Jedro

Ugotovitev obsega skupnega premoženja in določitev deležev zakoncev na skupnem premoženju, pomeni le ugotovitev obstoja pravnega razmerja med pravdnima strankama, ne pomeni pa tudi delitve skupnega premoženja, niti tega, da se je skupna lastnina z določitvijo deležev lastnikov na njej, transformirala v solastnino. Ugotovitev deležev na skupnem premoženju zakoncev je le ugotovitev o tem, v kakšnem razmerju sta (razvezana) zakonca imetnika upravičenj na skupnem premoženju, ne pa tudi ugotovitve deležev lastninske pravice na posameznih stvareh.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu (v 1. in 3. točki izreka) potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank podstrešno stanovanje v stanovanjski hiši v L., parc. št. 26 in vknjiženi kot zemljiškoknjižno telo II pri vl. št. 1084 k.o. V. ter da je delež tožnice na skupnem premoženju 424/1000 (1. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank nezazidljiva parcela v S. v velikosti 315 m², vikend na otoku V. ter avtomobil in višji tožbeni zahtevek, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju pravdnih strank več kot 424/1000 (2. točka izreka); odločilo, da stranki sami nosita svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in smiselno predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrne. Navaja, da ni popolnoma res, da bi s tožnico živela v izvenzakonski skupnosti, res imata skupne otroke, vendar sta ves čas skupnega življenja v mansardi živela v ločenih spalnicah in imela vsak svoj denar. Tožnica je denar v nepremičnine vložila z namenom, da bo nepremičnina postala last otrok, tak je tudi bil njun dogovor. Lastništvo podstrešja je sporno, saj si solastnica hiše, ki je v zemljiški knjigi lastnica do ½, lasti tudi polovico podstrešja, kar je razvidno iz postopka N 287/1996. Delitev nepremičnine še traja, sodišče ne more deliti nekaj, kar ni njegova last. Je lastnik le ¼ sporne nepremičnine, hiša pa ima tri nadstropja in je nedvomno, da podstrešje zavzema približno 1/3 sporne nepremičnine. Ne strinja se z zaključkom, da je prispevek v skupno gospodinjsko tožnice 80 %. Od odhoda tožnice, že sedem let, preživlja oba otroka, tožnica mu ne plačuje preživnine, sam skrbi za gospodinjstvo, kljub temu, da ni zaposlen. Poleg tega je tožnica pred dvemi in pol leti od sina izmamila 4.000,00 EUR, ki mu jih ni vrnila. Otroški dodatek je dobivala tudi po njunem odhodu, čeprav sta oba otroka v njegovi oskrbi. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnica ob odhodu odpeljala skoraj vse pohištvo in gospodinjske predmete, v približni vrednosti 30.000,00 EUR. Tožnici je plačal kupnino za osebno vozilo znamke M., čeprav je bilo pridobljeno v skupnem gospodinjstvu in bi moral biti predmet skupnega premoženja. Tožnici je kupil tudi avto Nissan, ki ga je po štirih letih prodala za 12.000,00 DEM. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je nekaj mesecev pred cenitvijo stanovanja, vanj vložil približno 2.500,00 EUR in je zaradi tega vrednost cenitve večja. Izvedenec K. pri cenitvi ni upošteval vrednosti zemljišča. Tako je ocenil vrednost vlaganj v višini 20,95 %, izvedenec T. pa na 35,5 % vrednosti celotne nepremičnine. Če se upošteva dejstvo, da se je vrednost mansarde po cenitvi izvedenca K. zvišala za 20,95 %, se je torej vrednost nepremičnine povečala le za 7,536 %. Od tega je potrebno odšteti prispevek toženca k pridobitvi vrednosti sporne mansarde, ki znaša 20 %. Tako pridemo le do 6,029 % povečane vrednosti nepremičnine v korist tožnice. V vrednost mansarde je všteta tudi centralna kurjava, ki pa ne obstaja. Iz cenitve istega izvedenca je razvidno, da je bila cena izgradnje kvadratnega metra stanovanjske površine 1.282,00 EUR, sodišče zato ne bi smelo slediti neobjektivni in nestrokovni presoji tožnice, ki sama odreja vrednost in količino del. Sodišče je bilo pristransko, že na prvi obravnavi je sodnica povedala „da se ne bom poceni izmazal“. Mansarda je bila ves čas skupnega bivanja brez vzdrževanja, vrednost izdelave dvanajstih hrastovih stopnic ter stropov s kovinsko konkstrukcijo, nikakor ne presega 3.000,00 EUR. V cenitvi izvedenca K. so šteti mizarski izdelki v vrednosti 2.260,54 EUR, kar vključuje tudi hrastove stopnice in lesene strope. Brez dvoma so parket, okna, vrata ter ostali vložek tožnice, izgubili vrednost najmanj toliko, kot je ocenil izvedenec. Streha je potrebna menjave. Nepremičnina je brez gradbenega dovoljenja in brez soglasja ostalih solastnikov hiše, tožnica naj vzpostavi prvotno stanje podstrešja, sicer bo v primeru nezgode odgovarjala za škodo. Nepremičnina kot črna gradnja nima take vrednosti kot bi jo imela v primeru legalizacije.

Tožnik je dne 26.8.2010 vložil tudi dopolnitev pritožbe, ki pa je prepozna, zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank podstrešno stanovanje v stanovanjski hiši v ….., parc. št. 26 k.o. V., pri čemer delež tožnice na skupnem premoženju znaša 424/1000 (toženca pa torej 576/1000). Takšna ugotovitev v upravičenja ostalih solastnikov parcele št. 26 k.o. V. s stanovanjsko hišo, ne posega, tiče se le strank v pravdi, torej tožnice in toženca in le njiju odločitev tudi veže. Ugotovitev obsega skupnega premoženja in določitev deležev izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju, pomeni le ugotovitev obstoja pravnega razmerja med pravdnima strankama (1. odstavek 181. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), ne pomeni pa tudi delitve skupnega premoženja, niti tega, da se je skupna lastnina z določitvijo deležev lastnikov na njej, transformirala v solastnino. Ugotovitev deležev na skupnem premoženju zakoncev je le ugotovitev o tem, v kakšnem razmerju sta (razvezana) zakonca imetnika upravičenj na skupnem premoženju, ne pa tudi ugotovitve deležev lastninske pravice na posameznih stvareh (primerjaj Zvone Strajnar, Nekateri problemi v zvezi z uveljavljanjem deleža na skupnem premoženju, Pravosodni bilten 1/2004). Zato so neutemeljeni ugovori toženca, da bi morali v postopku sodelovati vsi lastniki nepremičnine, da je med solastniki spor o uporabi nepremičnine v skladu s solastninskimi deleži, da gre za nesamostojno stvar. To so vprašanja, ki se tičejo nadaljnjega postopka (če bo potreben), postopka delitve skupnega oziroma solastnega premoženja.

Glede na to, da je bila tožba vložena 20.6.2005, torej že v času veljave Stvarnopravnega zakonika – SPZ, je moralo pritožbeno sodišče odgovoriti še na vprašanje, ali je takšen tožbeni zahtevek sploh dopusten ali ne. SPZ je namreč dosledno uveljavil načelo superficies solo cedit (8. člen SPZ), zato določb o pridobitvi lastninske pravice z vlaganji, ob odsotnosti drugačnega dogovora, ni več mogoče uporabiti (48. člen SPZ). Iz neprerekanih dejstev je mogoče zaključiti, da so se vlaganja v nepremičnino toženca vršila v obdobju pred nastopom uveljavitve SPZ, torej pred 1.1.2003, še v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR. Večinska sodna praksa je uveljavila rešitev, da so imela v skladu z ZTLR vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca ali izvenzakonskega partnerja stvarnopravne posledice v primeru, če so dela, izvedena v času zakonske ali izvenzakonske zveze spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, je pritožbeno sodišče smiselno zaključilo, da je v konkretnem primeru prišlo do spremembe identitete nepremičnine. S tem se pritožbeno sodišče strinja. Pred vlaganji je sporna nepremičnina predstavljala le golo podstrešje, s salonitkami na strehi, betonom po tleh, golimi stenami, brez pregradnih sten in inštalacij, elektrike ali vode (neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje, stran 6 sodbe). S skupnimi vlaganji je iz takšnega podstrešja nastalo mansardno, v celoti izdelano stanovanje. Nedvomno je mogoče zaključiti, da je na podlagi vlaganj prišlo do spremembe identitete (tega dela) nepremičnine. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imajo zato vlaganja tudi za tožnico stvarnopravne posledice in je upravičena do zahtevka kot ga je postavila.

Da je med pravdnima strankama obstajala izvenzakonska skupnost, je bilo med njima nesporno (4. odstavek stran 5 sodbe), pritožbene navedbe o nasprotnem predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Izvenzakonska skupnost je po ugotovitvah sodišča prve stopnje trajala od oktobra 1987 do februarja 2004. Da je v tem obdobju, vendar pred 1.1.2003, prišlo do predelave podstrešja v stanovanje, je prav tako nesporno. Da je med pravdnima strankama obstajala tudi ekonomska skupnost, je bilo v postopku pred sodišče prve stopnje prav tako ugotovljeno. Do povečanje premoženja je torej prišlo z delom v času obstoja izvezakonske skupnosti (2. odstavek 51. člena ZZZDR v zvezi s 1. odstavkom 12. člena ZZZDR). Zaključek sodišča prve stopnje, da sporno podstrešno stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank, je zato pravilen in zakonit. Sodišče sodi v mejah tožbenega zahtevka (2. člen ZPP). Ne tožeča in ne tožena stranka ni postavila zahtevka, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi še kakšna druga stvar. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče ugotoviti, da v skupno premoženje sodi tudi osebno vozilo znamke M., znesek od prodaje osebnega vozila N., pohištvo, so zato neupoštevne.

Nato je moralo sodišče določiti še deleže na tako ugotovljenem skupnem premoženju. Pri tem je pravilno upoštevalo, da ima zakonec oziroma izvenzakonski partner, čigar nepremičnina je z vložki iz skupnih sredstev spremenila svojo identiteto, pravico do večjega deleža na skupnem premoženju, in dejstvo, da se pri določanju deležev glede na prispevanje, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca oziroma partnerja, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del ipd. (2. odstavek v zvezi s 1. odstavkom 59. člena ZZZDR). Brezpredmetne so pritožbene navedbe o skrbi za otroka po razpadu izvenzakonske skupnosti, o tem, da je tožnica, tudi po razpadu, prejemala otroški dodatek za oba otroka, čeprav sta eden in nato oba živela pri tožencu, o vlaganjih v nepremičnino po razpadu izvenzakonske skupnosti. Iz tega naslova ima toženec le morebitni obligacijski (denarni) zahtevek zoper tožnico.

Sodišče prve stopnje je tožnici na skupnem premoženju priznalo 80 % delež, tožencu pa 20 %. Pritožbena navedba o nepravičnosti tako določenih deležev je povsem pavšalna. Pritožbeno sodišče sprejema takšen zaključek in razloge sodišče prve stopnje zanj (stran 10 sodbe), saj je v skladu z izpeljanim dokaznim postopkom in tudi povsem prepričljiv.

Kolikšen je delež toženca na skupnem premoženju iz naslova v nepremičnino vloženega posebnega premoženja, kolikšen pa je delež iz naslova skupnih vlaganj, je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenca gradbene stroke D. K.. Na njegovo mnenje sta pravdni stranki podali pripombe (toženec na listovni št. 157), nista pa zahtevali postavitve novega izvedenca. Zakaj je sodišče prve stopnje upoštevalo tožničine pripombe, je pojasnilo na straneh 7 in 8 sodbe in pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih trditev o tem, da sodišče k vrednosti ne bi smelo prišteti vrednosti hrastovih stopnic in lesenih stropov in da pri oceni vrednosti teh del ne bi smelo slediti navedbam tožnice. Sodišče prve stopnje je upoštevalo toženčevo pripombo, da v spornem stanovanju ni centralne kurjave in da je zato potrebno vrednost vlaganj iz tega naslova zmanjšati (3. odstavek stran 7 sodbe, 1. odstavek stran 8 sodbe). Drugih pripomb (razen tega, da je že po razpadu izvenzakonske skupnosti v stanovanje vložil 2.500,00 EUR, na kar je bilo že odgovorjeno) toženec ni imel. Vse ostale pritožbene navedbe v zvezi z izvedenskim mnenjem, so zato prepozne in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP).

Upoštevaje vse navedeno je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da znaša delež pravdnih strank na ugotovljenem skupnem premoženju za tožnico 424/1000 in za toženca torej 576/1000. Končno pritožbeno sodišče iz podatkov spisa še ugotavlja, da je sodnica postopek vodila nepristransko in so tudi tovrstni očitki neutemeljeni.

Glede na povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožbenih pravdnih stroškov pravdni stranki nista priglasili.