Jedro

Sodna praksa je že zavzela stališče, da je ustavno skladna razlaga določbe prvega odstavka 34.a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru zoper plačilni nalog navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse bi bila namreč zgolj navidezna v primeru, če stranke kršitve določb ZST-1 glede določitve vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse ne bi imele pravice uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog XI Pg 1797/2020 z dne 15. 3. 2023 v znesku 6.525,00 EUR. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je predmet tožbenega zahtevka celotna nepremičnina, iz javno dostopnih podatkov GURS o vrednosti nepremičnine na dan 31. 3. 2020 pa izhaja, da znaša vrednost sporne nepremičnine 1,312.848,00 EUR. Ocenjuje, da je vpogled v evidenco GURS primeren način ugotovitve vrednosti spornega predmeta, tožeča stranka pa ni konkretno ugovarjala, zakaj novo določena vrednost spornega predmeta ni pravilna. Kot podlago za določitev sodne takse pa je upoštevalo novo vrednost sporne nepremičnine na podlagi drugega odstavka 32. člena ZST-1, zato je ugotovilo, da je bila vrednost spornega predmeta s sklepom XI Pg 1997/2020 z dne 30. 11. 2022 pravilno določena v višini 1,618.400,00 EUR.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njenemu ugovoru zoper plačilni nalog z dne 15. 3. 2023, podrejeno pa, da izpodbijani sklep višje sodišče razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Podlago za sodno določitev vrednosti spornega predmeta po uradni dolžnosti sodišču daje prvi odstavek 31. člena ZST-1 v primeru, ko se pojavni utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko ali na ugovor druge stranke, da je navedena vrednost zahtevka oziroma predmeta nepravilna. Sodišče s sklepom določi pravo vrednost po tem, ko jo na primeren način preveri. Zoper odločbo o ugotovitvi prave vrednosti pa je po drugem odstavku 31. člena ZST-1 dopustna posebna pritožba samo, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari. Sodna praksa (VSL sklep I Cpg 21/2021, VSL sklep I Cpg 201/2019, VSL sklep I Cpg 202/2017) je že zavzela stališče, da je ustavno skladna razlaga določbe prvega odstavka 34. a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru zoper plačilni nalog navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse bi bila namreč zgolj navidezna v primeru, če stranke kršitve določb ZST-1 glede določitve vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse ne bi imele pravice uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog po 34. a členu ZST-1. Pritožbeni očitek o nezakoniti in preuranjeni izdaji plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, ker sklep sodišča o določitvi višje vrednosti nepremičnine še ni pravnomočen, je zato neutemeljen.

5. Upoštevaje korekturno dolžnost sodišča glede ocene vrednosti zahtevka bodisi po uradni dolžnosti bodisi na ugovor druge stranke za vprašanje utemeljenosti sodnega ugotavljanja vrednosti zahtevka ni relevantno, da je sodišče izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo upoštevaje vrednost zahtevka, kot ga je v tožbi navedla tožeča stranka, s tem pa po stališču pritožnice očitno ocenilo, da ni podan sum, da bi tožeča stranka vrednost spora ocenila prenizko. Intervencija drugo tožene stranke je namreč sodišče vzpodbudila, da je ponovno preverilo ustreznost tožničine navedbe vrednosti spora. To je očitno razlog, da je sodišče sprejelo odločitev o novi vrednosti spornega predmeta. Izpodbijani sklep zato ni nepreizkusljiv, očitana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

6. Pri ugotovitvenih in nedenarnih zahtevkih je vrednost spornega predmeta vezana na vrednost interesa, ki ga tožeča stranka zasleduje s posamezno tožbo. Pritožnica sama navaja, da gre pri uveljavljanju obstoja izločitvene pravice v stečajnem postopku in temu sledečem sporu o ugotovitvi obstoja izločitvene pravice za uveljavljanje lastninske pravice. Kot izhaja iz tožbene naracije in tožbenega zahtevka, gre za uveljavljanje obstoja izločitvene pravice oziroma lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 2269/2 k. o. X v deležu 1/1, ID znak: parcela X 2269/2, ID: ..., ki v naravi predstavlja parcelo na naslovu ..., na kateri stoji stavba št. 145, katera pa ni katastrsko vpisana in na kateri ni vzpostavljena etažna lastnina in posameznih delih stavbe parkirna mesta št. 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25 in 40 v kleti objekta, ki je sedaj stavba z identifikacijsko številko 1011 k. o. X. Kot vrednost spornega predmeta je zato sodišče določilo vrednost nepremičnine, ki je predmet tožbenega zahtevka, le-to pa je ugotovilo po vpogledu v javno dostopne podatke GURS in določilo vrednost nepremičnine na dan 30. 11. 2022 v višini 1,618.400,00 EUR. Svojo odločitev o določitvi nove vrednosti predmeta je po presoji pritožbenega sodišča pravilno oprlo na drugi odstavek 32. člena ZST-1, po katerem se v primeru, če sodišče po 31. členu tega zakona ugotovi novo vrednost, vzame kot podlago za plačilo takse nova vrednost. Tako vrednost zahtevka oziroma nepremičnine na dan vložitve tožbe 23. 10. 2022 oziroma pred vložitvijo tožbe po navedbah drugo tožene stranke na dan 31. 3. 2020 po podatkih GURS znaša 1,312.848,00 EUR, vrednost nepremičnine na dan 30. 11. 2022 po podatkih GURS pa po ugotovitvah sodišča 1,618.400,00 EUR, v obeh primerih presega znesek najvišje vrednosti, od katere se po 16. členu ZST-1 (priloga 1) odmeri sodna taksa in znaša 500.000,00 EUR. Tako se pokaže kot nerelevanten pritožbeni očitek o nepravilni ugotovitvi vrednosti predmeta oziroma zahtevka glede na časovno točko ugotovitve vrednosti nepremičnine, saj na odmero sodne takse nima vpliva. Višina sodne takse glede vrednosti zahtevka 500.000,00 EUR ali več s količnikom 1 znaša po 16. členu ZST-1 2.175,00 EUR. Sodišče je s plačilnim nalogom XI Pg 1797/2020 z dne 15. 3. 2023 odmerilo tožeči stranki sodno takso za pritožbeni postopek po tar. št. 1121 ZST-1, upoštevaje količnik 3 za odmero sodne takse po 16. členu ZST-1, torej pravilno 6.525,00 EUR (3 krat 2.175,00 EUR) in s tem glede na zgoraj obrazloženo pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Pritožnik neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita nepravilnost ugotovitve vrednosti predmeta oziroma zahtevka, ker je izhajalo iz pridobljenih podatkov GURS-a. Podatki GURS o vrednosti nepremičnine namreč temeljijo na Zakonu o množičnem vrednotenju nepremičnin (ZMVN), za katerega je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo, ker je model vrednotenja nepremičnin ter določitev metod množičnega vrednotenja neprimeren in protiustaven. Pritožnik si po presoji pritožbenega sodišča zmotno razlaga odločitev Ustavnega sodišča o protiustavnosti ZMVN. Ustavno sodišče v navedeni odločbi namreč ni presojalo primernosti modela vrednotenja nepremičnin ter določitve metod množičnega vrednotenja nepremičnin. V 54. točki obrazložitve navedene odločbe je Ustavno sodišče jasno povedalo, da je ZMVN v neskladju z Ustavo, ker je urejanje metod vrednotenja v celoti prepustil urejanju s podzakonskimi predpisi, moralo pa bi biti urejeno z zakonom. Podatkom GURS o posplošeni tržni vrednosti nepremičnine zato ni mogoče odreči dokazne vrednosti. Na tožeči stranki pa je trditveno in dokazno breme za izpodbijanje tako določene vrednosti spornega predmeta.

8. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je prvostopenjsko sodišče v gospodarskem sporu XI Pg 667/2023 med istimi strankami v identičnem primeru zavrnilo predlog drugo tožene stranke, da sodišče določi novo vrednost spornega predmeta. Sodišče bi zato moralo po stališču pritožnika upoštevati pravnomočno odločitev v zadevi XI Pg 667/2023. V drugi zadevi pravnomočno ugotovljena vrednost spornega predmeta namreč ne veže sodišča tudi v tej zadevi, čeprav gre za iste stranke in zahtevek za ugotovitev izločitvene (lastninske) pravice na isti nepremičnini (pa na drugi pravni in dejanski podlagi).

9. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

10. Ker so se izrecno izpostavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

11. Opozorilo tožniku: Rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu XI Pg 1797/2020 z dne 15. 3. 2023 začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (sedmi odstavek 34. a člena ZST-1).