Jedro

Zgolj naknadna sprememba pogodbe v delu, ki se nanaša le na višino kupnine, ne pomeni obenem tudi ponovnega prometa nepremičnine.

Za obdavčitev so pravno relevantna le dejstva, ki obstajajo v času nastanka davčne obveznosti. Zato po mnenju sodišča obravnavanih aneksov, sklenjenih po vložitvi davčne napovedi in po izdaji davčne odločbe, ni mogoče upoštevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Davčni urad Ljubljana zahtevku tožeče stranke za odmero davka na promet nepremičnin na podlagi aneksa k prodajni pogodbi, sklenjenem dne 31. 1. 2012, ni ugodil. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila dne 29. 12. 2010 v postopku odmere davka na promet nepremičnin predložena prodajna pogodba, sklenjena dne 28. 12. 2010 med podjetjem A. d.o.o. kot prodajalcem ter B.B., C.C., D.D., in E.E., kot kupci nepremičnine za kupnino 565.816,00 EUR. Davčni organ je v davčnem postopku na podlagi predložene prodajne pogodbe upošteval omenjeno davčno osnovo, zato je z odločbo z dne 17. 3. 2011 odmeril davek na promet nepremičnin v znesku 11.316,32 EUR. Zoper odločbo, ki jo je zavezanec pravilno prejel, pritožba ni bila vložena. Odločba je tako postala pravnomočna 12. 5. 2011, davek pa plačan naslednji dan. Dne 10. 2. 2012 pa je bil v postopku odmere davka na promet nepremičnin predložen aneks k prodajni pogodbi, na podlagi katerega so pogodbene stranke navedeno kupnino zvišale na 736.025,81 EUR. Omenjeni aneks z dne 31. 1. 2012 je davčni organ opredelil kot listino, na podlagi katere ni mogoče utemeljiti podlage za odmero davka na promet nepremičnin v skladu z določbami 3., 7. in 8. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (ZDPN-2). O višini davka je bilo namreč že odločeno s pravnomočno odločbo z dne 17. 3. 2011, na podlagi vložene napovedi za odmero davka na promet nepremičnin, ki jo je v skladu s prodajno pogodbo z dne 28. 12. 2010 vložil davčni zavezanec.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-18-22/2012 z dne 20. 12. 2012 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da je v konkretnem primeru sporno vprašanje, ali je davčni organ ravnal pravilno, ko ni ugodil pritožnikovi zahtevi za odmero davka na promet nepremičnin po sklenjenemu aneksu z dne 31. 1. 2012 v zvezi s prodajno pogodbo z dne 28. 12. 2010. V drugem odstavku 3. člena ZDPN-2 je določeno, da se davek na promet nepremičnin plačuje od prometa nepremičnin, pri čemer je promet nepremičnin vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini. Davčna obveznost nastane takrat, ko je sklenjena pogodba, na podlagi katere se prenese nepremičnina, pri čemer je davčna osnova prodajna cena nepremičnine. Glede na to, da je prišlo do prenosa lastninske pravice s prodajno pogodbo z dne 28. 12. 2010, da je bil davek na promet nepremičnin plačan, s čemer je bila pogodba sposobna za vpis v zemljiško knjigo, pritožnik ne more zgolj na podlagi naknadnega spreminjanja višine kupnine v prodajni pogodbi in aneksu, ponovno zahtevati odmero davka, saj za to ni zakonske podlage. Naknadno spreminjanje pogodbe v delu, ki se nanaša le na višino kupnine, ne pomeni tudi ponovnega prometa nepremičnine v smislu 3. člena ZDPN-2. Ker je bil prvotni odmerni postopek že pravnomočno končan, pritožnik ponovne odmere davka od prometa nepremičnin od razlike kupnine, ne more zahtevati. Kot pavšalne in neizkazane pa se izkažejo pritožnikove trditve glede bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih tožnik ne konkretizira.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ji ni bilo omogočeno, da bi se v postopku na prvi stopnji izjasnila o vseh dejstvih, na katere je organ oprl svojo odločitev. Ni namreč mogla predlagati dokazov in navajati dejstev, ki so odločilna za sprejem odločitve. Dejstvo je, da je organ prve stopnje v drugem postopku pritožniku že izdal plačilni nalog za plačilo dodatnega davka od prometa nepremičnin. Zato bi moral organ prve stopnje v primeru kot je slednji, storiti podobno. Prav tako je zmotna ugotovitev organa druge stopnje, da se z aneksom z dne 31. 1. 2012 ni naknadno dogovorilo zvišanje kupnine. Tožnik je namreč že v osnovni pogodbi določil, da se bo prodajna cena zvišala. Razlog za takšno oblikovanje cene je v dejstvu, da je kupec povezana oseba s prodajalcem, saj je družbenik pravne osebe, ki v omenjenem poslu nastopa kot prodajalec. Vse, kar je kupec prejel ob nadaljnji prodaji nepremičnine, se je zavezal prenesti na svojega prodajalca. Dodatna plačila kupcev sodijo v davčno osnovo na podlagi 8. člena ZDPN-2. V omenjenem členu je določeno, da je osnova za davek prodajna cena nepremičnine, to pa je vse, kar predstavlja plačilo v denarju, v stvareh, v storitvah ipd., ki ga je ali ga bo prodajalec prejel od kupca za opravljen promet nepremičnine. Povsem jasno torej je, da so predmet obdavčitve tudi morebitni bodoči donosi, če je prodajna cena tako oblikovana. Ker so dejstva za dodatno odmero davka nastala po pravnomočnosti odmerne odločbe, časovna meja pravnomočnosti teh dejstev ni zajemala. Organ prve stopnje bi moral po predložitvi aneksov davek od prometa nepremičnin odmeriti v skladu z 8. členom ZDPN-2 in ZDavP-2, tožnikovo vlogo pa bi moral preizkusiti vsaj še v okviru obnove postopka v skladu z 89. členom ZDavP-2. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo odpravi, njemu pa povrne nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Ker dejanske okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora, niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v (nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po mnenju sodišča pravilna in zakonita, tako v dejanskem kot v pravnem pogledu. Sodišče se zato strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe svojo odločitev pojasnil prvostopni organ in z razlogi, s katerimi je argumentirano obrazložil odločitev glede zavrnitve pritožbenih ugovorov drugostopni organ. Kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki so bili uveljavljeni že v pritožbi, se sodišče nanje sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ni sporno, da je v konkretnem primeru tožeča stranka na podlagi prodajne pogodbe z dne 28. 12. 2010 kot prodajalka prodala nepremičnino za kupnino v znesku 565.816,00 EUR in da je bil od navedene kupnine že odmerjen davek na promet nepremičnin s pravnomočno odločbo z dne 17. 3. 2011. S tem je bilo določbi 3. in 7. člena ZDPN-2 zadoščeno. Kot pravilno poudarja tožena stranka, zgolj naknadna sprememba pogodbe v delu, ki se nanaša le na višino kupnine, ne pomeni obenem tudi ponovnega prometa nepremičnine, do česar bi moralo priti v primeru ponovne odmere davka na promet nepremičnin, vse v skladu z že navedenim 3. členom ZDPN-2. Osmi člen ZDPN-2 na katerega se tožeča stranka sklicuje, pa prihaja v poštev šele v primeru, da obveznost plačila davka sploh nastane. V danem primeru pa je bila ta obveznost že izčrpana z izdajo pravnomočne odločbe o odmeri davka z dne 17. 3. 2011. Po omenjenem prvem in drugem odstavku 8. člena ZDPN-2, je prodajna cena nepremičnine vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo prodajalec prejel od kupca za opravljen promet nepremičnine. Če pa pogodbena vrednost ne ustreza ceni, ki bi se dala doseči v pravnem prometu v času nastanka davčne obveznosti, je davčna osnova vrednost nepremičnine, ugotovljena v odmernem postopku (21. člen ZDPN-2). Ob slednjem in ob že v pogodbi predvideni možnosti, da je z dogovorjeno prodajno ceno prišlo do oškodovanja tožeče stranke, bi slednja odstopanje prodajne cene od tiste, ki bi jo bilo mogoče doseči v prostem prometu, lahko uveljavljala le v postopku odmere davka na promet nepremičnin. Za obdavčitev so pravno relevantna le dejstva, ki obstajajo v času nastanka davčne obveznosti. Zato po mnenju sodišča obravnavanih aneksov, sklenjenih po vložitvi davčne napovedi in po izdaji davčne odločbe, ni mogoče upoštevati. Odločba o odmeri davka na promet nepremičnine je pravnomočna. Izven pogojev, ki jih določa zakon, je ni mogoče spremeniti. Dejansko postopanje davčnega organa, ki ga v zvezi z predloženim aneksom opisuje tožeča stranka, pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne more vplivati.

Glede nadaljnje navedbe tožnika, da bi morala tožena stranka njegovo vlogo preizkusiti vsaj še v okviru obnove postopka v skladu z 89. členom ZDavP-2, sodišče pripominja naslednje. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je tožnik dne 10. 2. 2012 v postopku odmere davka na promet nepremičnine predložil aneks k prodajni pogodbi, sklenjeni dne 31. 1. 2012, na podlagi katere so pogodbene stranke kupnino v znesku 565.816,00 EUR iz prodajne pogodbe z dne 28. 12. 2010, zvišale na 736.025,81 EUR. Tožnik se je torej odločil sprožiti postopek odmere davka na promet nepremičnin, ne pa obnove postopke, ki bi jo po prvem odstavku 261. člena ZUP, ki se v davčnem postopku na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 prav tako uporablja, lahko predlagal tudi sam, pa tega ni storil. Prav tako iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka po uradni dolžnosti v navedeni zadevi sprožila obnovo postopka oziroma, da bi menila, da so podani pogoji za obnovo. Iz podatkov v spisu niti ne izhaja, da bi tožnik v zvezi z omenjeno zadevo podal kakršnokoli vlogo, pač pa, da je predložil le aneks k prodajni pogodbi zaradi odmere davka na promet nepremičnin. Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja kot razloge za sestavo aneksa k prodajni pogodbi, pa glede na zakonska določila ZDNP-2, niso pomembna.

Neutemeljeni so po presoji sodišča ugovori procesne narave, do katerih pa se je opredelil tudi pritožbeni organ. Po mnenju sodišča v postopku tudi ni prišlo do bistvenih kršitev pravil upravnega postopka. O zahtevku tožeče stranke v zadevi dodatne odmere davka na promet nepremičnin, je tudi po mnenju sodišča tožeča stranka lahko odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj so za slednje podani razlogi iz 144. člena ZUP, ki takšen postopek omogočajo. Katera dejstva in dokazi so pomembni za odločitev v omenjenem postopku, pa jih tožnik ni mogel predlagati in dokazovati, tožnik niti ne pove. Dejstvo, ki ga navaja, da je organ prve stopnje v drugem postopku po aneksu k prodajni pogodbi z dne 24. 8. 2011 pritožniku že izdal plačilni nalog za plačilo dodatnega davka od prometa nepremičnin, pa v tej zadevi ni pomembno, saj gre le za dejansko postopanje. Ne glede na to pa je tožena stranka tožniku tudi na omenjeni ugovor odgovorila, saj je navedla, da tožniku v omenjeni zadevi ni bila izdana odločba o odmeri davka na promet nepremičnin niti v obliki žiga na pogodbi, niti v pisni obliki z obrazložitvijo. Sicer plačani davek na promet nepremičnin z dne 2. 2. 2012, pa je bil tožniku 14. 6. 2012 tudi vrnjen. Nova dejstva na katera se tožnik v tožbi sklicuje, tudi po mnenju sodišča na odločitev v navedeni zadevi ne morejo vplivati.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je odločitev obeh davčnih organov pravilna, zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Ker sodišče v postopku pred izdajo odločbe tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.