument dobil tako hitro. Dokler ne bo forenzično ugotovljeno, da gre za pristen dokument, ga tožena stranka ne more upoštevati.

Kar pa zadeva zatrjevano kršitev 3. točke 237. člena ZUP, tožena stranka navaja, da ni kršila tega določila s tem, ko tožnika ni seznanjala z ugotovitvami, kajti prosilec za mednarodno zaščito je lahko le državljan tretje države, ki ni članica EU, in zato tožnik ne more biti stranka v postopku, zato je morala tudi preklicati vabilo na razgovor. Predlog za izdajo začasne odredbe ni konkretiziran. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik državljan Francije, zato pravice do bivanja v Azilnem domu nima.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče ne dvomi, da je bila tožena stranka en dan pred izdajo izpodbijanega sklepa dne 12. 3. 2013, na podlagi prejetega dopisa Policijske uprave št. 2253-17/2013/10 (3E695-259) in tožnikovih navedb v prošnji v dobri veri bolj prepričana v to, da je tožnik državljan Francije, kot pa Kameruna. Vendar pa ta prepričanost ni mogla biti vzpostavljena do mere, ki jo zahteva načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP (v zvezi z 30. členom ZMZ).

1

Okoliščina, ali je prosilec za mednarodno zaščito državljan države članice, ali pa je državljan tretje države (7. in 12. točka 1. odstavka 3. člena ZMZ), je namreč ključna za dostop stranke do azilnega postopka in mednarodne zaščite, pri čemer je tožnik v prošnji navajal, da je bil v Kamerunu zaradi političnega udejstvovanja in nemirov zaprt (dvakrat za en mesec) in da je bil v zaporu v nehumanih razmerah tudi mučen z mačeto, za kar je pokazal brazgotine na levi nogi. V prošnji pa ni v nobenem kontekstu omenil, da je kdajkoli bil v Franciji, ampak je zatrdil, da je državljan Kameruna in da se je preganjanje dogajalo v Kamerunu. Zaradi tega, ker je tožnik v prošnji navajal okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje v smislu Ženevske konvencije o status beguncev, ali pa kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP), bi tožena stranka morala kontradiktornost podatka o tožnikovem državljanstvu iz dopisa Policijske uprave z dne 12. 3. 2013 in iz tožnikove navedbe v prošnji razčistiti. Ta napaka v zvezi z 8. členom ZUP je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, kajti za sodišče ni nobenega dvoma o tem, da je tožnik z vsemi navedbami v tožbi in predlaganimi dokazi, ki jih sodišče na tem mestu ne bo ponovno naštevalo, vzpostavil prepričljiv dvom o pravilnosti ugotovitve tožene stranke, da je tožnik državljan Francije in sicer zaradi morebitne zamenjave tožnika z njegovim polbratom.

S tožbenimi argumenti je tožnik izkazal tudi, da je tožena stranka storila tudi bistveno kršitev določb postopka, saj tožniku ni bila dana možnost, da se izreče o bistvenih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev pred izdajo sklepa (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP, 3. točka 2. odst. 237. člena ZUP). Ali bi tožnik ob podaji prošnje moral omeniti, da ima polbrata, četudi z njim nima pogostih stikov, kar uveljavlja tožena stranka v odgovoru na tožbo, je okoliščina, ki ne more odvzeti teže odločilnosti navedenih dveh kršitev splošnega upravnega postopka. Tožena stranka tudi sama v odgovoru na tožbo priznava dvom o tem, ali ima tožnik z omenjenim »polbratom« res skupnega očeta, zaradi razlike v imenu očeta, ki ga je navedel tožnik, in kot izhaja ime tožnikovega očeta iz dopisa Policijske uprave. Tožena stranka v odgovoru na tožbo še pravi, dokler ne bo forenzično ugotovljeno, ali je predloženo vozniško dovoljenje pristno, ga tožena stranka ne more upoštevati. Tudi to pomeni, da tožena stranka ni imela podlage, da je postopek ugotavljanja dejanskega stanja zaključila z izdajo sklepa, preden je forenzično preizkusila pristnost vozniškega dovoljenja. Ker tožena stranka v postopku ni na pravilen način ugotavljala državljanstva tožnika, je zmotno sklicevanje tožene stranke v odgovoru na tožbo, da absolutno bistvene kršitve določb postopka ni, ker tožnik ne more biti stranka v postopku.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

Sodišče je v prejšnji točki izreka ugotovilo, da je tožnik navajal takšne okoliščine preganjanja oziroma resne škode, da bi prisilna vrnitev tožnika v izvorno državo lahko pomenila kršitev 3. člena MKVČP. V takih primerih mora imeti tožba v sodnem postopku zaradi absolutnosti pravice iz 3. člena MKVČP v povezavi s 13. členom MKVČP avtomatičen suspenzivni učinek (sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevah Gebremedhin proti Franciji, odst. 65-66, Čonka proti Belgiji, odst. 82-83, Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji, odst. 58, 59 in 108 in 116), kar je relevantno tudi z vidika prava EU (1. odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, Pogodba o Evropski uniji, člen 6(1) in (3) ter člen 52(3) v povezavi z določilom 39(1)(a)(iii) člea Direktive št. 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih /.../ (Procesna direktiva, uradni list EU, L 326, 13. 12. 2005). ZMZ je s tega vidika v posamičnih primerih lahko v nasprotju z določilom 3. člena v zvezi z 13. členom MKVČP ter določbo 1. odstavka 47. člena Listine, saj tožba zoper sklepe, izdane po ZMZ, ne zadrži izvršitve akta (4. odstavek 74. člena ZMZ) in tudi v konkretnem primeru, tožba ne zadrži avtomatično izvršitve izdanega akta. Vendar pa pristojni organ tožnika ne bi prisilno vračal v Kamerun glede na to, da mu ni priznal kamerunskega državljanstva, zato zgolj na podlagi omenjene sodne prakse ESČP zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

Tožnik je težko popravljivo škodo utemeljeval s plačilom 200,00EUR na mesec za prenočišče, ker ni nastanjen v Azilnem domu in da mu ostane le malo sredstev za prehrano. Sodišče EU je v sodbi v zadevi CIMADE zavzelo stališče, da je „splošna sistematika in namen Direktive 2003/9/ES ter spoštovanje temeljnih pravic, zlasti zahtev iz člena 1 Listine, v skladu s katerimi je treba človeško dostojanstvo spoštovati in varovati, nasprotujejo, kot je navedeno v točkah od 42 do 45 te sodbe, temu, da bi bil prosilec za azil izključen – čeprav le za začasno obdobje po vložitvi prošnje za azil /.../ iz zaščite minimalnih standardov, ki jih določa ta direktiva“ (sodba Sodišča EU v zadevi C-179/11 z dne 27. 9. 20102, odst. 56). Gre za direktivo EU o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (Uradni list EU št. L 031, 6. 2. 2003). Izključitev iz vseh pravic, ki jih pravo EU zagotavlja prosilcem za azil, ne glede na to, za koliko dni takšna izključitev učinkuje, je težko popravljiva škoda v smislu 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Koristi nasprotnih strank ni, javni interes pa govori za izdajo začasne odredbe, ker je to v skladu z namenom učinkovitega izvrševanja prava EU, zato je izdaja začasne odredbe ne samo sorazmerna, ampak tudi nujna. Na podlagi izdane začasne odredbe v drugi točki izreka (2. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1) je tožniku priznan status prosilca za mednarodno zaščito, saj je prošnjo za mednarodno zaščito že podal in mu morajo biti takoj ob učinkovanju te sodbe priznane vse pravice, ki mu gredo kot prosilcu za mednarodno zaščito po ZMZ in Direktivi št. 2003/9/ES o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil.