Jedro

Presoja višine preživnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka za obdobje od 6.10.2000 do 30.9.2001 svojemu sinu tožniku plačevati preživnino po 15.000,00 SIT mesečno, od 1.10.2001 dalje pa po 18.000,00 SIT mesečno. Višji tožbeni zahtevek do 37.000,00 SIT mesečno je zavrnilo. Pritožbo tožnika in toženke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1999) ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa spremembo sodbe sodišča druge stopnje z določitvijo višje preživnine. Sodišče druge stopnje ni argumentirano odgovorilo na tožnikovo pritožbo v delu, v katerem je ta sodbi sodišča prve stopnje očital, da ni pravilno upoštevala preživninskih zmožnosti obeh njegovih staršev. Ni bilo upoštevano dejstvo, da tožnikov oče, pri katerem sedaj tožnik živi, preživlja poleg njega še tri otroke, medtem ko toženko zadeva preživninska obveznost samo do tožnika in njegove sestre. V tem okviru ni bila pravilno uporabljena določba 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki zahteva iskanje sorazmerja med možnostmi vsakega izmed staršev in potrebami preživninskega upravičenca. Tudi po določbi 129. člena ZZZDR je potrebno upoštevati preživninske sposobnosti tožnikovega očeta, ki sicer ni pravdna stranka. Ni dvoma, da so dohodki tožnikovega očeta precej višji od dohodkov toženke, vendar pa ni upoštevano, da mora tožnikov oče preživljati štiri otroke, toženka pa le dva. S to okoliščino se sodišči nižjih stopenj nista ukvarjali.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Za določitev višine preživnine je res odločilno iskanje sorazmerja med možnostmi vsakega izmed staršev in potrebami preživninskega upravičenca (79. člen ZZZDR). Revizija ima prav, da bi izostanek dejanskih ugotovitev v tej smeri vnesel dvom v pravilnost pravne presoje, dokazna sklepanja pa bi lahko bila obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa izpodbijani sodbi in sodbi sodišča prve stopnje takih napak ni mogoče očitati. Obe sodišči sta se podrobno ukvarjali tako s potrebami tožnika kot preživninskega upravičenca, kakor tudi s premoženjskimi sposobnostmi toženke in tožnikovega očeta. Revizija po svoji vsebini soglaša s sklepanjem izpodbijane sodbe o petkratnem boljšem premoženjskem stanju tožnikovega očeta od toženke, vendar pa meni, da ni bila upoštevana okoliščina, da mora tožnikov oče preživljati poleg tožnika samega še tri otroke, medtem ko toženko zadeva preživninska obveznost le za dva. Takšno revizijsko stališče pa ni v skladu z dejanskimi ugotovitvami. Dokazni postopek je bil izveden obširno in natančno o vseh okoliščinah, ki lahko vplivajo na določitev višine preživnine, torej ne samo o višini dohodkov preživninskih zavezancev, temveč tudi o obsegu njunih preživninskih dolžnosti do drugih otrok. V tem obsegu je sodišče druge stopnje v svoji sodbi presodilo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Dejstvo, da morajo biti preživninske obveznosti tožnikovega očeta porazdeljene med štiri otroke, je relativizirano z veliko razliko med njegovimi mesečnimi prejemki in prejemki, ki jih dobiva toženka. Revizijsko sodišče sprejema tako izhodišče. Toženka razen plače nima drugih dohodkov, njeni izdatki pa so povečani zaradi bolezni. Ob izkazanih toženkinih prejemkih, ki znašajo po stanju v juliju 2000 povprečno 135.000,00 SIT mesečno, je dohodek tožnikovega očeta, ki znaša 612.000,00 SIT mesečno (v povprečju), pri čemer povprečno mesečno prejema še 87.500,00 SIT od ZPIZ-a kar predstavlja mesečni povprečni znesek preko 700.000,00 SIT, bi bilo v nasprotju z določbo 79. člena ZZZDR, če bi toženka bila zavezana plačevati tožniku za preživljanje več od zneska, ki je določen v izpodbijani sodbi.

Po povedanem je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).