Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija zoper odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo (stroški zdravljenja - 50.000 SIT, sedaj 208,64 EUR) se zavrže, v ostalem delu (glede plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo) pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, odločilo pa je tudi o plačilu pravdnih stroškov stranskemu intervenientu. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o pravdnih stroških, dosojenih stranskemu intervenientu, spremenilo, v ostalem pa je to pritožbo in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem obsegu potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe v skladu s tožbenim predlogom, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Po stališču revizije je zavarovanec tožene stranke, stranski intervenient, v celoti odgovoren za nastanek škodnega dogodka, zaradi česar odločitev o tožničini 10 % soodgovornosti za nastalo škodo ni pravilna. Stranski intervenient je namreč tožnico z osebnim vozilom podrl na desni bankini, torej izven cestišča. Hodila je ob cestišču in ne po skrajnem desnem robu, nakar se je, ko je za seboj zaslišala vozeče osebno vozilo, umaknila na travnato površino. Sicer pa tožeča stranka vztraja pri tožbenih trditvah o obsegu nastale ji škode in zahtevku na plačilo odškodnine za njene posamezne oblike. Pri tem povzema ugotovitve o vrsti in naravi telesnih poškodb, ki jih je utrpela, o telesnih bolečinah in neugodnostih med zdravljenjem, o prestanem strahu, o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter o skaženosti.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki ter stranskemu intervenientu, ki pa nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve, sprejete v izpodbijani sodbi in sodbi sodišča prve stopnje. Iz teh dejanskih ugotovitev pa izhaja, da je tožnica hodila po desni strani ceste s prijateljico, vendar tako, da je sama hodila po robu asfalta, njena prijateljica pa po bankini. Izpodbijana sodba je sprejela razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na omenjeno dejansko presojo. To pa pomeni, da revizija, ki ponovno načenja vprašanje, ali je tožnica pred trčenjem hodila po asfaltu ob robu cestišča, ali izven cestišča, posega v že sprejete dejanske ugotovitve, zaradi česar na revizijski stopnji o tem ni mogoče razpravljati.

Tožničina soodgovornost za nastalo škodo je utemeljena z določbo 84. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ki v četrtem odstavku določa, da morajo pešci zunaj naselja in v naselju, kjer ni pešpoti, pločnika ali kolesarske steze, hoditi ob levem robu vozišča v smeri hoje in pri tem lahko uporabljajo največ 1 m vozišča, merjeno od roba vozišča. Tožnica pa je hodila po desni strani, kar pomeni, da je kršila prej navedeno zakonsko normo in s tem soprispevala k nastanku nezgode in škode (ob hoji po levi strani cestišča glede na način gibanja avtomobilista do trčenja ne bi prišlo). Izpodbijana sodba je v navedenem obsegu tudi v zadostni meri upoštevala način vožnje stranskega intervenienta, ki je vozilo upravljal alkoholiziran in je vozil prehitro, zaradi česar je ugotovitev o 10 % tožničini soodgovornosti v skladu z vsemi dejanskimi ugotovitvami.

Izpodbijana sodba pa je pravilno uporabila materialno pravo tudi glede obsega tožnici nastale škode in glede višine odškodnine (200. in 203. člen ZOR). Revizija, ki utemeljuje svoj predlog na odločitev o višini odškodnine v skladu s tožbenim zahtevkom, ponavlja svoja dosedanja stališča, sklicujoč se na izvedensko mnenje in tožničino lastno izpoved. Vendar pa je izpodbijana sodba vse dejanske okoliščine, ki se nanašajo na obseg tožnici prizadejane škode in na višino odškodnine zanjo, pravilno ocenilo. Pri tem je upoštevalo tako načelo individualizacije odškodnine (osebne lastnosti oškodovanca in okoliščine na njegovi strani) kot tudi višino dosojenih odškodnin v podobnih primerih v sodni praksi. Glede na obseg poškodovanja in posledice je uvrstitev tožnici prizadejane škode pravilno umeščena v okvir, ki ob upoštevanju podobnih primerov sodne prakse omogoča prisojo odškodnine v znesku, opredeljenem v izpodbijani sodbi. Zaradi preloma leve ključnice s premikom ter preloma zgornjega dela leve nadlahti je tožnica bila hospitalizirana dober teden, prestala je tri operacije, mesec dni je nosila mavec, prestajala pa je telesne bolečine različne intenzitete v obdobju dobrih štirih mesecev. Dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 900.000 SIT je zato povsem primerna. To velja tudi za dosojeno odškodnino za strah v znesku 300.000 SIT, saj je bilo upoštevano, da je tožnica utrpela kratkotrajni strah ob samem dogodku, nato pa je približno dva meseca prestajala strah za izid zdravljenja. Zmanjšanje življenjske aktivnosti se kaže v omejeni gibljivosti tožničine leve rame, kar pomeni, da je ovirana v poklicnem delu kuharice, pa tudi pri delu na kmetiji. Glede na njeno mladost je v znesku 1.600.000 SIT odmerjena odškodnina iz tega naslova primerna, to pa velja tudi za odškodnino zaradi skaženosti v znesku 300.000 SIT (dobro vidna brazgotina v predelu ključnice in leve nadlahtnice). Odškodnine, dosojene v skupnem znesku 3.100.000 SIT, zato ni mogoče zviševati, saj bi v tem primeru odločitev ne prestala primerjave s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje v sodni praksi. Od tega je tudi pravilno odšteta že plačana akontacija in lastna 10 % soodgovornost za nastalo škodo. Zavrnitev revizije v navedenem obsegu temelji na določbi 378. člena ZPP.

Revizijsko sodišče pa je zavrglo revizijo, kolikor se ta nanaša na odločitev o premoženjski škodi v znesku 50.000 SIT (45.000 SIT, upoštevaje odbitek zaradi 10 % lastne soodgovornosti). Pravna in dejanska podlaga glede tega dela tožbenega zahtevka namreč ni enaka, zaradi česar je bilo treba upoštevati določbo drugega odstavka 41. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 367. člena ZPP: v premoženjskih sporih revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,92 EUR). Zavrženje revizije temelji na določbi 377. člena ZPP.