Jedro

Pogoj za uporabo 41. člena ZVPot je le pogojevanje prodaje z vnaprejšnjim plačilom kupnine.

Pravilno je sodišče prve stopnje razlagalo nejasno pogodbeno določilo o pogodbeni kazni v korist tožnikov in štelo, da neizvršena dela tožene stranke pomenijo neizvršeno obveznost tožene stranke, ta pa je bila izročiti tožnikoma v celoti dograjeno stanovanje.

Od zahtevanega plačila pogodbene kazni naprej je dolžnik v zamudi, zato je od takrat dalje upnik upravičen do zamudnih obresti od denarnega zneska zahtevane pogodbene kazni.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba - v 1. in 2. alineji I. točke izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti pravilno glasi: "- iz naslova pogodbene kazni znesek 1.480,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 1.480,95 EUR, skupaj torej 2.961,90 EUR, v 15 dneh; višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti se zavrne.

- iz naslova zamudnih obresti doslej delno plačane pogodbene kazni glavnico v znesku 238,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 488,04 EUR, skupaj torej 726,72 EUR, v 15 dneh; višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti se zavrne".

- v II. točki izreka pa tako, da se znesek 784,44 EUR nadomesti z zneskom 5.566,52 EUR.

Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnikoma nerazdelno plačati iz naslova pogodbene kazni znesek 1.480,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2000 do plačila; iz naslova zamudnih obresti doslej delno plačane pogodbene kazni glavnico v znesku 238,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2002 do plačila; iz naslova zamudnih obresti na podlagi predplačila kupnine glavnico 16.402,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2002 do plačila (1., 2. in 3. alineja I. točke izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 784,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Proti sodbi se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje le zoper izrek o stroških in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožeči stranki prizna 5.566,52 EUR stroškov, ki naj se v celoti naložijo v breme toženi stranki. Navaja, da bi tožnikoma bilo potrebno priznati stroške izvensodnega zahtevka z dne 8.4.2002 v višini 600 točk na podlagi tarifne št. 38/1 Odvetniške tarife - OT. Za sestavo tožbe bi šlo tožnikoma 600 točk in ne 400 točk, za sestavo petih pripravljalnih vlog 1900 točk in ne 1050 točk (za prvo vlogo 600 točk, za drugo 400 točk, za preostale tri po 300 točk). Za stroške pritožbe gre tožnikoma 750 točk in ne 600 točk. Sodišče bi tožnikoma moralo priznati tudi takso za pritožbo v višini 323,11 EUR in dodatek po 9. členu OT. Tožnikoma gre tako iz naslova pravdnih stroškov 5.566,52 EUR. Napačna je odločitev tudi glede na uspeh pravdnih strank v postopku. Tožeča stranka je v postopku uspela v celoti in ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje tudi toženi stranki priznalo njene stroške in jih nato v celoti medsebojno pobotalo.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne v celoti, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 41. člena Zakona o varstvu potrošnikov - ZVPot. Napačno je povzelo izpovedbo priče B.M.W., da je tožena stranka prevzem stanovanja pogojevala z vnaprejšnjim plačilom kupnine. To ne drži, povedala je, da je bil tretji možni način plačila kupnine, plačilo ob prevzemu oziroma tik pred prevzemom stanovanja, to pa je mogoče šteti po vsebini le kot istočasnost. V tem smislu je bila določba 41. člena tudi dopolnjena - ZVPot-A. Noben zakon ne določa, da bi prodajalec moral predati stanovanje in izročiti ključe preden bi dobil kupnino. V zvezi s tem se je mogoče sklicevati tudi na smisel in pomen direktiv 93/13 in 27/98 EU. Pri sklepanju pogodbe sta bili stranki enakovredni. Tožnika nista imela pripomb, saj bi bila v primeru drugačnih plačilnih pogojev tudi kupnina drugačna - višja. Tožena stranka je dokazala, da je bilo več možnih načinov plačil in je vsaka stranka imela možnost izbire. V praktično identičnem primeru je sodišče odločilo drugače, v korist tožene stranke (II Cp 972/2004). Drugačna odločitev pomeni odločitev v nasprotju s sodno prakso. Tožeča stranka je bila s plačili v posameznih tranšah deležna precejšnje bonitete in hkrati tudi revalorizacije oziroma plemenitenja vplačanih zneskov z devizno klavzulo. Glede teh pripomb se sodišče prve stopnje ni izjasnilo. Uporabiti je tudi določbo 101. člena ZOR, vzajemne dajatve morajo biti v pravičnem razmerju. Sodišče bi moralo narediti vrednostno primerjavo in bi ugotovilo, da tožeča stranka z zapisom določbe 11. člena pogodbe, nikakor ni bila oškodovana in prikrajšana. Tudi ni šlo za tipsko pogodbo, saj so se pogodbe pripravljale konkretno in specifično za vsakega kupca posebej. Določba 11. člena pogodbe ni nična, saj ne govori le o izgubi ali odrekanju neke pravice kupca, ampak pojasnjuje tudi razloge zanje in da se za to, kot protiutež, tožena stranka kot prodajalec, odpoveduje uveljavljanju dodatnih stroškov. Na ta račun je bila na primer pri kupcu S., ki se je odločil za drugačen način plačila kupnine, kupnina za 7.299,55 DEM višja. Tudi tožnika sta ob zaslišanju pojasnila, da zanju pogodba ni bila sporna dokler ni prišlo do zamude. Tožnika tudi sicer nista trdila, da bi bila prisiljena pristati na neko določilo, ki bi bilo zanju nesprejemljivo. Glede obračuna in obrestovanja ter oplemenitenja dejansko izvedenih plačil, je bil narejen tudi končni obračun obveznosti dne 8.12.2000. Tudi tega sta tožnika potrdila in ga podpisala. Iz tega obračuna izhaja tudi, da je tožena stranka na račun obrestovanja plačanih zneskov, priznala in obračunala obresti v višini 1.915,00 DEM, tega pa ne tožeča stranka in ne sodišče pri izračunih nista upoštevala. Sodišče bi moralo tudi izračunati kolikšna bi bila kupnina, ki je bila dogovorjena v tolarski protivrednosti iz DEM, na dan obračuna oziroma predaje. Ugotovilo bi, da sta tožnika tudi iz tega naslova že bila deležna oplemenitenja vplačanih zneskov na račun priznanih in obračunanih obresti in na račun plemenitenja plačil z devizno klavzulo. Tudi v tem delu sodba nima razlogov. Nesporno je, da je do zamude prišlo, vendar je tožena stranka to priznala in že plačala pogodbeno kazen v višini, kot je menila, da je iz tega naslova dolžna. Ni šlo za tipsko pogodbo, pri sklepanju je šlo tudi za enakovredna partnerja. Pogodbeni stranki se lahko dogovorita za uporabo inštituta pogodbene kazni, ni pa to nujno. Poljubno tudi določita višino kazni. Zapis pogodbe v tem obsegu je jasen in nedvoumen, nobeno tolmačenje ni potrebno. S pogodbeno kaznijo je predvideno sankcioniranje le še neizvršenega, torej le nedokončanih del. Le maksimalni znesek se je vezal na vrednost kupnine oziroma dela kupnine (brez stroškov zemljišča, komunalne opreme ter zunanje ureditve). Nemogoč je zaključek, da je pogodbena kazen zapadla že 15.9.2000 in to za maksimalen znesek. Takrat maksimalna možna pogodbena kazen še ni mogla zapasti v plačilo, takrat tudi tožnika še nista v celoti plačala kupnine. Sodišče tudi ni upoštevalo ugovora tožene stranke v zvezi z omejitvijo teka zakonskih zamudnih obresti le do takrat, ko dosežejo glavnico. Enake omejitve obrestovanja tudi ni upoštevalo v odločitvi glede obresti za že plačano pogodbeno kazen. Gre za kapitalizirani znesek obresti od plačanega zneska. Sodišče bi poleg že obračunanih obresti v višini 238,68 EUR lahko priznalo le še znesek obrestovanja do višine osnovne glavnice 488,04 EUR, ker je tudi v tem primeru obrestovanje že doseglo in preseglo osnovno glavnico, na katero je obračunalo zamudne obresti (488,04 EUR).

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Pogoj za uporabo 41. člena ZVPot je pogojevanje prodaje z vnaprejšnjim plačilom kupnine. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je v konkretnem primeru tožena stranka kot pogoj za prodajo stanovanja, ki je bilo grajeno za trg, postavila vnaprejšnje plačilo kupnine. Takšen zaključek je napravilo na podlagi dovolj prepričljive dokazne ocene, ki jo pritožbeno sodišče sprejema. Ustrezno trditveno podlaga v tej smeri je tožeča stranka podala pravočasno, v X. točki pripravljalne vloge z dne 10.11.2003. Tudi izpovedba tožnikov v tej smeri je bila dovolj prepričljiva, da jo je sodišče prve stopnje upravičeno sprejelo. Zakoniti zastopnik tožene stranke in priča B.M.W. o konkretnem nakupu nista vedela povedati kaj več, saj pri predočenju tožnikoma o možnostih plačila stanovanja, osebno nista bila prisotna, zato sta lahko o zadevi izpovedovala le na splošno. Zato tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je priča M.W. izjavila, da je bilo potrebno kupnino v celoti plačati pred prevzemom stanovanja, čeprav je ta (na splošno) izpovedala, da je bila strankam dana tudi možnost, da stanovanje plačajo ob izročitvi, ni odločilen. Tožnika sta večino kupnine (146.110,11 DEM) plačala že 19.7.1999 (kupoprodajna pogodba je bila sklenjena dne 24.6.1999, prevzem stanovanja pa je bil obljubljen za marec 2000), le preostanek po obračunu z dne 8.12.2000, v višini 7.359,09 DEM, v decembru 2000. Ni mogoče govoriti o tem, da bi bilo plačilo opravljeno tik pred prevzemom stanovanja in da zato določilo 41. člena ZVPot ne pride v poštev. Tudi niso kršene evropske direktive. Ne drži, da je bil del obresti iz tega naslova že plačan, šlo je le za plačilo obresti zaradi predplačila (tožnika sta obroka določena za avgust in november 1999 plačala že 19.7.1999). Valutna klavzula je bila dogovorjena tudi v korist prodajalca. Bistven del prodajne pogodbe je tudi določitev cene. Ta je bila v pogodbi z dne 24.6.1999 določena. Kakšno višjo ceno ali dodatne stroške financiranja bi prodajalec lahko uveljavljal (razen zamudnih obresti, če bi kupca zamujala s plačilom obrokov), ni jasno. Zato dejstvo, da je v 11. členu pogodbe poleg tega, da sta se tožnika odpovedala zahtevati obresti na vnaprejšnje plačilo kupnine, dogovorjeno, da prodajalec ne bo uveljavljal dodatnih stroškov financiranja, v kolikor bo kupec redno izpolnjeval svoje pogodbene obveznosti, na odločitev o tem, ali je tožena stranka tožnikoma dolžna izplačati obresti na podlagi 41. člena ZVPot ali ne, niti na vprašanje ničnosti tega določila, ne more vplivati. Da je to določilo, glede na kogentnost te določbe, nično, pa se pritožbeno sodišče strinja. Odločitev tudi ni v nasprotju s sodno prakso. Ali je prodajalec pogojeval nakup stanovanja z vnaprejšnjim plačilom kupnine ali ne, je dejansko vprašanje in je odločitev glede posameznih kupcev seveda lahko različna (tako je bilo na primer v primerljivi zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2419/2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1839/2006, odločeno v korist kupca). Ne gre za razlago spornih določil pogodbe, temveč za razrešitev navedenega dejanskega vprašanja in nato za pravilno uporabo določbe 41. člena ZVPot. Odločitev o tem, da je tožena stranka tožnikoma dolžna plačati obresti zaradi predplačila kupnine, je pravilna in zakonita (41. člen ZVPot). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo v 3. alineji I. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Pravilna je tudi odločitev v zvezi s plačilom pogodbene kazni (delno je odločitev zmotna le glede teka zakonskih zamudnih obresti). Ni sporno, da je odločitev o tem, ali stranki pogodbe dogovorita pogodbeno kazen ali ne, v njunih rokah (270. člen ZOR). V konkretni zadevi sta pravdni stranki tako določilo vnesli v pogodbo (15. člen pogodbe). To pogodbeno določilo pa v delu o načinu računanja pogodbene kazni, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot nejasno. Pravilno in v skladu s sodno prakso (na primer odločba VS RS II Ips 621/2000), jo je sodišče prve stopnje tolmačilo v skladu z določbo 100. člena ZOR v korist tožnikov. Vrednost neizvršenih del je pravilno vezalo na vrednost neizvršene oziroma neizpolnjene obveznosti prodajalca - to pa je vrednost stanovanja. Ta je v konkretnem primeru 88.632,96 DEM (gradbena vrednost m2 2.067,00 DEM x 42,88 m2). En promil od te vrednosti je 88,63 DEM, kar pomeni, da je pogodbena kazen dosegla maksimalno določeno višino po 50 dneh neopravičljive zamude, torej že konec avgusta 2000. Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka dolžna plačati maksimalno višino dogovorjene pogodbene kazni, je torej pravilna. Pravilen in v skladu s sodno prakso (na primer odločba VS RS II Ips 484/1995 ) je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka od zahtevanega plačila pogodbene kazni naprej, to je od dne 15.9.2000, v zamudi, zato sta od takrat dalje tožnika upravičena tudi do zamudnih obresti od denarnega zneska zahtevane (a neplačane) pogodbene kazni (1. odstavek 277. člena ZOR). Pač pa je pritožba utemeljena v delu, kjer graja tek zakonskih zamudnih obresti od tako določenega zneska, upoštevaje v času odločanja sodišča prve stopnje veljavno določbo 376. člena Obligacijskega zakonika v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 v zvezi z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 40/07, ki je začel veljati dne 22.5.2007). Zakonske zamudne obresti od glavnice 1.480,95 EUR so tako dosegle glavnico že pred uveljavitvijo OZ-A dne 22.5.2007. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v tem obsegu spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od vtoževane glavnice le v višini te glavnice, torej v višini 1.480,95 EUR (4. točka v času odločanja sodišča prve stopnje veljavne določbe 358. člena ZPP).

Tožena stranka je del pogodbene kazni v višini 488,04 EUR dne 8.6.2002 že plačala. Tožnika sta zaradi zamude z delnim plačilom, za čas od 15.9.2000 do 7.6.2002 obračunala zakonske zamudne obresti in tako dobila glavnico 238,68 EUR. Od tega zneska uveljavljata tudi zakonske zamudne obresti od postavitve tožbenega zahtevka, od 8.6.2002 do plačila. Zahtevata torej obresti od glavnice 488,04 EUR za čas od 15.9.2000. Glede obresti velja kot povedano. Upoštevaje predpise in odločbo Ustavnega sodišča RS sta tožnika upravičena do obresti le dokler te ne dosežejo glavnice, v konkretnem primeru torej zneska 488,04 EUR. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem obsegu pritožbi delno ugodilo in tudi to odločitev delno spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od glavnice 488,04 EUR le v višini te glavnice (4. točka v času odločanja sodišča prve stopnje veljavne določbe 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu v odločitvah v 1. in 2. alineji I. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno napačno odmerilo nagrado tožeči stranki. Upravičeno ji sicer ni priznalo stroškov izvensodnega zahtevka z dne 8.4.2002, saj tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da ti stroški za pravdo niso bili potrebni. Pač pa gre tožeči stranki za sestavo tožbe 600 točk in ne le 400 točk, za sestavo petih pripravljalnih vlog 1900 točk in ne le 1050 točk (za prvo vlogo 600 točk, za drugo 400 točk in za tri po 300 točk), za pritožbo 750 točk in ne 600 točk. Prav tako ji gre povrnitev stroškov takse za pritožbo v višini 323,11 EUR, kakor tudi 10 % dodatek po 9. členu Odvetniške tarife - OT. Skupaj z ostalimi priznanimi stroški (zastopanje na glavnih obravnavah 2400 točk, urnina 1000 točk, odsotnost iz pisarne 720 točk, poročilo stranki 50 točk) gre sedaj tožeči stranki 7420 točk, upoštevaje 10 % dodatek (742 točk) in 20 % DDV (1484 točk) je to 9646 točk ali 4.427,51 EUR. Upoštevaje stroške kilometrine 581,60 EUR, takse za tožbo in sodbo 411,62 EUR in takse za pritožbo 323,11 EUR, je to 5.743,84 EUR. Glede na pritožbeni predlog, da ji pritožbeno sodišče prizna stroške v višini 5.566,52 EUR, je pritožbeno sodišče, v okviru zahtevka, tožeči stranki priznalo ta znesek.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo tudi določbo 154. člena ZPP. V tej pravdni zadevi sta tožnika praktično uspela s celotnim tožbenim zahtevkom. Del pogodbene kazni je tožena stranka plačala dne 8.6.2002, torej po vloženi tožbi dne 16.5.2002. Delni umik iz tega naslova zato ne gre v njuno škodo. Delno sta umaknila le tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti, za čas od marec 2000 do 30.6.2000, torej za sorazmerno majhen del tožbenega zahtevka, zaradi česar tudi niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikoma nerazdelno povrniti njune pravdne stroške v celoti. Pritožbi tožeče stranke je torej v celoti ugodilo in sodbo tudi v izreku o stroških ustrezno spremenilo.

Ker sta pravdni stranki s pritožbo uspeli le glede stranskih terjatev, je pritožbeno sodišče odločilo, da sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP).